Dejstvo je, da če bi že imela svoje otroke, bi na zadevo gledala popolnoma drugače. Midva sva se spoznala, ko sva bila že oba nekaj let ločena, on dva, jaz enega otroka. Najbolj normalna stvar na svetu se nama je zdela da so otroci (moji, tvoji, njegovi, včasih še sosedovi:-)) VEDNO na prvem mestu. Pa s tem še zdaleč ne mislim razvajanja, ampak otroci so že itak dovolj pretrpeli in potrebujejo dvojno mero ljubezni in pozornosti. Tako kot ti je napisla vdova – vedno odprto naročje! Če imava planiran prost večer in pride nekaj vmes (odpove varstvo, en od otrok zboli,….) je popolnoma normalno, da ostaneva doma in nihče ni zaradi tega slabe volje. Ko si enkrat starš je to samo po sebi umevno. In če nas potrebuje “njegov” otrok je enako pomembno kot če nas potrebuje “moj”.
Če tega otroka ne moreš sprejeti “kot svojega”, kot del partnerja in mu ljubeče ponudi oporo, je mogoče za vse bolje, da si poiščeš samskega in skupaj ustvarita svojo družino, drugače boš iz dneva v dan bolj trpela, oče in otrok pa tudi. Jaz ti odkrito povem, da preden sem imela otroka najbrž ne bi bila zmožna tega, kar sem ti opisala – so stvari, ki jih moraš enostavno doživeti na lastni koži – in materinstvo to sigurno je – šele takrat postaneš nesebičen,

veliko ljubezni A.

Ja verjetno imate vsi prav in je bolje, da grem, ker enostavno ne zmorem. Če se še ne vem kako trudim razumeti, imam neprestano cmok v grlu in se res počutim kot druga violina. Tega pa dolgo ne bom zdržala, bolje da torej grem kar danes.

Ste morda probali s tem otrokom skovati kako prijateljsko vez ali ga ploh ne marate ? Dajte mu šanso.

Če prosiš za nasvet kako ostati potem je morda bolje da greš…

Pa to nisem izrekla cinično ali poniževalno,pač pa res tako mislim.To je bila moja prva pomisel ob branju.Mnogo prezgodaj je,da bi spraševala za nasvet-zdaj bi morala enostavno uživati življenje.

LP

Res je, zdaj bi moralo še vse klapati. Če že sedaj motijo določene stvari, bodo ne vedno manj, ampak vedno bolj, pa ne glede, ali imaš že izkustvo materinstva ali ne. Ne bo nič bolje potem. Mene osebno stvari, ki so na začetku motile in sem šla preko, me sedaj po letih le še bolj motijo. Zato ti povem, zakaj bi rinila nekam v nesrečo, ko pa si lahko izbereš samskega moškega in boš prva violina.

V dvomih, praviš da greš.. Tvoja odločitev je na mastu če veš da ne bo šlo. In dobra za oba.
Jutri je nov dan, srečno !

Ja, shujšana, spodočnjakana, ne morem več. On pravi, da ni konec in nikoli ne bo, s tem mi ne pomaga, le huje mi je, čeprav sem ga prosila – da za moje zdravje, ga prosim če me ima malo rad, da me pusti in sprejme da je zadeva zaključena. Seveda ne verjame, ker sva že tolikokrat ja/ne..vendar 1x mora biti konec.

Sprejmi dejstvo da je to njegov otrok in bo vedno ne glede na to koliko je star. Ljubezen do otroka je brezpogojna in večna. Zanj ga bo skrbelo tudi, ko si bo sin odrasel, samostojen, ko si bo usvaril družino. Tvoj partner mu bo starš do smrti.
Kot starš mu bo vedno na razpolago. Otrok se bo vedno, ko bo v težavah, stiski, pa tudi ob veselju, uspehu obrnil na očeta. Z njim si bo delil vse vzpone in padce v življenju. Tega nikoli ne boš mogla spremeniti, izbrisati.

Kljub temu, da bivša zakonca nimata ničesar več skupnega, da sta poplnoma odtujena, da se gledata kot pes in mačka, je otrok vez, člen med njima, tanka nitka, ki ju bo povezovala celo življenje. Skrb za njegovo prihodnost in dolžnosti do otroka je skupna. Večkrat se bosta morala skupaj vsesti in se pogovoriti o otroku. S tem boš pač morala sprijaznati, živeti. Ne moreš pričakovati, da mu bo oče samo vsak drugi vikend in dve urci ob sredah. Da se po nekem urniku pogovarjata o vsem kar teži pubertetnika, dijaka, kasneje študenta. Da se samo takrat lahko veselita uspeha v šoli, športu… Da mu samo takrat lahko svetuje o vseh pasteh odraščanja, prve resne zaljubljenosti, prvega spolnega odnosa…

Vse to moraš sprejeti, če boš želela mirno živeti. Če tega ne zmoreš ali ne boš zmogla, je res najbolje, da se razideta.

TOČNO TAKO ASTRA

Ker sem slučajo prebrala tvojo zgodbo, lahko samo rečem, da te je ob tvoji diplomski izobrazbi lahko grozno sram.
Močno upam, da bo ta poročeni moški vedno ostal s svojim otrokom in prvo ženo, ki je ti NIKOLI NE BOŠ NADOMESTILA.

Spoštovani!

Zanimiva debata!

In koliko različnih mnenj, pogledov! Koliko tudi zelo ostrih, kritičnih pripomb na obnašanje gospe, ki je zastavila vprašanje. Koliko brezkompromisnih nasvetov, da lahko stori samo to in to. Koliko lastne bolečine je zapisano v teh odgovorih?

Ker sem tudi jaz v podobni situaciji, naj zapišem, da gospo “V dvomih” zelo dobro razumem, ker se tudi v meni budijo podobni občutki. Kdor še ni bil v podobni situaciji, ne more vedeti, kakšni so ti občutki, kako boli, če si s partnerjem vedno v položaju biti na razpolago otroku (za njegove upravičene in manj upravičene potrebe – kdo bi si tudi upal postaviti mejo, kaj je upravičeno in kaj ne? – to mejo lahko postavi samo dobro ozaveščen starš).

Pa vendar je treba postaviti mejo. Zakon, v katerem si zakonca ne vzameta časa drug za drugega, ponavadi nima dolgega trajanja. Če se do te modrosti ne prebijeta, odnos nima prihodnosti. Je pa to stvar dogovarjanja in še dogovarjanja, usklajevanja, spoznavanja drug drugega, razumevanja, spoštovanja, upoštevanja lastnih potreb in potreb partnerja.

Tudi jaz grem po tej poti. Vem, da ne bo lahka, vendar se mi zdi, da je vredno vztrajati. Vsem, ki ste v podobni situaciji, želim veliko poguma!

Vse dobro želim!

Čestitam ti za zrelo in odgovorno razmišljanje ter seveda na tej poti želim da vama obema uspe. Brez komunikacije seveda ne bo šlo, obenem pa tudi zavedanje da otroci iz preteklih zvez ne smejo biti breme. Niso priveski, niso sami krivi da je tako. In ni jim lahko, predvsem zato ker gre v največ primerih za odraščujoče (pubertetne) osebke ki iščejo vzore in smisel življenja tudi ob teh pokazateljih.

Draga deklica v dvomih,
kaj naj ti rečem. Prav ti je. Ne zavedaš se, da si v tem trikotniku NIČ. Pravemu, skrbnemu, ljubečemu očetu je otrok PRVI. In zelo žalostno je, da ti tega ne pove direkt v tvoj obraz. Kakor si ga dobila in uspela zamajati temelje obstoječe družine, ga boš tudi zgubila. Pa če se delaš še tako šefico kako ga boš pustila, kot si ga prvič.

Všeč mi je, da konec koncev (kot kaže) ne boš zmagala, Žalostna pa za otroka, ki mu ni dano brezskrbno življenje v topli družini… Sočustvujem tudi z mamico otroka, upam, da ji uspeva okrevanje po tako žalostnem dogajanju pred dvemi leti.

Veliko je vsega lepo povedano in napisano.
Ne razumem tega,da se hudobuješ,ker ti ne gre vse po planih,oziroma se jih hočeš držati kot pijanec plota.
Za razmislek ti povem,da je tudi ta družina imela svoje plane (njegova žena sigurno),pa si se od nekod pojavila tudi ti in jim plane podrla.Zdaj se jeziš nanjo,pa na otroka…..
Bodi pametna in se ne trudi oddvojiti očeta in sina.To je vez za vse večne čase.
Če ima nekdo že “kompozicijo “za sabo,stvari niso čisto na lahko.Več kompromisov,dialogov je naravna stvar v takšni situaciji.
Če si pripravljena tolerirati v tej smeri se bo vajina vez še razvijala,če pa mu boš na nos nabijala vsako stvar in samo čakala s čim ga boš zabijala vez nima uspeha.Saj nima smisla nekoga imeti ob sebi,da s tem trpinčiš in sekiraš sebe in druge (v tvojem primeru partnerja)!

Ne pozabi nečesa……on se ni ženil z njo s pištolo za vratom.Nekoč jo je verjetno tudi imel rad.To pa še ne pomeni,da je ona tujek v vajinem življenju,čeprav tako čutiš.Otroci pa niso samo okrasek,so mnogo več……,ker so bitja,ki čutijo bolj odkrito kot odrasli ljudje.So bolj spontani,dojemljivi……..zato,ne pomisli vedno,da hoče otrok nagajati preko matere in izkoriščati njega kot očeta.Že takšna misel je podla in ni rečeno,da imaš prav.
Celica družine je razpadla ,se osnuje na novo in ni treba se iti kot neko vojno na dveh poljih.

Vse lepo in prav vam želim!Pa mirno kri!

v dvomih zanima me, kako si rešila svoj problem, če si ga že ? Moram ti priznati, da te morda edina razumem kajti v zelo podobni situaciji sem se znašla tudi sama, le da sem jaz njegovega otroka sprejela k sebi in je živel pri nas od njegovega 16.-22.leta. Bila sem mu skoraj prva mama, dokler me je lahko izkoriščal, ko pa sem dojela, da vse to niso več potrebe ampak izkoriščanje,.-katastrofa!.. če te zanima dalje, se mi oglasi . Z eno besedo,tvoj partner SE NE BO NIKOLI SPREMENIL! in otrok bo postal vsak dan večji izkoriščevalec.

kolegica,
problema nisva (še) rešila, za 1x delujeva tako, da se pač on sam 1x na teden odpravi k otroku in z njim preživi dan. Vsi, ki ste tukaj odgovarjali hvala lepa, vendar moram povedati, da sama bi se že potrdila otroka ne bom rekla sprejeti, vendar vsaj poskusiti sprejeti, vendar je ta otrok tako trmast, da sploh noče slišati zame, kaj šele me spoznati. Naj povem, da je pred kratkim ko je ta otrok bil v stanovanju, kjer midva živiva, šel v kopalnico in mojo zobno ščetko vrgel na tla. Potem je začel še moje kreme in šampone metat po kopalnici, dokler ni pritekel ati k njemu, vse pobral in pospravil v omaro – na tako mesto, da otroka te stvari ne bi več motile.

No, komentarja svojega ne bom dodala, ker se mi zdi že vse tako neumno.

Najboljš, da bi mu ati še zaploskal in ga pobožal.

ja gospodična to bi morala prej misliti predno si se zapletla z poročenim in ima otroke.Najbolje da ga pustiš in si poiščeš samskega in brez odgovornosti.Šele takrat boš lahko živela tako kot želiš.Če pa tega ne želiš se boš pa morala sprijazniti s tem da je to njegov otrok in bo ostal njegov.In vedno bo na žalost na prvem mestu nato šele ti.Tako je.Žal-(razen izjem)

Kot nekdo, ki je rastel v cudoviti druzini, ki je vedno vedel, da ga imajo starsi najraje in ki je vedno imel obcutek (gotovo ga vsi otroci imajo), da bodo starsi za vedno ostali skupaj … In moji tudi so. Iskreno ti povem … Ce bi se nasla babnica, ki bi imela fiks idejo lociti moje starse in bi pri tem celo uspela … Jaz kot prvo ne bi stopila v vajino stanovanje. Ce pa ze bi, verjemi, da ti ne bi samo vrgla zobno scetko na tla. Jaz bi ti ponoci, med spanjem, pobrila glavo. Kot so nekoc delali z vlacugami. Da se je vedelo, kdo je kdo. Ne, nimam usmiljenja in nimam razumevanja za taksne stvari.

Otrokom je ze tako tezko. Tudi ce se oce in mama locita, ker pac ne moreta biti skupaj. Brez vmesavanja tretjih. Ze tako otroci tezko sprejmejo locitev. In se tudi veliko let kasneje tezko navadijo na to, da imata oce ali mama novega partnerja. Ta fant pa zelo dobro ve, da si ti tista, ki si mu razbila druzina (seveda je tukaj enako kriv tudi njegov oce). Kaj pricakujes od njega? In seveda bo otrok vedno na prvem mestu. Zene so zamenljive. Kar ti zelo dobro ves. Tudi tebe lahko cez leto, dve zamenja, njegov sin pa bo za vedno njegov sin.

Sploh pa … Kolikor jaz vem, so to, kar imas zdaj ti, sanje vsake ljubice, vsaj teh na med.over.net. Moskega si zvlekla stran od zene, locil se je in zivi s teboj. In spet ni v redu. Kaj si mislila, da se bo locil tudi od otroka???

Napuh pride zmeraj pred padcem.

Taka prevzetnost in pravičniškost, kot je tvoja, nikoli ne ostane nekaznovana. Mislim, da se boš v vlogi ljubice ali nečesa podobnega v življenju prej ali slej znašla tudi ti, ker s svojim napuhom to kličeš nase in potrebuješ eno pošteno življenjsko lekcijo.

Sama nisem bila nikoli ljubica nikomur, imam dolgoletno resno zvezo in ti pišem to, kar ti. Malo se zamisli nad sabo.

Srečo graditi na tuji nesreči?
Pa ne pozabi: “Ljubiti moške drugih žensk je prekleto!”
Vsakemu dobremu in skrbnnemu očetu je otrok na prvem mestu!Pa sedaj v najbolj ranljivih letih, ko se bori sam sabo! Pa ko bi mu mogel biti oče največji zgled za življenje!

POpolnoma se strinjam z Žoigico!