poročena, prijatelj
Pozdrav vsem, Primožu še posebej. Vem, da je tema že obdelana; če se ti zdi, jo objavi.
Ker sem sama v eni taki zmedeni situaciji, me zanimajo vaše izkušnje.
Tisti, ki ste poročeni – resno vezani pa ste se kdaj zapletli ali skoraj zapletli s prijateljem – kako je bilo? Komu žal?
Midva sva trenutno v fazi iskric v očeh, namigovanj in naključnih dotikov. Če bi se nekje znašla sama, pa ne vem, če bi se uspela kontrolirat. Mi pa pomeni presneto veliko – on, njegovo prijateljstvo, njegova žena, njeno prijateljstvo. Ne bi rada prizadela, zato skušam ohranjat trezno glavo. Sva pa že enkrat nekaj eksperimentirala; takrat je bil on še sam, jaz sem pa (priznam) varala ta mojega. Od tedaj je cela večnost, midva se pa še kar privlačiva, noro dobro razumeva in se iščeva z očmi.
Ok, ni se problem dol dat, da zadostiš hormonom. Enkrat samkrat. Ma z njim, ne vem. Tako ga imam rada, tako njegova sem. Ne bi rada pokvarila vsega.
Zato: kako je bilo, vse od prvih pogledov naprej in kakšen je bil razplet? Povejte, svetujte.
pa-pa
A.
Vidiš, bom objavil, še vedno smo na začetku. Še vedno je samo enkrat. Predstavljaj si ga po 10 ali 20 letih. Bi bil sosed boljši?
Vse je odvisno od tega kaj in koliko ti pomeni v življenju in samo življenje, na kakšen način bi rada živela. če nimaš predsodkov, potem to stori, če se boš obremenjevala tega ne stori.
Ne mislim ničesar obsojat, imaš vso pravico narediti kar hočeš. Ti bom pa nekaj povedal:
A veš, da ima tvoj mož ljubico in to z njegovo ženo, intimno razmerje, dvakrat na teden?
Kako se počutiš?
Primož
Ne izzivaj(ta) usode! Pravo, iskreno, globoko prijateljstvo je nekaj najlepšega, kar lahko človek ima poleg srečne družine. Je res vredno tvegati zaradi trenutne močne želje? Kaj pa, ko bo ta želja enkrat potešena?
Gotovo veš za primere, ko si nekdo tako zelo želi neko stvar (morda si tudi ti to pred kratkim izkusila), na primer nov glasbeni CD. Zdi se ti, da boš kar umrla, če ga ne kupiš. Ena pesem tam ti je tako blazno všeč in veš, da bi jo poslušala dneve in dneve, kar naprej brez prestanka. Pa cincaš: ali naj kupim ali ne? In kupiš. Poslušaš enkrat, poslušaš drugič, potem pa vse skupaj zbledi in utone v prah in pozabo.
Prav je, če si ustvarita prijateljstvo. Tisto pravo, iskreno. Vendar pa to zahteva veliko odrekanja in dolga, dolga leta. Pojdita preko sebe, premagajta sama sebe. Ko bosta zmagala, bo sreča toliko večja.
Ojla,
Zaenkrat je vse le teorija. Poigravanje z mislijo, kako bi bilo… In bi mi bil velik korak do dejanske odločitve. Zato sprašujem, premlevam. Pri osemnajstih nisem spraševala, samo sledila srcu ali navdihu, kot hočeš. Ta moj se je počutil pasje, vem, še zdaj včasih ne morem verjeti, da mi je oprostil. BTW, mi je pa vrnil z mojo prijateljico, za kar sem izvedele šele po letih in me ni več prizadelo. Uf, smo bili nori. Pa sva ostala skupaj, tudi to nekaj pomeni, ne? Včasih mu rečem, da karkoli se nama zgodi, če spozna drugo, pravo, in ga bo zmešala, naj mi samo pove. Rada ga imam, prizadelo bi me, pa bi mu pustila svobodo, če bi čutil, da je ona Tista. Ni pomembno, koliko let sva preživela skupaj, ampak kako, in kaj sva dosegla. Čudovito hčerko imava in za to mu bom vedno hvaležna, karkoli naju čaka.
Še odgovor na tvoje vprašanje. Počutila bi se prevarana, izigrana. Sicer je ona fajn bejba, huje bi bilo, da me prevara s kakšno “kokošjo”. Bi ga pa verjetno postavila pred vrata. Težko razmišljam o tem.
Ne poenostavljat. Ni mi do tega, da se enkrat počiva dol (no, včasih), ampak me meša, da ni morebiti on tisti pravi. Ker mi je od vedno nekje blizu, super se razumeva, čutim, da me ima rad, pokroviteljsko pazi name. Mogoče je res le prijatelj, z veliko začetnico.
Pa pa,
malo zmedena A.
ja, to je pa že malo drugačna zgodba, oba sta dala skozi že eno prevaro. Res je bil dober, da ti je odpustil, ampak naredila si že preveliko napako, da bi pozabil in tako se je on znašel v objemu neke druge. Zakaj? Ali iz maščevanja, ali pa iz tega, ker mu ta del v zakonu ni več toliko pomenil kot prej.
Kar lahko pomeni, da se je v vama že ustvarilo prepričanje, da če ni pač ni, če bo še enkrat pač bo. Čeprav spolnost med vama igra veliko vlogo, je ne igra zvestoba pri spolnosti in ravno zato se bi lahko odločila tudi za drugega. ravno tako kot on.
Sedaj pa moramo vprašati sebe, ali želimo še naprej takšno življenje ali smo se sprijaznili, da smo lahko dobra družina in z napakami živimo naprej, s tem da sklenemo, da jih ne bomo nikoli več ponovili. Če se o tem nista pogovorila, potem imata idejo o tem kako naprej, v glavi lahko zelo različno. IN si predstavljata tak način življenja vsak po svoje, seveda oba mislita, da imata prav.
No kakorkoli že, če mislita, da bosta naprej dobra partnerja in srečna družina, in brez morebitnih skokov in prevar, potem naj ti ta tvoja domišljija ostane le domišljija in želja po nečem zanimivem in drugačnem. verjemi, nekaj časa traja, potem bodo pa tudi ta vznemirjenja izginila, mogoče se bodo pojavila pri kom drugem, ampak to energijo raje usmeri v zadovoljstvo svoje družine in moža in to mu daj jasno vedeti in mu pokaži in še bosta imela veliko srečnih in lepih trenutkov.
Primož
Joj, ne jaz pa nisem imel podobne iskušnje, jaz pa imam svojo ženo najbolj rad in to od vsega začetka.
je pa res, da sem imel marsikatero žensko rad prej, do katere pa nisem mogel, ker je bila ona nedostopna in sem bil velikorat žalsoten. Vendar sem tudi to sprejel, in če jih danes vidim, si pač rečem, bilo je pa res lepo, ampak to kar je pa sedaj se pa ne more primerjati.
vedno pa ostaja neka misel nek dvom, kako bi pa bilo, čebi bil z drugo. Ampka si spet rečem, le naj ostane pri tej misli in namesto, da preveč razmišljaš in sanjariš o drugih se posveti ženi. boš imel lahko še kakšen rezultat :)))))
No pri vas imam tega časa vedno manj, bomo morali kaj ukreniti glede tega in se klonirati :))))
primož
Priden. In srečo imaš. Ali se pa trudiš zanjo.
Toliko ločenih zakonov in razpadlih parov vidim zadnje čase. In toliko zgodb o prijateljstvu, ki ga zanese v nekaj več, berem tu. Sem si domišljala, da imam nekaj posebnega, da najina zgodba je pa res drugačna. Usodna. Življenjska. Misel, da si pripadava, pa naju življenje vodi po različnih, čeprav vzporednih poteh, mi ne da miru. Moram ga imeti v bližini, dan brez njegovega nasmeha je tako pust. Kričala bi, ker ni moj. Ker ne more biti. Tako sva izbrala že davno.
Res, kemija med nama je vedno obstajala. Nad nama visi kot nedokončana zgodba in nama grozi, da znoriva. Plaši, ker bi beseda preveč privedla predaleč. Dotik preveč bi se prelil čez rob. Enkrat bova res morala o tem. Kot prijatelja.
Družinica kar dobro funkcionira, vsaj iz dneva v dan. Drugače imam jaz večje cilje kot “mož”. On bolj spi na lovorikah, zadovoljen je z manj, jaz priganjam. Sitnarim. Spolnost nama je pa bila res vedno pomembna, čeprav sem po otroku jaz zablokirala in rabila morje časa, da je spet kot prej. Zato zdaj uživam še za nazaj 🙂
Primož, tudi tu se trudiš, bravo. Lepo, da eden umirja nas zmedene dušice, ki se še kar iščemo.
A.
Berem za nazaj in v tej zgodbi sem se prepoznala. Vendar sem jaz storila korak naprej, prestopila mejo flirtanja, se spustila v strastno razmerje… in ga končala. Vendar se zgodba ni končala – spet nastaja. Vmes rodila, bila odsotna eno leto, prišla nazaj in spet se iskri, da to ni res. Doma je vse v redu, mož mi daje spolnosti dosti in preveč, otroci v redu, obveznosti imam veliko, tako da mi ne bi “rabile neumnosti hoditi po glavi”, pa mi. Mogoče mi godi občutek, da sem privlačna, da si me želi, pa me ne more dobiti, da je tudi zame težko dostopen, pa vendar zaželjen, so dotiki, poljubi, besede… in moja slaba vest, kakšna “k….” sem.