najprej naj povem, da že nekaj dni z navdušenjem prebiram tale forum in različne teme. žal, pa mi je kar malo usahnil pogum, ko se takole soočam z realnostjo naših porodnišnic.

rodila sem dvakrat. do pred kratkim bi rekla, da je blo obakrat super, hitro in nič posebnega …

šele ko je imela drugorojenka že leto dni, pa sem dobila v roke najprej knjigo w. sears: the birth book, in jo požirala z očmi in bila čisto navdušena. in še preden sem zanosila tretjič, sem bila odločena, da bom rodila naravno. in potem sem prebrala še knjigo: moj porodni načrt in zdaj berem še Ino may gaskin in sem skoraj ob vsaki zgodbi ganjena do solz … in navdušena. hkrati pa se mi je plast za plastjo odpirala drugačna slika mojih porodov.(se opravičujem, ker je tale post tako dolg, me je malce zaneslo pri opisu porodov)

prvič sem rodila tako da so mi iz popolnoma zaprtega MV začeli sprožati porod. vzrok: bojazen da bo otrok velik in jaz prvorodka. najprej sem ležala en dan na oddelku in so mi sprožali porod s tebletkami. ko sem bila nekje 3-4 cm odprta so me poslali rodit: poležali na posteljo, predrli mehur in priklopile na umetne popadke. bila sem tako prestrašena kot še nikoli v življenju. iz revij se spomnim, da svetujejo, da hodiš, spreminjaš položaj, mene pa so nadrli, ko sem hotela vstati. nisem razumela zakaj …(šele kasneje sem v knjigah prebrala, da to naredijo, kadar predrejo mehur in otrok nima še čisto spuščene glavice). ker me je bilo strah in ker so me priklopili na umetne popadke, me je bolelo in sem prosila za nekaj proti bolečinam. dali so mi nekaj v žilo in pa tisto masko na usta, ki sem se je potem cel porod oklepala kot rešilne bilke. pa dihala sem nepravilno, ker so nas v materinski šoli čisto narobe učili. pa me je sestra samo nazjala in potem obupala in šla na cigareto …(ko se je vrnila je smrdela po cigareti). na srečo je bila zdravnica prijazna, govorila je z mirnim glasom in popolnoma sem ji zaupala. moram povedati, da sem zgubila občutek za čas, v spominu imam veliko lukenj. kar naenkrat je prišel čas za pritiskanje. in (to je lepši del mojega poroda): še danes ne razumem, kako povsod piše, da je to najtežje in najbolj boli. meni pa je bilo to končno nekaj pozitivnega. mene potiskanje ni bolelo, nasprotno začutila sem tako moč v sebi, da zdaj se pa končno nekaj dogaja. v spominu imam, da je otrok padel ven v parih minutah, pa je baje trajalo ene pol ure. pa še kričali so naj potiskam in vrgli so se mi na trebuh in me seveda pošteno prerezali, kar pa ni prav nič bolelo. in otroček je bil na svetu: 3830g z glavico 38cm. vse skupaj je trajalo 5 ur. moja neprijazna babca pa mi je za slovo rekla: a ste tršica? .. se vidi, s temi je vedno problem in ne sodelujejo … nikoli ne bom pozabila njene opazke. … ja res delam v šolstvu …

ko sem pozabila na strah in bolečino sem vsem navdušeno razlagala, da porod sploh ni tako grozen … ko pa danes gledam nazaj, se mi zdi da prav nič ni šlo tako kot mora it. deležna sem bila enega za drugim en kup nepotrebnih medicinskih postopkov in v tem porodu ni bilo nič naravnega. predvsem pa sem imela smolo, da sem imela ob sebi tako neprijazno babco.

naj povem še to, da so mi po tednu dni popustili šivi. ko sem telefonirala v porodnišnico, mi niso verjeli, češ da morajo samo ene 3 vsako leto ponovno zašiti. no ko sem se šla pokazat, sem bila ena izmed treh. in so me dali pod narkozo in ponovno zašili.

v drugo sem si želela samo to, da me ne bodo nadirali, da bom “pridna”, da bom prav dihala. predvsem pa sem potiho upala, da me ne bodo rezali. ne rezanje me ni bolelo, niti šivanje … je pa groznih naslednjih 14 dni, ko maš toliko dela že sam s sabo in še dojenčka ob sebi. in jaz sem dajala to skozi 2x, ker so me 2x šivali. mazala sem presredek z oljem, vseh ostalih stvari pa še nisem poznala.

v drugo sem imela na rok pregled in CTG je pokazal popadke, ki pa jih nisem čutila. to me je čisto navdušilo: res je kar pravijo, lastni popadki ne bolijo tako kot umetni. in ker sem bila odprta 3cm, me je G. poslala kar rodit v porodnišnico. no tam so rekli da naj stvar dozori in so me sprejeli čez noč. naslednji dan sem bila že 5 cm odprta. popadkov praktično nisem čutila, vsekakor pa to ni bila bolečina. čisto sem bila navdušena. no potem pa so žal prekinili to pravljico in ponovili iste postopke: v porodno, na posteljo, predret mehur in na umetne popadke.

vendar tokrat sem najprej prosila, da me naučijo dihat. ko sem previdno vprašala, če dajo kaj za bolečino, so mi rekli, da neradi, če res ni treba. in me je sicer malo oblil strah, potem pa sem se osredotočila na pravilno dihanje in bila presenečena … temu jaz ne bi rekla bolečina. kot pravi ina may to je odpiranje telesa. sploh ni bilo potrebe po kaki protibolečinski terapiji. kar je bilo najlepše: vsega sem se zavedala, ni bilo lukenj v spominu tako kot prvič. in občutek je bil enkraten. in potem nenadoma potreba da pritiskam. nisem gledala na uro, ampak mislim da je vse skupaj trajalo nekaj minut in sem rodila … žal sem sredi potiskanja zaslišala babco ob meni, ko je rekla: sem se že odločila … in tokrat je malo zaskelelo in zopet sem bila rezana. od takrat ko sem se ulegla na posteljo do rojstva je minilo 2,5h.tudi ta naša ta mala je krepki deklič: 3870g in glavica 34cm.

tokrat si želim roditi drugače. mož pravi da kompliciram da saj je bilo drugič že čisto v redu. jaz pa bi želela še več, ker mislim da je moje telo zmožno roditi tako, da to ne bo samo ok, ampak da bo to res nekaj lepega.

zdaj sem na polovici nosečnosti in imam še nekaj časa. mislim da bom šla tam enkrat septembra na obisk v porodnišnico s seznamom vprašanj pa da vidimo kaj bodo rekli. predvsem pa sem zdaj veliko bolj podučena o tem, kaj prekine naravni porod in kaj so nepotrebni postopki: ležanje na postelji, predrtje mehurja, umetni popadki. tokrat želim roditi brez vseh treh. saj sem kar optimistična da mi bo uspelo … zatika pa se pri moji četrti želji.

nočem biti rezana. v predstavitvi porodnišnice jasno piše, da o tem ne odloča ženska sama, da to ni na izbiro. in to mi je kar malo vzelo pogum. vsa literatura omenja, da je okrevanje po raztrganinah lažje kot po epiziotomiji. hkrati pa navaja en kup stvari ki pripomorejo k čuvanju presredka. še najbolj nora je ta, ko ina may piše, da se še nobena ni strgala, če se je med porodom poljubljala z možem ali kako drugače spolno vzburjala. no, če to omenim mojemu ortodoksnemu možu, mislim da ne bo hotel it z mano.

zanima me, ali res nimam pravice do izbire? saj vem, najbolj pomemben odgovor na to vprašanje mi bo dala porodnišnica sama. pišem vam pa predvsem, ker rada prebiram tale forum in mogoče si želim kakšno pozitivno izkušnjo kake mamice, da pa mogoče še je kaj upanja, ki mi je po začetnem navdušenju nad naravnim porodom kar malo izpuhtelo. hvala za vse odgovore…. pa obljubim da bom poročala ko bo prišel čas, kako sem se dogovorila v porodnišnici in ko bom dejansko rodila.

hvala. neli

draga neli99

tudi jaz sem tršica;)
in pred kratkim sem rodila
in tudi jaz sem bila blazno sitna in nisem sodelovala – hehehe
Na srečo sem že pred prvim porodom prebrala vso literaturo, ki si jo naštela. In veliko svojih želja tudi uveljavila v LJ porodnišnici. Več o moji izkušnji sem že napisala na temi priprava na porod, pa lahko tam prebereš.
Na hitro pa glede epiziotomije: to je poseg, katerega imaš z vso pravico zavrnit. Verjetno moraš samo dovolj odločno to izrazit. Jaz sem stuhtala, da verjetno ni dovolj, če rečeš, naredite epico, če je res nujno. Ker ti itak zabrusijo, da nikomur tega namenoma ne naredijo. In sem vsaj trikrat rekla babici, naj me ne reže. Baje ti dajo nekaj za podpisat, ampak meni niso dali nič. Pa tudi potem me ni rezala in ja strgala sem se, kar se verjetno nebi, če nebi rojevala leže. No ja, za drugič bom pa še pri položajih sitna;)
Sigurno sem se strgala veliko manj, kot bi me rezali in ni mi žal, da sem se tako odločila, saj sem naslednji dan lahko že sedela brez težav.
Babica pa se je potem porodničarki opravičevala, ker sem se strgala, ker bo zdaj težje šivala.

Jaz nimam travmaticnih izkusenj s porodom, pri obeh porodih sem delala kot so mi rekli, nisem nic svoje volje uveljavljala, ko so rekli, da me bodo rezali, nisem imela nic proti, ze vejo kaj delajo.

Zaupala sem osebju in obakrat je bilo ok. Jasno, da so me vmes tudi malo nadrli, ko nisem sodelovala kot je treba, samo mislim, da je bilo to takrat kar malo potrebno. Nisem se bala poroda, je pa bolelo jasno. Prvic sem bila rezana drugic ne (ni bilo potrebe) in seveda je bilo drugic veliko lazje, ker so me prvic sivi precej boleli.

Mi je pa moja mami rekla, da je bila prvi v strgana, drugic pa rezana. In da bi vsakic naslednjic rekla naj jo rezejo, ker se je raztrganina celila dalja casa in veliko “grse” se ji je zacelilo.

joj, ena2, sem kar mal huda ko sem tole prebrala … po razmisleku pa velja, da “sto ljudi sto čudi” in tudi midve stojiva na dveh različnih bregovih.

jaz pa verjamem knjigam, ki sem jih prebrala in več ko prebiram na internetu, bolj vem kaj si želim in česa ne.

moram pa reči, da se ne strinjam s tabo ko praviš, da je bilo potrebno, da so te nadrli. v spoštljivi komunikaciji ni prostora za nadiranje. jaz si do sebe ne želim takega odnosa. vsekakor pa jaz takrat nisem mela pojma kaj hočjo od mene ravno zato, ker so me nadirali. ko je prišla zdravnica in govorila z mano z mirnim glasom, sem pa vse slišala. žalitve niso najbolj učinkovito sredstvo za doseganje cilja. imajo preveč stranskih učinkov. je pa res, da niso vsi odrasli zreli za tak spošljiv odnos in si ga pri porodu celo ne željo. prav. ampak jaz nisem med njimi.

jaz bi rada imela izbiro in bi želela, da me upoštevajo.

sem mogla pokomentirati, navsezadnje sem v svojem postu napisala da si želim pozitivnih izkušenj mamic z naravnim porodom, ne pa prepričevanje, da ni ok to kar si želim.

ne, porod ni nujno boleč. in ne, ni res da se raztrganine dlje celijo … pa te ne bi rada prepričevala. če boš hotela, si boš že sama prebrala knjigo od ine may gaskin. ona postavi na glavo vse kar si napisala. vsekakor pa odkloniti epiziotomijo ni dovolj in je mogoče v mojem primeru (ko imam eno debelo brazgotino) celo neodgovorno. je potrebno, da se na porod pripravim in da tudi porod teče v korist temu, da se ne raztrgam.

pa naj bo dovolj. pozdravček. neli

Draga Neli99,

Vaša zgodba o dveh porodih in pričakovanju tretjega je pomembna za vas, ker opisujete, kako ste po korakih in skozi različne medije (telo, knjige, premislek, branje foruma 🙂 ) prehodili izjemno pot – in hvala vam, ker jo delite z nami – tule so tudi nosečnice ali ženske, ki se morda šele igrajo z mislijo, da bodo nekoč postale mame.

Zelo razumem vašo dilemo: do danes ste se poučili in pri sebi preizkusili glede tega, kar je za vaš prihodnji porod pomembno. Med drugim omenjate prerez presredka, ki bi se mu želeli izogniti, če je le mogoče. In knjigi, ki ju omenjate, Moj porodni načrt avtorja M. Wagnerja in Modrost rojevanja I. M. Gaskin sta vam omogočili, da ste našli preverjene argumente glede tega, kdaj in v katerih okoliščinah je največ možnosti, da bo ženska svojega otročička rodila, ne da bi pri tem tvegala poškodbe presredka ali da bi pri tem ogrožala otrokovo zdravje. O prerezu presredka sem kar precej pisala in še pišem (za tiste, ki se šele srečujejo s tem vprašanjem, so na voljo starejša sporočila, pomagajte si z iskalnikom).

Položaj ženske, ki danes ugotovi, kaj zares hoče in kaj potrebuje med porodom, v Sloveniji ni ravno zavidanja vreden. Odvisno od tega, kakšni ste kot oseba, kako vas podpirajo vaši bližnji, kakšne so vaše finančne zmožnosti … – so omejene tudi vaše izbire.

Na načelni ravni (in seveda tudi na ravni zakonodaje) imate kot pacientka (no, ko ženske v Sloveniji rojevajo v porodnišnicah, dobijo ta status) pravico do popolne informirane izbire. To pomeni, da imate po tem, ko vas seznanijo z namenom posega, njegovimi predvidenimi pozitivnimi učinki in tveganji, zakonsko priznano pravico, da poseg sprejmete, se torej z njim strinjate, ali da ga zavrnete. V vsakem primeru je smiselno, da premislite, kaj hočete, kaj potrebujete … morda kdaj potrebujete še drugo mnenje. Seveda posledice svojih odločitev nosite vi in v nekaterih primerih v bolnišnicah tudi pričakujejo, da boste podpisali dokument o tem.
Če ima porodnišnica v svojih obvestilih napisano, da se o epiziotomiji ne morete odločati vi, je to nekaj, kar bi razveselilo kakega nadebudnega pravnika – kajti o čisto vsem se lahko odločate vi sami (razen v izjemnih primerih, ko bi bili nezavestni ….). Torej, Zakon o pacientovih pravicah iz leta 2008 o tem jasno piše. O pravicah v času nosečnosti in poroda smo pisale tudi me iz Naravnih začetkov (Mama Zofa), na naši spletni strani http://www.mamazofa.org lahko najdete knjižico Moj trebušček, najin porod, naše rojstvo in se o pravicah poučite.

Druga raven pa je realizacija napisanih pravic, saj vem … in to je tudi vir mojih frustracij. Kaj lahko storite, ko se vaš datum poroda bliža?

Pogovorite se z osebjem v porodnišnici še v času nosečnosti. Morda boste našli babico, ki zna pomagati pri fiziološkem porodu in bo ustvarila okoliščine, kjer bo vaš presredek manj ogrožen: gibanje med porodom, pokončni položaji za rojevanje, masaža presredka, neforsirana druga porodna doba, izogibanje rabi umetnih popadkov, brez pritiska na fundus, ljubeče in naklonjeno okolje, kjer se zares lahko sprostite….

Ne zagotavljam vam, da je res mogoče že v nosečnosti najti babico, ki bi bila pripravljena odkrito stopiti na vašo stran v porodnišnici in vas tako razbremeniti skrbi.

Če je vaš partner zadržan glede vaših želja in potreb, je to lahko malce moteče za vas med porodom. Vsekakor vam svetujem, da se temeljito pogovorite o njegovi vlogi med porodom, kaj od njega pričakujete in česa ne želite.

Kaj če bi se dogovorili z doulo, da vas spremlja? V nekaterih bolnišnicah imajo nesmiselno pravilo, da je pri ženski, ki rojeva, lahko le ena bližnja oseba. Če je to porodnišnica, kjer boste rodili, se boste morda hoteli odločiti med doulo in možem (ki je morda lahko nekje blizu, ne pa v porodni sobi), morda si boste zagotovili, da sta oba poleg, ne glede na – hm, bom kar napisala – butasto pravilo, ali pa boste izbrali drugo bolnišnico.

No, morda pa ne boste rodili v nobeni izmed štirinajstih (po obravnavi žensk precej podobnih) porodnišnic v Sloveniji, ampak boste izbrali kakšno možnost v tujini. Ali porodno pomoč zunaj bolnišnice.

Morda še komentar glede različnosti: seveda ima vsaka ženska pravico, da se odloči in ne načrtuje svoje porodne skrbi, da se prepusti načinu obravnave, in da ne izraža zahtev, potreb itd. Na srečo se tudi taki porodi lahko končajo z velikim zadovoljstvom ženske. Žal pa sem kot dolgoletna svetovalka (bila) posredna priča zlorabam, neupoštevanju sodobnih znanstvenih in strokovnih izsledkov, problematičnemu komuniciranju … ki se včasih kažejo tudi v postravmatskem stresnem sindromu in poporodnih depresijah. Če bi mislila, da je z našo obporodno skrbjo vse v redu, se s tem področjem sploh ne bi ukvarjala, verjemite. In ker je lastnost medicinskih praks, da so tesno prepletene z oblastnimi razmerji (ahah, Foucault), še dolgo ne bomo zares vedele, o čem vse lahko znotraj področja kulture poroda govorimo: o kršenju pravic ženske, da odloča o svojem telesu? Seveda. O trajnih duševnih in telesnih poškodbah? Tudi o tem. O vmešavanju na področje, ki ga večina hoče ohraniti v zasebnosti. O ja…

In komentarji o tem, kakšen je vaš poklic … in kakšni naj bi bili zato vi in vaš porod … mislim, da je za vse poklice, kjer je komunikacija bistven del, nujno razvijati emocionalno pismenost. In ravno babiški poklic se v veliki meri odvija na tej ravni: zagotavljanje čustvenega okolja, kjer se lahko ženska sprosti, kjer lahko izgradi zaupanje, kjer različne ženske z različnimi osebnimi zgodovinami, tudi travmami in težavami, tudi tiste z duševnimi stiskami itd najdejo kar najboljše pogoje zase in za svojega otročička.

Ah ja…

Lep večerni pozdrav,

pozdravček.

hvala zalka za tale spodbuden in obširen odgovor. moram reči, da sem se spravila in z brskalnikom res našla vaše prispevke o epiziotomiji. super! sem si skopirala, da bom lahko večkrat prebrala, pa še možu pokazala 🙂

predvsem pa hvala tajchi in vsem ki ste na tem forumu predstavile svoj naraven porod v sloveniji. me je navdušilo in navdalo z upanjem, da se to da.take porodne zgodbe so mi v veliko spodbudo.

bom poročala, ko pride moj čas, kako se je razpletlo. moram reči, da včasih ostanem zelo firbčna, kako se je kakšna zgodba razpletla, zato obljubim, da sporočim, kako sem se uspela zmeniti in kako se bo potem vse skupaj dejansko odvilo.

neli

Ne znam si predstavljati, kako gre ta zareza proti stegnu (do kam?) in tudi nikjer ne najdem nobenih slik, zato ne vem, kje vse se naj sploh mažem z oljem. Hvala za pomoč!

Draga Pivka,

če sprašujete o masaži presredka: s kakim naravnim oljem (dobijo pa se tudi odlični pripravki posebej za to) si masirajte del od vhoda v nožnico proti zadnjični odprtini. Če malce pobrskate po netu in poščete “perineal massage picture” boste našli nekaj različic, kako se izvaja masaža presredka – navadno rečemo, naj bi začeli z njo po 32.tednu nosečnosti vse do poroda. Če vas zanima tehnika masaže, lahko še kdaj kaj napišemo o tem ali pa pripnemo linke.

Prerez presredka naredijo na dva načina, pri nas največkrat postrani od nožnice v smeri proti stegnu, ne vedno enako dolg prerez. Tudi tovrstne skice lahko najdete na netu npr. “episiotomy picture”. No, sem ambivalentna okoli fotografij in skic: po eni strani se mi zdi, da je prav, da vemo, kaj v porodnišnici storijo, ko prerežejo presredek. Po drugi strani se pa spomnim, kako sem bila osupla, ko sem prvič videla “zaresno” fotografijo epiziotomije. Hm. Na to temo sem se že kar nekajkrat razpisala.

Če nisem dobro razumela vašega vprašanja, se kar oglasite.

Nočko,

Spoštovani,

prosila bi za kakšne linke oz. opis tehnike masaže 🙂

Hvala in lep dan.

Drage obiskovalke, bralke, vse tiste, ki vas zanima masaža presredka:

predlagam, da pogledate na spletnih straneh (v angleščini iščite pod: perineal massage, dobite opise, ponekod tudi skice),

Tole sem si nekoč shranila, in zdaj nisem našla več podpisa, zato lepo prosim, da mi avtorica oprosti, če jo navajam brez njenega imena:

“Masaža presredka
Kako si olajšati porod? Kako obvarovati presredek in se izogniti epiziotomiji (rezanju presredka)? Slišala sem že ogromno pripovedi o tem, kako zna postopek boleti, kako marsikje ne dajejo anestezije med šivanjem, kako boleče mesto moti med dojenjem, kako so spolni odnosi še dolge tedne boleči in podobno.
Nekega dne sem med brskanjem po internetu slučajno naletela na strani za bodoče mamice in mlade starše (http://www.childbirth.org), kjer je med drugim opisana masaža presredka. Prispevek sem z zanimanjem prebrala, dodatne informacije pa mi je iz prve roke ponudila prijateljica, ki je šolo za starše obiskovala v Švici in me je postopka masaže presredka naučila tudi praktično.
Ker se ob spominu na porod brez epiziotomije odlično počutim, bi želela pripomoči k temu, da bi tudi druge nosečnice izvedele, kako lahko same prispevajo k lažjemu porodu. Menim namreč, da je osveščenost o tem pri nas še premajhna.
Dejstvo je, da se tkivo, ki je “v formi”, lažje prilagaja velikim obremenitvam, kot pa tisto, ki je zakrnelo, pa najsi govorimo o trebušnih mišicah, mišicah rok, nog ali presredka. Zato je potrebno presredek in mišice porodne poti pripraviti na povečano obremenitev v času poroda.

Postopek masaže
Vsak dan si pred masažo temeljito umijte roke in poskrbite, da bodo vaši nohti kratko pristriženi; v nasprotnem primeru lahko nehote poškodujete občutljivo tkivo.
Potrebujete stekleničko čimbolj čistega in nevtralnega olja; predlagam vam mandljevega, ker ga lahko po porodu uporabite še za nego otroške kože.
1. Udobno se namestite v polsedeč položaj in razprite noge. S kazalcem in sredincem desne ene roke nežno vtrite nekaj kapljic olja na območje malih sramnih ustnic. Krožite po robu nožničnega vhoda v smeri urinega kazalca. Pri tem se izogibajte uretralne odprtine, da ne bi izzvali kakšnega vnetja. Postopek naj traja eno minuto.
2. Masažo nato omejite samo na predel presredka, ki ga v začetku masirate z zunanje strani, polkrožno od leve proti desni strani in nazaj. Pritisk prstov na kožo postopoma povečujte kakšni dve minuti. Postopek ponovite še po robu in z notranje strani. Prenehate, ko pritisk doseže prag skelenja in bolečine.
3. Naslednja faza je raztegovanje presredka. To storite tako, da s palcem in kazalcem primete rob presredka (palec naj bo na notranji strani) in ga vlečete navzgor in navzven. Na začetku je to najbolj boleč del masaže, zato ga izvajajte skrajno previdno in ne pretiravajte s silo! Če vas ne boli, ponavljajte raztege dve minuti.
4. Predzadnja vaja je namenjena širjenju porodne poti. Z obema rokama (kazalec in sredinec) sezite v nožnično odprtino in jo poskušajte karseda razširiti. Zadošča ena minuta.
5. Postopek zaključite z masažo notranjega dela nožničnega vhoda. S palcem in kazalcem ene roke sezite v nožnično odprtinom kolikor je mogoče globoko in masirajte tkivo v smeri urinega kazalca eno minuto.
Še enkrat naj poudarim, da je izredno pomembno, da vse vaje izvajate nežno in prenehate takoj, ko začutite bolečino in skelenje. Nadlajujte šele potem, ko bolečina mine. Ob nepazljivem ravnanju lahkopoškodujete tkivo in imate ob porodu še več bolečin in problemov.
Da boste hitreje osvojile tehniko masaže presredka, je koristno prvih deset dni vaje izvajati pred ogledalom, saj tako lažje opazujete, kaj počnete.

Če boste vztrajne, boste opazile, kako vaš presredek postaja vse bolj prožen in pripravljen na veliko delo, ki ga čaka pri porodu.
Seveda lahko pri postopku masaže sodeluje tudi partner in z malo domišljije ga lahko spremenita v zanimivo predigro ali nadomestilo za spolne odnose.”

Upam, da je dovolj nazorno.

Veliko sproščenosti pri porodu,

Pozdravljene!

Sem mama skoraj štirimesečne deklice. V 36. tednu poroda sem skušala začeti z masažo presredka – a ga zaradi trebuha žal skoraj nisem dosegla. Tudi ko sem govorila z nekaterimi prijateljicami, je bil to pri večini kar problem. Kar se mene tiče, je torej masaža praktično nemogoča, če si za to opravilo sam.
Sem pa potem poprosila moža in je zelo lepo in redno masažo potem izvajal. Moram reči, da sem ugotovila, da je tudi to pri ne tako malo parih težko, ker ali ženske ne upajo prositi mož za to uslugo, ali pa možje tega niso pripravljeni početi. Zanimivo, ne?
Za masažo sva midva uporabljala Weledino olje za masažo in tam v škatlici je tudi precej dobro navodilo in skica kako se zadeve lotiti. Presenetilo me je, da je masaža pravzaprav vsakič na začetku kakšno minuto, dve zelo neprijetna in skeleča (in to kljub izredni nežnosti in pazljivosti; bolel, skelel je skoraj že dotik), potem pa neprijeten občutek počasi mine in na koncu je vse skupaj pravzaprav prijetno, čeprav so bili napr. gibi raztegovanja takrat najbolj intenzivni.
In še najpomembnejše – porod je bil kljub velikanskemu otročku (samo obseg glave 38 cm), lahek in brez vsakršne raztrganine ali celo rezanja. Sama vsekakor vsem bodočim mamicam priporočam masažo, ker se po mojih izkušnjah zeeeeeeelo obnese.

…no pa je za mano … moj ne tako zelo naraven porod vendar brez epiziotomije …

ja uspelo mi je, izognila sem se epiziotomiji, žal pa sem tik pred velikim finalom izgubila pogum in opustila svoje načrte o zares naravnem porodu.

na priporočilo kolegice sem navezal stik z babco iz ljubljane. Obljubila mi je, da me ne bo rezala tudi če se nekoliko strgam. sicer mi je dala tudi slutiti, da ni povsem pristaš naravnega poroda in da zagovarja nekatere postopke, ki si jih sicer nisem želela. vendar sem na tem mestu naredila kompromis in se sama pri sebi odpovedala svojim željam po naravnem porodu. moj presredek je bil več vreden. vem da bi na tem mestu vsi takoj vzkliknili: saj imaš lahko oboje, naraven porod in nerezan presredek … meni pa se je zdelo da je ta babca pač ena unih babc, kjer velja, da one vodijo porod in ne porodnica in če želim, da bo res dala vse od sebe (torej mi čuvala presredek), potem se ji moram pač prepustiti in zaupati.

premalo sem zaupala sebi, da lahko rodim tudi sama (torej da zaupam temu kar sem se naučila o porodu in rojevanju in vztrajam pri svojem porodnem načrtu),… želela sem si ob sebi izkušeno babco, ki ji bom lahko zaupala in se prepustila.

no in tako sem rodila dan pred uradnim pdp. ko me je pogledala babca je rekla da sem že 3 cm odprta, odluščila mi je plodove ovoje in naju z možem poslala na sprehod. ja, na sprehod! in to je bil najlepši del mojega poroda. sprehodila sva se od porodnišnice do centra ljubljane, zakrožila malo pod lučkami (bil je december, čas pred prazniki), šla na pijačo ob ljubljanici, nekaj pojedla … vse to s popadki. nič ni bolelo, komaj sem kaj čutila. Bilo je res lepo.

ko sva se vrnila v porodnišnico sem bila že 6 cm odprta. vse popadke sem zlahka predihala stoje in tako da sem poplesavala z boki. to mi je pasalo. potem pa sem se pač mogla uležt, da sem dobila antibiotike v žilo (streptokok b).ko je stekla infuzija, sem ostala priklopljena na cevko (za vsak slučaj ?!?), potem me je še priklopila na ctg (ker pač prenosnega nimajo) … in nato mi je sicer dovolila vstati …. samo priklopljena na dva konca, je bil to le še žalosten nadomestek za naraven porod. nato mi je predrla mehur. sicer sem začela nekaj oporekati, da si ne želim tega, pa mi je razložila, da za otroka ni dobro niti zame … da je mehur treba predreti …

na tej točki sem se prepustila. popadki so se stopnjevali in kmalu se je babca odločila da je čas za potiskanje. še danes ne vem zakaj ni počakala, da sama začutim impulz potiskanja. forsirala je drugo porodno dobo in ta je bila zame boleča (pri obeh prejšnjih porodih pa je bilo to lepši del poroda, brez bolečine …). ker še nisem imela lastnega impulza za potiskanje tudi nisem vedela kaj naj naredim in kako naj sodelujem in sledilo je tisto klasično: potiskajte, potiskajte, lulat, kakat, rito dol……. in potem me je iz ležečega dala v polsedeči položaj (verjetno da bi mi ustregla z bolj naravnim porodom) … ampak meni je bilo to še bolj neprijetno kot ležanje.

in drži kar ste napisale že pred mano nekatere: če te režejo otrok kar pade ven. če pa ga moraš iztisniti sam, pa ne gre tako zlahka. Čeprav še vedno mislim, da to ni razlog, da mora nujno boleti. vsekakor se najprej pokaže glavca (ki sem jo tokrat uspela pobožati) in potem moraš še krepko potisniti da pride otroček cel na svet.

In je prišel naš veliki tretji otrok (dobre 4kg). In mislim da je bil v medicinskem pogledu res uspeh, da mi je babca v sedečem položaju uspela ohraniti presredek. (čeprav da ne bo pomote, poznam nekaj primerov velikih otrok, ki so bili rojeni brez raztrganin). jaz sem se malce strgala in doživela potem šivanje, vendar ni primerjave z epiziotomijo. Naslednji dan sem lahko normalno sedela in vstajala.

Nikoli pa ne bom vedela ali bi na vseh štirih rodila tudi brez raztrganin … meni je zmanjkalo poguma, da bi upala roditi tako kot sem želela. Zato pa toliko bolj občudujem vse, ki ste v svojih načrtih upale iti do konca. Mislim da ste resnično pogumne.

Sama pa si želim, da res kmalu odprete porodni center. Konec koncev sem si vedno želela imeti štiri otroke…

Draga neli99,

Najprej vam iskreno čestitam in vam pošiljam topel objem. Jaz mislim, da ste vi resnično pogumni – ker ste se soočili s svojimi strahovi, svojimi ranljivi točkami in, moderno rečeno, s svojimi kompetencami.

Hvala za vaš zapis o porodu. Prav vsak je poseben in vsakega z veseljem in natančno preberemo, nekatere zato, ker se pripravljajo na svoj porod, druge zato, ker spremljamo vašo zgodbo, pa tudi, da se še kaj naučimo. Tako kot se vsaka izmed nas uči iz lastnih izkušenj, se lepo medimo tudi ob tistih, ki nam jih zaupate prek spleta.
Prav predstavljam si, da sem vas mogoče srečala v predprazničnem centru Ljubljane, vi ste vedeli, da vaše dete prihaja na svet, in ste bili v čisto posebnem razpoloženju, drugi pa se nismo prav zavedali čudeža, ki se pravkar dogaja, kako že rečejo, čisto blizu nas. Za posamezen porod težko rečemo, kaj bi bilo, če bi bili naprimer v drugačnem položaju, če bi ob vas bil nekdo drug … vsak je zgodba zase. Od doktrine, ki bi naj bila postavljena na znanstvenih temeljih (v porodništvu, v babištvu), od doumevanje osnovnih principov je nato še zahtevno praktično usklajevanje s konkretnimi okoliščinami z edinstveno žensko, njenim otrokom … – tako šele pridemo do odlične prakse. In na poti tja smo tudi ženske, morda bi morala reči celo, predvsem ženske, ki rojevate tu in zdaj (hm hm, iz neke zgodbe za otroke, moji so jih poslušali še na kasetah, mi zdaj prihaja na misel: »Jaz sem svojo dolžnost opravila.«, no, seveda se hecam). Predvsem je modro ocenjevati in tehtati pri sebi, kaj je pomembno in ravnati v skladu s temi prepričanji. In vi ste nam lepo povedali, kaj je bilo za vas tisto odločujoče. Tako se odločamo v zvezi z metodami in zdravili oz. tehnikami za lajšanje bolečin, v zvezi s tem, kakšen oblike porode so v našem referenčnem okviru smiselna in katere ne.

Hvala vam za lepe želje, mi … hehe, ne vem, zakaj mi ne sede dobro TV reklo: mi gledamo naprej.
Jaz bi za nas rekla: me plešemo naprej.
Kaj pa je porod, če ne vabilo na ples (kdo je pa rekel, da je ples zgolj zabava!).

Tule bom pa nehala, ker je naša predsednica rojena plesalka in bo rekla: »Zalka, kakšno nakladanje, saj vendar pojma nimaš, za kaj pri plesu gre.« No, nadaljevanje pogovora gre v zasebni prostor…

Lep zimsko topel/ala-ob-odprtem-kaminu/ večer,

Spoštovana Zalka,

sem 32. tednu nosečnosti in (razen rh – ) poteka vse krasno. Imam pa eno skrb glede poroda. Moja mati me je opozorila, da je njo opozorila babica, ki me je pregledala – da je moj presredek ožiljen (kar so vsi), ima eno večjo žilo, ta babica (iz porodnišnice LJ) je rekla naj to nujno opozorim pred porodom. Koga in kdaj moram opozoriti na to? Se je možno z osebjem v Lj porodnišnici, ob dvomih na gladko tekoč porod, dogovoriti za carski rez?

Hvala in lep pozdrav.

Sem tik pred drugim porodom, med prvim sem bila kljub drugačnim upom rezana, in bi se tokrat na vsak način želela izogniti epiziotomiji. V porodni načrt sem zapisala, da raje tvegam manjše raztrganine, ne vem pa, ali bi si jo upala povsem zavrniti, če bi mi rekli, da je res nujno potrebna, ker da se bom drugače čisto raztrgala itd. Bi sicer morda prej preizkusila še položaj na vseh štirih ali kaj takega, ampak če bi babica vztrajala … bi se verjetno prestrašila.

O problematičnosti epiziotomije sem veliko prebrala in imam tudi grozen spomin nanjo od prvega poroda, se pa sprašujem, ali so situacije, ko je morda vendarle boljša izbira. Wagner v Porodnem načrtu recimo kot upravičen razlog navaja zabrazgotinjenost presredka. Ampak to nas ima pa itak pol Slovenk, ki smo kdaj rodile, kaj ne?

Sprašujem se, kolikšna je možnost, da pride do res hudih raztrganin (manjše me ne skrbijo), če epiziotomijo zavrneš. Vem, da epiziotomija sploh ni garancija, da do raztrganin ne more priti, celo nasprotno, ampak glede na to, da pri nas delajo mediolateralno, se vendarle ne raztrgaš proti danki, kar se sicer lahko zgodi. Ali se v tem razmišljanju motim?

Kaj vi menite o tem? Do kje se splača vztrajati pri zavračanju epiziotomije (sploh če si že imel eno in imaš brazgotino, na kateri je presredek bolj tog) in kako vedeti, ali je babica prav presodila (ker vedno rečejo, da ni šlo drugače)?

Vsekakor pa tokrat nočem roditi leže na hrbtu z umetnimi popadki, pritiskanjem na trebuh ipd., upam, da bo tudi to pomagalo …

Naj te ne skrbi!
Pri drugem porodu je manjša verjetnost, da boš prerezana, ne glede na to,da je ostala brazgotina od prvič(razen, če se je grdo zacelilo- ali če bo otrok dosti večji).
Pomagaš pa si lahko tudi sama – z masažo presredka in pitjem čaja iz malinovih listov.
Če te skrbi, pojdi še na razgovor v porodnišnico kjer boš rodila.
Pa še v tolažbo – tudi če bi bila potrebna epiziotomija – drugič dosti manj boli kot prvič :).
Srečno!!

živijo!

cica ne vem če si že rodila, potem upam da je šlo po tvojih načrtih, sicer pa je tole odgovor za kakšno drugo dvomečo mamico. to kar jaz slišim pri tebi, je strah, ki trka na vrata in kanček dvoma v ves ta “natur cirkus” … mogoče se pa “ko gre zares” oni vendarle ne motijo …

tudi jaz nisem dovolj zaupala sebi in vsemu kar sem prebrala. zato sem se odločila, da imam ob sebi babco, ki bo varovala moj presredek in mi je obljubila, da me ne bo rezala. sem pa vedno občudovala tiste, ki tega niso potrebovale in so zmogle roditi “same (po svoji vesti)” tudi če so jih svarili, da se lahko hudooo strgajo.

odločitev kako in kaj je seveda tvoja. če ne boš zaupala sebi in svojim odločitvam, te bo strah in strah je sovražnik št.1 pri porodu.

tudi mene je wagner prestrašil s točno istim stavkom. potem pa sem se spomnila na morje žensk ki imajo brazgotino po epiziotomiji in so v drugo, tretje rodile brez. potem sem še nekje na netu našla, da se priporoča sedežne parne kopeli senenega drobirja (pozor, samo ob roku, ne prej!), ker mehča tkivo. priporočeno posebej za nas po epiziotomiji.

tiste masaže se meni ne zdijo kaj posebej smiselne, ker je otrokova glavica precej večja kot pa naše masažno raztezanje, torej nima pomena.

večji doprinos je to, da se pripraviš, kako boš ne glede na dogajanje ohranila notranji mir in te ne bo strah, če te ni strah, potem ne bo panike. in če ni panike, se ne boš zakrčila.

in jaz se vedno spomnim na ino may, ki je zapisala: še nobene nisem videla, da bi se strgala, če se je ob porajanju spolno vzburjala … to je mene tolažilo, da je možno (čeprav tega nisem preizkusila, ha ha …)

in daj oglasi se in povej kako ti je šlo, mislim da je vsaka izkušnja dragocena.
srečno.