porod mi kdo odgovori
Tanja,
ti verjamem, da te je strah, ampak….vse je samo v glavi. Tudi mene je bilo strah, obakrat sem si rekla: pa saj nisem ne prva ne edina. Če je že tolkim pred mano uspelo, ni vrag da ne bi še meni. Ven mora it :))
Predvsem pa ne poslušaj bav-bav zgodbic žensk kako dolgo in naporno so rojevale. Ravno te zgodbice, ki jih poslušamo že od majhnega, nam naredijo več škode kot koristi. Vsak porod je edinstven, ne mine brez bolečine, ampak verjemi mi na besedo – ko je mali čriček zunaj, je vsa bolečina pozabljena, strah pa takooooooo smešno daleč…v trenutku! Kar naenkrat nič več ne boli! Pa čeprav si še pol ure nazaj bentila, da ne greš nikoli več rodit, boš po nekaj preživetih uricah s svojim novorojenim in tako nebogljenem bitjecem zagotovo mislila drugače.
Torej stran s strahom…celo nosečnost imaš čas, da se pripraviš na vlogo, ki jo boš sigurno odlično odigrala.
Lep vikend,
Nives
Tanja,
porod je za vsako izmed mamic, ki smo že rodile nekaj edinstvenega in ga je težko opisati, še težje pa se je nanj dobro pripraviti.
Res je, da ne mine brez bolečin, jaz sem se poroda bala, ja saj ne morem povedati kako zelo.Ob vseh pripravah na porod in ostalih ceremonijah, ki jih daš skozi, bi takrat z lahkoto zamenjala vlogo s kom drugim. Ob porodu je bil zraven moj mož in to mi je bilo v tistih trenutkih življenjskega pomena – priporočam ti isto.
Vsaka izmed mamic bi lahko napisala svojo zgodbo o poteku poroda in sem prepričana, da bi si bile vse različne.
Pomembno pa je vendarle samo eno – ko svojo štručko, s katero sta se skupaj namučili-a, da je zagledala luč sveta, končno primeš v naročje oz. si jo položiš na prsi, je vse kar se je dogajalo prej pozabljeno! ZATO NE OKLEVAJ!!!
Veliko sreče in lep pozdrav!
Lidija
Mene je bilo strah in kljub temu, da zadeva ne mine brez bolečin, bom naslednji porod pričakovala z veliko manj skrbmi. Pri prvem sem pričakovala tisti “in ko misliš, da ne moreš več” in do konca me je skrbelo, kaj vse me še čaka, če še nisem prišla do te stopnje. Res ni najprijetneje, ampak pri meni so bile predstave o porodu in strah ob pričakovanju hujši, kot porod sam.
Pa srečno, Tanja!
Urša
JAZ SEM ŠE TIK PRED PORODOM MISLILA, DA MI SPLOH NE BO USPELO. DA MALI SPLOH NE BO PRIŠEL VEN. HA, HA. Med porodom le delaj tisto, kar so te učili na tečaju, poslušaj babico, pa še koga, ki te ima rad vzemi s seboj-jaz sem imela mamo in je bila krasna izbira.
Mislim, da se nanj sploh ne moreš kaj preveč psihično pripraviti. Popadki pa zabolijo, pa nehajo, pa še kako poživilo dobiš pa je. Enkrat kmalu bo vsega konec-to je meni vlivalo največ upanja.
Še najbolj pa mi je pomagala misel, da bo vse res obupno, pripravila sem se na najhujše in potem je dejansko manj strašno.
Lp.
hmmm….če pomislim cele štiri mesece nazaj…če bi se dalo, grem kar namesto tebe tanja, ker je to tako nekaj edinstvenega da…ne da se to opisati z besedami…kar pogumno…uf, se mi zdi da je od takrat, ko sem še malo prestrašeno pogledovala po porodni sobi in potem dobila v roke našo sončico, tako zelo zelo daleč…pa še nekaj…meni so vsi govorili, oziroma sem povsod brala da porod pač ni mačji kašelj…ok…tem besedam je za verjet, ker res ni…ampak…ne vem….ali je bilo pri meni drugače kot pri vseh…da pa boli, pa jaz ne bi rekla…mene je bilo ravno tega malo strah…jaz lahko zatrdim, da bolečine nisem čutila, oziroma se je mogoče nisem zavedala…le tisti močan pritisk na vse strani…ampak se ga da prestat…bolelo pa ni nič…je bilo več problemov potem s šivi…
Tanja, pogumno
Draga Tanja,
veliko vzpodbudnih besed so ti že napisale moje predhodnice, zato upam, da ti bo tudi moja porodna izkušnja pomagala.
Ko sva z možem izvedela, da raste v mijem telesu sad najine ljubezni, sva bila presrečna in sreča se je stopnjevala vse do poroda in še danes… kar traja in traja.
Tudi pri meni so se porajali razni dvomi. Vsekakor pa mislim, da se ženske bojijo poroda predvsem zato, ker so slišale takšne in drugačne zgodbice o porodnih mukah. Že samo Sveto pismo pravi nekako takole:” In v mukah ga boš rodila…” Nekaj v zvezi z grešenjem Eve v Raju. Lepo te prosim, nikar ne verjemi vsem “babjim čenčam”. Ženske smo včasih tudi malo privoščljive in si mislimo: “Če je mene bolelo, zakaj pa nebi še nje.” Potem pa nalagamo, da malce karikiram o dvodnevnih porodih in neznosnih mukah.
Meni so ostale v spominu predvsem besede moje prijateljice Mateje: ” Boš videla, da ni nič hudega.” Tudi na pripravah za porod te nekaj naučijo o pravilnem dihanju, sproščenosti med porodom…, vendar če vprašaš mene je vsa bolečina v glavi. V veliko pomoč pri porodu mi je bila predvsem psihična pripravljenost in prepričanje, da ne bo bolelo. Tudi knjigo Izziv poroda od Eve Horvat Kuhar, ti toplo priporočam, saj boš v njej našla veliko porodnih izkušenj drugih mamic.
Zdaj pa še nakratko o moji izkušnji. Voda mi je odtekla ob 2.40.ponoči, popadkov skoraj nisem čutila, vendar sva se z možem takoj odpeljala poti porodnišnici. Po vseh formalnostih (klistir, ki tudi ni tako zelo moteč in britju), so naju z možem napotili v porodno sobo. Vsekakor ti priporočam, da je s tabo nekdo, ki ti veliko pomeni. Popadki so bili zelo blagi in neredni, zato se je babica ob 9.00. odločila, da zadevo malce pospeši in se je začelo zares. Popadek je nekaj podobnega, kot menstrualna bolečina, le traja veliko manj časa. Seveda vsak popadek pomeni, čimprejšnji konec, zato se ga nikar ne ustraši in veselo sodeluj z njim. Proti bolečinam ti dajo nekakšno pomirjevalo, tako da si čisto omotičen… vsaj jaz sem bila, komaj sm se prevalila nazaj na hrbet:) Ves čas sem čakala na tisti trenutek, ko bo zares bolelo, a ga nisem dočakala,kar naenkrat se je rodil naš sonček ob 11.49.
V veliko pomoč ti bo tudi sodelovanje z babico, kajti ona res ve, kaj je najbolje. Zelo pomembno je, da se z babico takoj dobro ujameta in kar najbolje sodelujeta. Zaupaj ji! Tudi sama sem bila polna idej o pokončnem položaju pri rojevanu in zagovarjala teorijo o gravitaciji, pa sem vseeni rodila leže na postelji s podloženim križem.
Malce dolgo, pa vseeno upam, da sem ti pomagala!
Pa še to:”Raje bi vsak dan rodila, kot poslušala nutolažljiv otroški jok. Mi smo imeli in še imamo krčke. Nič ni hujšega, kot to, da se malček joka in veš, da mu ne moreš pomagat, ker ga črviči.”
Lep pozdrav,
Pety
Draga Tanja
Tudi mene je bilo zelo strah poroda in to tako zelo, da smo načrtovanje dojenčka vedno ravno iz tega razloga “malo prestavljali”. No, končno pa smo le premagali strah in detece se je rodilo! In ti povem, da ni prav nič grozno. Še stokrat bi šla roditi, če bi bilo potrebno, nebi pa niti enkrat rada več prestala prvih 5 mesecev, ko je imel naš fantek take krče, da smo ga nosili cele dneve in noči, nič nismo spali, najhuje pa je to, da svojemu otročku ne moreš čisto nič pomagati, ker nobene kapljice čisto nič ne pomagajo. In tako tvoj revček neznansko trpi, ti pa ne moreč nič storiti, da bi mu to bolečino vzel.
Jaz ti svetujem, da se raje prihično dobro pripravi za prihod in porodnišnice! Predvsem po prihodu z malčkom domov boš potrebovala veliko energije, volje, ljubezni in potrplenja, predvsem, če boš imela dojenčka, ki bo imel krče oz. ne bo veliko spal. In verjemi mi, da boš energijo in potrplenje res rabila, predvsem pa veliko veliko ljubezni do svojega deteca, ker kdor ni imel dojenčka, ki je imel krče, ne ve, kaj mu je bilo prihranjeno.
Tatjana
Ko greš rodit sta pomembni dve stari:
1. ob sebi imej nekoga, ki ga imaš rada in za katerega veš, da ti bo znal stati ob strani; takega ki ne paničari,
2. osredotoči se na prihajajoče popadke in pravilno dihaj; to pomaga 100%.
Podobno velja potem, ko prideš domov, partner in bližnji naj ti pomagajo, ti pa bodi sproščena, naj te ne skrbi kaj se lahko zgodi; bejbejčkovi krči, vstajanje ponoči, a bo dovolj mleka…ipd.
Jaz počnem natančno tako, pa je dojenčica tako pridna, kot da je sploh ne bi bilo.
Take care, Irena.
Tanja,
Sama sem kot najstnica govorila, da nikoli ne bom rodila, ker to boli. Če sem se tresla kot šiba na vodi, ko sem šla k zobarju in to se še sedaj pri 28. letu.
Ampak nekaj je pa sigurno, da bom šla rodit še ta tretjič.
Ja, jst reva k se boji k zobarju, sem rodila dva fantka in se z možem odločava še za tretjega.
Ni lepšega kot k sebi priviti malo štručko, ki jo nosiš 9 mesecev, potem se pa končno spoznata, tipata. UUUUUUUHHHHHH, to je tko lep občutek!!!!!!!!
Vso srečo
Sanda
Pol ure po porodu sem rekla, da bi takoj imela se enega otroka. Res pa je, da sem na porod gledala kot nekaj normalnega; nekatere gledajo na to kot na neke vrste bolezen. Moj porod je trajal 4 ure z umetnimi popadki (lastnik nisem imela). Priporocam ti, da med nosecnostjo telovadis – tako si pridobis kondicijo, ki jo pri porodu potrebujes. Zelo koristne so tudi dihalne vaje. Naucis se jih v materinski soli, se boljse pa je, ce hodis na organizirano telovadbo v zdravstveni dom, kjer boste vsak teden vadile dihanje. Pri porodu se ne smes ustrasiti popadka, ce ga predihas pravilno, nic ne boli (preizkuseno). Boli samo, ce ne dihas pravilno – psihicno se pripravi na to.
Upam, da ti je bilo kaj v pomoc.
LP
Vesna
Naj ti povem, da sem rodila s carskim rezom, po 8 urah popadkov. Pa ni bilo hudega, le da je štručko namesto mene (ki sem bila pod vplivom uspaval) celo uro pestoval očka. Jezilo me je le, da so tako dolgo čakali z operacijo, pa ne zaradi poapadkov, te bi še preživela, ampak, ker so se za rez odločili po 3 urah po tistem ko sem se nehala odpirati (ustavila sem se pri 8 cm namesto 12). To je bio nepotreben martr za mene, bodočega očka in seveda tudi otročka. Sem zagovornik naravnih porodov, a če ne gre, pač ni treba pretiravati s čakanjem, a ne?
V bistvu mi je neka mlada zdravnica po 8 urah globokega dihanja najprej predlagala, naj se še malo sprehodim – pa sem jo poslala nekam, ker tudi stati nisem mogla več! Je pa kmalul potem prišel dr. Pušenjak in me “odrešil”, pa še tisto zdravnico je nadrl, kaj ej toliko časa čakala. Ja, če pa je bil CTG v redu, mu je zamrmrala – a potem bi lahko še malo pacali, ali kaj?
Rodit pa grem takoj še dvakrat, samo, da mi ne bi bilo treba enkrat k zobarju!!!
T.
Tanja, kar pogumno!! Vse je res, kar so ti ženske že zgoraj napisale. Meni je ful pomagalo, da je bil zraven moj mož. Masiral me je po križu, ker od poroda se najbolj spomnim tega, da me je bolel križ, skrbel je pa tudi za komunikacijo z babico. Najbolj moteča stvar pri vsem pa je bila ta, da sem imela v porodni sobi en kup študentov. Ali te ne bi morali vprašati, če so lahko zraven? O tem sem razmišljala šele potem, ker takrat sploh nisem mislila na nič drugega kot na novo bitjece, ki se ravno tako matra kot jaz ali pa še bolj.
Prisežem pa, da sam porod zame ni bil nič tako groznega, sem pa bila vesela ko je bilo vse za mano.
Ko se danes z možem spominjava tega, se spomniva samo lepih stvari in marsičemu se tudi nasmejeva.
Pa čim manj “slabostno” nosečnost in čim lažji porod!!