Spoštovani!

Vljudno vas vse skupaj prosim, da mi podate svoje mnenje, in sicer:

Moj partner, s katerim živiva 4 leta, si zelo rad ogleduje pornografijo na internetu. Na začetku zveze je prinesel nekaj video kaset in bilo mi je normalno, da si jih tudi ogledava in ogledujeva. Nenadoma sem opazila, da to ogledovanje primi je to vse skupaj začelo biti sumljivo) Naj bi ga oralno zadovoljevala v času, ko on gleda v ekran. hmmmm…….Počutila sem se, kot da si želi gledati tiste druge ženske, ki so na kaseti in zamišljati, da je z njimi. Tako sva prenehala skupaj z ogledovanjem.

Hitro sem pogruntala, da si jih on ogleduje vedno, ko je sam in da nič drugega ne počne. Veliko masturbacije. Tudi na internetu je visel in na vseh programih iskal samo to, pornografijo, slike….Če sem prišla zraven, pa mi je razlagal, da si ogleduje oglase za avte, nove motorje….

hmmmmmmmmm…..Potem sem naštimala družinski filter, kvarila internet, brisala programe, rezala žice….Vse, samo, da ga zmotim pri delu. Ko sem opazila, da je prinesel CD s porno vsebino in si ga ogledoval, sem pa končno spregovorila in ga spraševala o vsem tem. Sram ga je bilo, se je izmikal vprašanjem, molčal….in obljubil, da ne bo več.

Pa obljubo ni držal. Na skrivaj je to počel in skrbno brisal vso evidenco z računalnika, da ne izvem, da to še vedno počne.

Ker sem seveda ob tem “lovu na njegova dejanja” postala strokovnjak za računalnik, sem pogruntala tudi način, kako na trdem disku odkriti tudi tisto, kar je izbrisano. In sem pred dvema mesecema, vsa jezna, mu tudi to pokazala in prosila, naj neha brisati, ker vidim vse in da sem mnenjaj, da je bolan. Saj odvisnost od pornografije je bolezen.

Razjezil se je in raztrgal žice od interneta, razbil tipkovnico in miško. Pravi, tako, zdaj ga ne bom gledal ne jaz in ne ti.

vendar….Prišel je njegov račun za mobitel z zelo visoko številko. Samo sem se nasmejala in mu rekla, da če je pripravljen delati za to, kar naj, mene ne moti. Predvidevala sem, da si je na mobitelu vključil internet in nadaljeval s ogledovanjem.

Računalnik sem popravila, internet napeljala…..in evo danes je zopet sedel cel dan in vlekel dol vsebine vseh vrst. Rekla sem mu jasno, da me moti, da to počne toliko časa, v stanovanju, kjer tudi jaz živim in da ga v tem času sploh ni zanimalo, kje se igra otrok od zunaj. Od 8h zjutraj do 14h popoldan ga ni pogrešal. Mislim, da je bil kar vesel, da se otrok igra od zunaj in ne moti njega pri njegovem početju, ogledovanju pornografije….

Pogovarjala sva se…pogovorila….Noče govoriti veliko o tem. Pravi, da mene ne more prepričati, da je to normalno početje in da v tem ni nič narobe. Da on ni bolan in da sem jaz bolana, ker ga kontroliram.
OK. Se strinjam. Res sem bolana, da ga kontroliram. Zato ga prosim, da si to ne ogleduje v stanovanju, kjer mi živimo. Ne, v moji bližini. Za mene je to primitivno, neolikano….Zato, ker je pretirano in po mojih merilih, bolano.Mislim, da za vsako stvar mora biti ena meja normalnega.
Menim, da je on šel krepko čez to mejo normalnega, po merilih kogarkoli.

Obljubil je, da to ne bo počel več, v stanovanju, kjer živimo skupaj.

jahhhhhhhhh……

Vljudno prosim za vaša mnenja o vsem tem….

Hvala!

Pozdravljena, Upanje!

Nekaj v vajinem odnosu ne štima.

On razbije računalnik in potrga žice, ti pa stvari popraviš in spraviš v red. Narobe. Nisi mu dala možnosti, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja. Omogočila si mu, da naprej lepo gleda pornografijo. Če si tako velikodušna, zakaj se čudiš, da to počne. Zato, ker mu ti dovoliš.

Zdaj se pa odloči in ti enkrat razbij računalnik! Vrzi pornografske kasete in cd-je v smeti!

Če imaš že dosti pornografije ali pa ti je ljubša vloga žrtve, ki jo peče vest, ker tako grozno kontrolira svojega partnerja. Izbira je tvoja.

Lep pozdrav!

Če je to res, kar si napisala….je dejansko prekoračil mejo.
To je že odvisnost. Znak za to je, priklop na telefon, ker računalnika ni imel. Torej, ne vzdrži brez, kar pomeni odvisnost!!!

Je normalno, da ljudje masturbiramo, je normalno, da nas take vsebine vznemirjajo, nas sproščajo, jih radi pogledamo…vendar ne vsak dan, več ur in ne, da zanemarjamo družino, otroke in službo.

Mislim, da je zrel za strokovnjaka ali da ga pustiš z internetom, samega, pa da se sam odloči in spregleda, kdo je v tem vajinem primeru bolan!

Glej mislim, da je bilo tudi na tem forumu med.over.net objavljen članek odvisnost od interneta. Tvoj partner je 99 % odvisen in bi se moral pogovoriti z nekom. Samo moškega v to prepričati je težko. Tako, da v ZDA imajo že posvetovalnice kot naprimer anonimni alkoholiki, bivši narkomani itd. Pri nas se mislim s tem ukvarja samo Rozmanova. Ima veliko knjig napisanih na to temo.

Upanje, zakaj se toliko ukvarjaš z njim, ko je pa očitno,da si ne želi prenehati gledati pornografije?? Ali misliš, da bo v odnosu se ok, če ne bo imel dostopa do interneta? Če mu boš pobrala vse stvari, preko katerih izživlja svojo odvisnost? Samo še bolj jezen in agresiven bo, kar se da razbrati z napisanega.

Jaz bi mu spokala in dala ultimat: ali zdravljenje ali razveza.

Verjemi: prej kot slej boš to morala narediti, ker je resnično “bolan u glavi”.

… pogruntala tudi način, kako na trdem disku odkriti tudi tisto, kar je izbrisano …nam zaupaš kako to vidimo???

Za preštudirat

http://www.viva.si/clanek.asp?id=3083

PETER TOPIĆ, ODKRITO O SEKSUALNI ZASVOJENOSTI

Sram je gorivo za zasvojenost

“Če se ne bi začel zdraviti, verjetno ne bi bil več živ,” pripoveduje Peter Topić, ki ima za sabo dolgotrajno in bolečo zgodbo zasvojenosti. “Telesno sem propadal, duševno sem bil na dnu in bil sem nesposoben za delo.” V to ga je pripeljala seksualna zasvojenost, odvisnost, o kateri vemo zelo malo, marsikdo pa zanjo sploh še ni slišal. Peter je prvi Slovenec, ki je odkrito spregovoril o svoji bitki. Kot pravi, je bilo zanj prelomno srečanje s knjigo dr. Patricka Carnesa Don’t Call It Love (Ne recite temu ljubezen), v kateri je avtor popisal pretresljive zgodbe več kot 300 zasvojencev s seksom. Konec meseca bo knjiga izšla tudi pri nas, prevedel pa jo je prav Peter Topić.

O seksualni zasvojenosti vemo malo. Marsikdo je zanjo prvič slišal, ko je znani ameriški igralec javno razkril, da se zdravi za to vrsto odvisnosti. Zato najprej razčistiva pojme: kaj je sploh seksualna zasvojenost?

Seksualna zasvojenost je najprej in predvsem zasvojenost. Kot vemo, je vsaka zasvojenost bolezen. Seksualna zasvojenost sodi med tako imenovane nekemične zasvojenosti, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj ljudje tako težko razumejo, da gre za pravo zasvojenost. Ljudje ne morejo doumeti, da je lahko nekdo zasvojen, če ne pije, se ne omamlja oziroma ne uživa nobenih kemičnih snovi. Podobno velja za motnje hranjenja in še bolj za druge nekemične zasvojenosti, kot je, denimo, odvisnost od hazardiranja. Že raziskave iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jih opravili na področju nevrokemije, kažejo, da različne zasvojenosti enako spremenijo nevrotransmiterske poti – poti kemičnih prenašalcev impulzov v možganih tako, da se, poenostavljeno rečeno, človek lahko omamlja že samo s sanjarjenjem.

Če postavim vprašanje drugače: kje je meja med zdravo spolnostjo in zasvojenostjo?

Temeljna razlika je v bližini in namenu. Pri zdravi spolnosti gre vedno za zbliževanje dveh ljudi, pri seksualni zasvojenosti pa je povsem vseeno, kdo je na drugi strani. Pri zasvojenosti pravzaprav sploh ne gre za seks, marveč zgolj za obliko omamljanja. Ob omembi seksualne zasvojenosti si ljudje največkrat predstavljajo obilo seksa, veliko pohotnosti, silne seksualne apetite … Toda v resnici sploh ne gre za to; zasvojenost je omamljanje, disfunkcionalna oblika reševanja težav in beg pred realnostjo.

Kateri so najznačilnejši znaki seksualne zasvojenosti?

Za zasvojene je značilen tako imenovan neobvladljiv življenjski vzorec, kar pomeni, da svojega seksualnega vedenja ne morejo več nadzorovati. Kljub hudim negativnim posledicam ne morejo odnehati, njihovo vedenje je izrazito samouničevalno. Če, denimo, človek petič dobi negativen rezultat HIV-testa in se še isti večer z neznancem spusti v seks brez zaščite, je tako vedenje skrajno tvegano. Zasvojeni si sicer lahko vztrajno prizadevajo omejiti škodljivo vedenje, vendar tega ne zmorejo. Predstavljajte si žensko, ki sredi belega dneva vozi domov moške zaradi seksa, čeprav so doma tudi njeni otroci. Zaveda se, da jim škoduje, vendar se ne more ustaviti. Pri zasvojenih sta seksualna obsedenost in sanjarjenje strategiji za preživetje. Pogostost seksualnih izkušenj se veča, saj je tudi ta zasvojenost, tako kot vse druge, progresivna, kar pomeni, da zasvojeni potrebujejo vse več droge. Poleg tega so za zasvojene značilna skrajna čustvena nihanja; pretirano veliko časa namenijo sanjarjenju, pripravam na seksualne izkušnje in podobno.

Kaj pa pojavne oblike? Katera seksualna obnašanja uvrščamo med zasvojenost?

Patrick Carnes v knjigi navaja enajst vedenjskih vzorcev. Eden od teh je sanjarjenje, za katerega zasvojeni porabijo nenormalno veliko časa, tako da zaradi tega čutijo hude posledice na drugih področjih življenja. Pri tem vedenjskem vzorcu ne pride do dejanskega seksualnega stika. Ljudje si predstave narišejo v glavi in tu se tudi neha. Takšni ljudje so po resničnem seksu pogosto razočarani in depresivni, saj nikoli ni tako popoln kot v fantazijah. Druga pojavna oblika je seksualni lov, kjer tudi ne gre za sam seks, marveč za zapeljevanje oziroma igro moči, za to, da nekoga pripraviš do seksa, tudi ko si tega ne želi. Tu je še anonimni seks oziroma seks z anonimnimi partnerji, kamor sodita seks za eno noč in skupinski seks. Pri zasvojenskem seksu ne gre za prostovoljno sodelovanje; ti ljudje preprosto niso zmožni reči ne, seksu se ne morejo odreči, tudi če jim sploh ni do njega ali jim je celo zoprn. Med oblike seksualne zasvojenosti štejemo še plačevanje za seks, torej vse, kar je povezano s kupovanjem seksualnih uslug, tudi klice na vroče linije in iskanje seksualnih partnerjev po oglasih, trgovanje s seksom, voajerizem, ekshibicionizem, spolno nadlegovanje in nasilje, seks, povezan z bolečino, seks s predmeti in seks z otroki.

Omenili ste fantazije in osvajanje. O seksu sanjari veliko ljudi, toda ali to pomeni, da smo vsi potencialni zasvojenci?

Nikakor ne. Želim opozoriti, da vsi ljudje, ki sodijo v določene vedenjske skupine, niso zasvojeni, kot si marsikdo zmotno predstavlja. Eno samo znamenje namreč še ne pomeni, da je človek zasvojen. Ne gre ne za količino ne za obliko, gre za nezmožnost prekiniti škodljivo vedenje in omamljanje. To, da mislimo na spolnost in o njej sanjarimo, je povsem normalno, ko pa začnemo zanemarjati vse druge dejavnosti in odgovornosti, tako vedenje postane patološko. Sanjarjenje je nekaj običajnega, to, da srečamo človeka ter se nam ob tem zašibijo kolena in se vzburimo, tudi, toda nekatere ljudi, ki so še posebno ranljivi za zasvojenosti, to lahko odnese znatno dlje. Pri njih se vzorec sčasoma utegne razviti v bolezen. Sam sem se spopadal s hudimi mukami, že ko sem prišel na bencinsko črpalko ter pri blagajni zagledal pornografske revije in videokasete. Včasih sem moral napeti vse moči, da nisem zdrsnil nazaj v zasvojenost, saj mi je že vizualni dražljaj lahko sprožil silno potrebo po omami.
Sicer pa je vsaka zasvojenost beg pred bolečino. Na začetku se počutiš slabo in narediš nekaj za boljše počutje, posledic sprva ni, zato to ponoviš in ponavljaš. Tako vedenje postane kompulzivno in na koncu se mu ne moreš več odreči.

Pri omembi seksualne zasvojenosti ljudje pogosto najprej pomislijo na skrajno seksualno vedenje. Zakaj?

Res je, da ljudje običajno pričakujejo skrajno vedenje, še več, včasih celo ne znajo razločiti med boleznijo in kriminalom, med ljudmi, ki so zasvojeni in resnično potrebujejo pomoč, ter tistimi, ki so prestopniki, kriminalci ali psihopati. Skrajne oblike seksualnega vedenja so veliko opaznejše, vendar jih je znatno manj kot drugih. Ne smemo pozabiti, da večina zasvojenih s seksualnostjo živi dvojno življenje, javno in skrivno; “sredinska” množica ljudi, ki na videz živijo povsem normalno življenje, v resnici pa se lahko prav tako spopadajo z zasvojenostjo, je veliko večja. Če naredim primerjavo z alkoholiki: na železniški postaji ni težko opaziti človeka, ki se je zapil in popolnoma propadel, težje pa prepoznaš alkoholika, ki je zelo obvladan in pije na skrivaj. In teh je zagotovo več. Pri seksualni zasvojenosti je prepoznavnost še toliko manjša.

Kako sploh lahko prepoznamo seksualno zasvojenost?

Glavna težava pri prepoznajavnju je zanikanje, tako pri posamezniku kot v družbi nasploh. Človek, ki je zasvojen, tega ne prizna nikomur, niti sebi. Zasvojenost se vpije globoko v njegov sistem delovanja. Zasvojeni lažejo bližnjim in sebi, skrivajo svoje težave, občutek, ki vse to poganja, pa je sram. V prepoznavanje najpogosteje vodijo šele posledice zasvojenosti, ki so lahko katastrofalne. Zato je pomembno, da si zasvojeni prizna, da je zasvojena in potrebuje pomoč, kajti zasvojenost je bolezen kot vsaka druga. Zanimivo je, da včasih zasvojeni iščejo pomoč pri zdravnikih in celo psihiatrih, ti pa jih zavrnejo, češ da z njimi ni nič narobe, čeprav zelo trpijo. Gre za sprevržene moralne norme, po katerih moški, ki je seksualno zelo aktiven, “poka od zdravja”, v resnici pa se ne more obvladati in prizadene vse v svoji okolici.

“Če bi že moral biti zasvojen, bi bil še najraje s seksom,” se pogosto nasmihajo duhoviteži. Tudi sicer ljudje o tovrstni odvisnosti razmišljajo zelo poenostavljeno, marsikomu se ne zdi nič posebnega, kaj šele, da bi pomislil na hude posledice.

Ljudje ne razumejo, da zasvojeni zelo trpijo. Kot kažejo raziskave, ki jih je opravil dr. Carnes, več kot 70 odstotkov zasvojenih s seksualnostjo razmišlja o samomoru, 17 odstotkov ga je že tudi poskušalo narediti. Če drugih hudih posledic, kot so bolezni, aids, nasilje, umori, razbite družine, neželene nosečnosti, izguba službe in denarne težave, niti ne omenjam … Večino od naštetega običajno sploh ne povezujemo s seksom, a je še kako povezano s seksualno zasvojenostjo, boleznijo, pri kateri je seks zgolj sredstvo za omamo.

Kaj je vas pripeljalo do spoznanja, da ste zasvojeni?

Glavni vzvod je bila prekinitev partnerskega odnosa, ki me je povsem sesula. Nisem mogel več normalno delovati, pustil sem službo … O kaki seksualni zasvojenosti se mi takrat ni niti sanjalo, vendar sem v knjigi Sanje Rozman prebral o odvisnosti od odnosov in se v tem prepoznal. Zaradi odvisnosti od odnosov sem poiskal pomoč oziroma terapijo in skozi pogovore sem ves čas nakazoval, da tudi na seksualnem področju z mano nekaj ni v redu. Po kakem letu dni terapije in pogostih zdrsih v zasvojenost mi je Sanja dobesedno potisnila v roke knjigo Ne recite temu ljubezen dr. Patricka Carnesa. Ko sem jo prebral, sem bil pretresen. Naposled sem uvidel, kaj je moja največja težava.

Kakšen je bil vaš prvi odziv?

Živo se še spomnim trenutka, ko sem v knjigi prebral del o masturbaciji kot uspavalu in so se mi same od sebe ulile solze. Sedel sem na balkonu in jokal. V knjigi sem se prepoznal in si prvič priznal, da ne obvladam svojega seksualnega vedenja, da tega dela življenja nimam pod nadzorom. Prav to je ljudem najtežje razumeti: kako lahko človek izgubi nadzor nad nečim tako normalnim, kot je spolnost.

V veliko primerih ima zasvojenost korenine v otroštvu. Kaj vse vodi v seksualno zasvojenost? So to predvsem spolne ali tudi druge zlorabe, denimo čustvene?

Boleči dogodki v otroštvu so eden od pomembnejših dejavnikov tveganja za zasvojenost, podobno kot odraščanje v družini z zasvojenimi starši in toleranten, celo naklonjen odnos družbe do zlorabe alkohola za reševanje čustvenih težav. Bistvo vsake zasvojenosti je občutek sramu, ki največkrat izvira prav iz otroštva, pri tem pa pomembno vlogo igrata družinsko in družbeno okolje. Zloraba v otroških letih lahko pusti posledice. V mislih imam katerokoli zlorabo; pogosto namreč podcenjujemo tiste manj vidne, kot je denimo čustvena zloraba. Če otrok odrašča v okolju, kjer je eden od staršev zasvojen s seksualnostjo, bo to nanj zagotovo vplivalo. Ljudje se slepijo, ko mislijo, da lahko brez posledic pol dneva deskajo po internetu in gledajo pornografijo, potem pa gredo v vrtec po svoje otroke. Človeška bitja komuniciramo tudi na manj očitnih ravneh. Veliko ljudi trdi, da pornografija ne pušča nobenih posledic, izkušnje, opisane v knjigi, in moje lastne izkušnje pa kažejo, da ni tako. Neka gospa je povedala, da je kot deklica našla očetove pornografske revije in na temelju tega prišla do sklepa, da so moškim všeč takšne ženske. Zato se je vse življenje trudila, da bi jim bila čimbolj podobna, zdaj pa se zdravi zaradi seksualne zasvojenosti. Otroške sestavljanke v večini primerov ostanejo v podzavesti. Telesno sicer odrastemo, toda če ne rešimo travmatičnih izkušenj iz otroštva, te nikoli ne izgubijo svoje moči.

Ste ugotovili, kaj je bilo usodnega pomena v vaši zgodbi?

Odraščal sem ob staršu alkoholiku in to me je zaznamovalo. Poleg tega sem v otroštvu doma našel pornografski film in zdaj ugotavljam, da sem vse življenje lovil podobe iz tega filma in se boril z njimi.

Prej ste omenili sram. Kakšno vlogo igra sram pri seksualni zasvojenosti?

Sram poganja vsako zasvojenost, tudi seksualno. Vsi zasvojeni globoko v sebi verjamejo, da niso dovolj dobri. To je temelj vsega. Sram jih je lahko vsega, bodisi vzgoje bodisi družinskih skrivnosti, lastne seksualnosti, dejstva, da so žrtve zlorabe, in podobno. Pravzaprav jih je sram tega, kar so. Če morajo otroci nekaj skrivati, se zaradi tega počutijo slabo. Zdi se jim, da so naredili nekaj narobe, da niso dovolj dobri in da morajo zato o tem molčati. Tako rekoč vse žrtve spolne zlorabe so prepričane, da so same krive za zlorabo, kar seveda ni res. Sram je gorivo zasvojenosti.

Je sram tudi glavni razlog, da se o tej odvisnosti tako malo govori?

Zasvojene s seksualnostjo pogosto ovira prepričanje, da imajo samo oni ta problem, zato se skrivajo. Prepričani so, da se v spolnosti vsi razen njih znajo obvladati, zato jih je sram. Pred tem se skrivajo in bežijo, bodisi v seks bodisi v kako drugo odvisnost, ki se je sramujejo v enaki meri.

Kdaj ste se odločili za zdravljenje?

Ko sem prekinil zadnji odnos oziroma ugotovil, da ga ne morem prekiniti. Želel sem si končati zvezo, vendar tega nisem mogel. Vedno znova sva šla narazen, pa spet prišla skupaj, dokler nisem sam pri sebi ugotovil, da tako ne morem več živeti. Telesno me je pobiralo, zaradi predinfarktnega stanja sem bil večkrat v bolnišnici. Izvor težav je bil seveda psihični stres. Takrat sem se odločil za spremembo in poiskal pomoč pri Sanji Rozman. Zdravljenje se je začelo, kot že rečeno, z zdravljenjem odvisnosti od odnosov, čez kako leto pa nadaljevalo z zdravljenjem seksualne zasvojenosti.

Zdravljenje seksualne zasvojenosti je uspešno, toda večina ljudi se zanj odloči šele, ko doseže dno. Je enako veljalo za vas?

Bil sem na robu propada, brez denarja in zadolžen, telesno izčrpan in psihično povsem na tleh. Zavedal sem se, da s takim načinom življenjem ne bom preživel. Če se ne bi obrnil po pomoč, ne vem, ali bi bil zdaj sploh še živ.

Se zdravljenje seksualne zasvojenosti znatno razlikuje od zdravljenja drugih odvisnosti?

Zdravljenje seksualne zasvojenosti je zelo podobno zdravljenju katerekoli odvisnosti. Na začetku moraš ustaviti najbolj škodljivo vedenje. Povedano drugače, prenehati moraš z vsem, kar spreminja stanje zavesti. Abstinenca je pogoj, da se zdravljenje sploh lahko začne. Sam sem nehal kaditi in piti alkohol ter prekinil škodljivo seksualno vedenje in odnose. Šele nato sem se ob pomoči terapevta dokopal do odgovorov na vprašanje, zakaj se mi vse to dogaja, pred čim bežim in kaj lovim.

Ali abstinenca pomeni tudi popolno spolno vzdržnost?

Po definiciji dr. Carnesa se vzdržnost oziroma celibat od abstinence razlikuje po tem, da pomeni prekinitev vseh spolnih dejavnosti, skupaj z masturbiranjem in sanjarjenjem.

Celibat torej ni obvezen?

Ne, obvezna je abstinenca, vendar se kljub temu večina ljudi odloči za celibat. Šele popolna vzdržnost namreč pokaže, v kolikšni meri si izgubil nadzor nad sabo in kako nemočen si postal. Celibat ti omogoči, da znova vzpostaviš stik s seboj in večina ljudi šele v tem obdobju odkrije, kaj je pravzaprav spolnost.

Kljub veliki želji je pot iz omame izjemno težka. Marsikoga že na začetku ustavijo hude abstinenčne krize. Kako je uspelo vam?

Postopoma in ne samemu. Ob pomoči terapevta in skupine sem počasi prodiral v globino problema in se odzival najbolje, kot sem se takrat lahko. Sicer pa zelo redkim uspe samim. Poleg tega ne vidim pravega razloga (razen zanikanja), zakaj bi se nekdo mučil sam, če lahko poišče pomoč.

No, pri nas to ni ravno lahko. V ZDA že nekaj časa poznajo različne oblike zdravljenja, od močnih podpornih skupin za samopomoč do bolnišničnega zdravljenja, v Sloveniji pa smo o seksualni zasvojenosti šele začeli govoriti.

Res je, to je velik problem. Ljudje s podobnimi težavami v Sloveniji težko najdejo ustrezno pomoč. Poleg tega pogosto dobivajo povsem zgrešene nasvete. V okviru terapevtske skupine Sanje Rozman smo pred dobrim letom ustanovili skupino za zasvojene s seksualnostjo, ki jo vodim pod njenim pokroviteljstvom. Marsikateremu članu te skupine je terapevt ali zdravnik, na katerega se je obrnil, dejal: “Če ste dedec, boste pa ja zdržali.” To kaže na popolno nerazumevanje problema. To ni pravi nasvet za človeka, ki je zasvojen.

Občutek sramu je zlasti značilen za slovenski narodni značaj. Ali lahko iz tega sklepamo, da je pri nas več seksualne zasvojenosti, ki pa je skrita za zidovi molka?

Čeprav v Sloveniji še nimamo nobenih resnih raziskav, sem prepričan, da je seksualne zasvojenosti veliko, zlasti če vemo, da se lahko kaže v najrazličnejših, tudi zelo skritih oblikah. Če samo pomislimo, koliko imamo alkoholikov, lahko sklepamo, da iz takih in podobnih disfunkcionalnih družin prihajajo vedno nove generacije zasvojenih ljudi. Med njimi je skoraj gotovo veliko takšnih, ki so zasvojeni s seksualnostjo.

V knjigi so opisane boleče zgodbe več kot 300 zasvojenih s seksualnostjo. Povprečen Slovenec bo najbrž zamahnil z roko, češ, to so pač Američani, pri nas tega tako ali tako ni. Je sploh mogoče opraviti primerjavo s Slovenijo?

Menim, da nismo veliko drugačni od Američanov. Pomisleki o tem, ali je knjiga res zgolj odraz ameriškega okolja in prirejena predvsem za ameriški trg, ne vzdržijo. Niso samo Američani tisti, ki se srečujejo s problemom seksualne zasvojenosti, tudi Slovencev je veliko, le da o tem vedo manj. Sodeč po pogostosti drugih zasvojenosti, za katere imamo podatke, ki kažejo, da smo tik pod evropskim vrhom, lahko z veliko gotovostjo predvidevamo, da najverjetneje tudi na tem področju ne zaostajamo. Zdi se mi pomembno, da ljudje vedo, da je to bolezen, ki je ozdravljiva. Velik korak na tej poti je vsekakor ustanovitev skupine za pomoč zasvojenim s seksualnostjo, a tudi knjiga, ki bo izšla konec meseca. Predvidevam, da se bodo ljudje s tovrstnimi težavami v njej prepoznali in si nato poiskali ustrezno strokovno pomoč.

VEČ O KNJIGI NE RECITE TEMU LJUBEZEN

Mislim, da ti bo po opisu sodec vsakdo pritrdil, da je tvoj partner zasvojen. Vprasanje zate pa je: kaj ti koristi taksen? Kaj imata od njega ti in otrok? Kaj imas od tega, da se gres z njim brezvezne igrice kot mama z dvoletnim otrokom, preverjas racunalnik, rezes zice? Nic. Partnerja naj bosta ali iskrena (ker edino to je pravo partnerstvo) ali pa naj gresta narazen. brez veze se iti, kdo bo koga.
Misli nase in na otroka. Rastlino si lahko tudi kupis, pa ti bo vsaj zrak filtrirala, od tegale pa ni haska. Kot vidis, vse zanika. Zelo mozno je, da se ne bo nikoli pozdravil. A je v tem primeru vredno biti z njim?
Ti ne mores vplivati na to, kako se odloca on, ker se je ocitno ze. Za zdravljenje se mora odlociti sam. Ti se moras pa tudi odlociti, ali bos zivela za upanje, da se bo to nehalo, ali pa zase.
Jaz upam, da se bos odlocila zase.

HVala za odgovore!

Vse to o zasvojenosti od Rozmanove in Petra sem že preštudirala. Imam knjige doma. Po mojih merilih je to vedenje tudi znak zasvojenosti, saj je merilo zasvojenosti (po Rozmanovi), če brez določene stvari ne moreš zdržati vsaj 3 mesece. (Poskusite brez interneta, televizije, kruha, sladkarij, kave, obsedenosti z zdravo prehrano….in zelo hitro boste odkrili svoje odvisnosti)

Strinjam se s Rozmanovo v popolnosti.

Samo, jaz sem v manjšini. Ena od redkih, ki ne kadi, ne pije, ne laže, ne goljufa…Da ne naštevam. In ni enostavno, če ljubiš človeka, ki ima rad pornografijo, ki je v družbi znak moškosti in se ti smejejo, če omeniš nemoralo in zasvojenost. Si staromoden…..

Tudi Ruglja sem študirala, da ugotovim, kje je resnica.

In, verjemite mi, sem sama ostala s svojim mnenjem.

Video kaseta s spolnimi prizori, ki so polni nežnosti in ljubezni dveh oseb NE OBSTAJA. Vse je en sam direndaj, penetracija v neskončnost. (O nedovojeni seksualnosti ne bom govorila in jo omenjala, ker je splošno priznana kot nedovoljena ((seks z živalmi,incest…))

Nisem še spoznala moškega, ki bi ljubil samo eno žensko, ki drugim ženskam kot petelin ne bi kazal svojega perja, ki ga pornografija ne bi zanimala, ki ne bi sanjal o porno zvezdah in striptizetah……

Prišla sem do sklepa, da si želim moškega, ki ne obstaja. Moj partner je lahko en teden brez pogleda na pornografijo. Vendar brez nje ni zmožen popolnoma živeti. Če ne bi bilo interneta, bi kupoval časopise polne nagih žensk.

Na video kaseto sem si posnela ameriško študijo o vplivu testosterona na moško vedenje. Ženske, ki so si vbrizgavale ta hormon v želji, da spremenijo spol, so pripovedovale o dramatičnih spremembah. Naenkrat so doživljale silno vzburjenje ob pogledu na ženske, ki so po cesti hodile mimo n jih. Neustavljivo željo so imele, da jih osvajajo in sanjale o seksu z njimi.To čutijo in doživljajo moški. Za svoje potomce pa hočejo imeti ženske, ki bi rojevale samo njihov genetski zapis, so zveste, skrbne in požrtvovane mame. Samo njihove.

(V živalskem svetu pa levi pobijejo vse mladiče drugih levov in s tem prisilijo levinjo, da se pari z n jimi in skoti samo njihove lastne mladiče.)

Ženske pa smo genetsko in hormonsko programirane, da za svoje potomce iščemo moške, ki so zanesljivi in zvesti, ker potomce je treba nahraniti in vzgojiti.Zato smo tako stroge, natančne, zadirčne, zahtevne….Zato ne dovolimo moškemu, da občuduje tudi druge ženske, bulji v njihovo mednožje in si jih želi.

///
Vse to sem skrbno študirala, da bom znala narediti razliko med zdravo in bolano spolnostjo. Pa mi ravno to ni uspelo. Kar izgubila sem se v vsem tem. To ogledovanje pornografije me hudo moti neglede na to v kolikšni meri to počne.

Dala sem mu tudi primer, kako bi se on počutil, če bi jaz ure in ure za računalnikom iskala razgaljene moške, ki bi kazali trdega tiča v teh in drugačnih pozah, polni mišic in nabildanih teles?????!!!!

Če pogledam tudi vsebino TV reklam in naš turbo folk, pa smo tam. Vse, kar hočeš doseči, lahko ti uspe, če v to vključiš zapeljivo žensko ali mišičastega moškega, z odpritimi ustnicami, jeziki…. da ne naštevam.

Tudi druge forume sem skrbno pregledala in brala o vsem tem, kar se ljudje med sabo menijo. Veliko priporočil japonske pornografije je v zadnjem času, da o analnem seksu ne govorimo.Prav nikjer še nisem zasledila, da nekdo opisuje nežnega partnerja, ki stiska svojo družico….
Na bruhanje pa mi še posebej gre izjava, da ni važno če gleda internet, saj te z internetom ne vara….Bedarija. Ali je prevara samo sleči gate in se združiti??!!! Ali ni prevara tudi pisanje sporočil s čudno vsebino in zapeljevanje drugih žensk, sanjanje o seksu z njimi….???

hmmmmmmmmmmmm……….

Z zamenjavo moškega prav nič ne dosežem, saj so vsi manj ali pa več enaki, če govorimo o tej temi.

Vprašanje je samo to, koliko jaz prenesem in kaj je meni všeč….

Če bi se kakšen strokovnjak še oglasil na to temo, bi bilo prav lepo…

Hvala vsem!!!

Torej, ga zagovarjaš, da je samo moški!-in ga boš še naprej veselo kontrolirala in mu dokazovala: da je čisto navaden moški, ki ne vzdrži brez spolnosti….ti pa nebi nič nardila, če ga pustiš, ker so tako vsi enaki…..a ne:)

Pa si ponovno preberi Rozmanovo, kako je premagala odvisnost od odnosov (če jo je)-ko je ljubila kockarja.
Pa Vprašaj Ruglja, kako je s tvojim pogledom na spolnost in moške!
Pa res je, potrebovala boš strokovnjaka, ne samo knjig, ker si popolnoma popačeno interpertiraš vsebino. Vse spelješ na svoj mlin-samo da sem jaz vredu….

Zdaj, OK, Zasvojenega moškega imaš, ker pretirano gleda samo pornografijo-to verjetno je kar dejstvo. Sem pa že na začetku podvomila, da ti opisuješ stanje, kot je dejansko. Verjetno je veliko tukaj tudi tvoje interpretacije.

Moški, ki ga spolnost, ženske zanimajo, ki radi pogledajo čedno žensko, sex prizor in take vsebine na raznih medijih-so normalni.
Vse to, vzburja tudi normalno žensko!
Vendar! V mejah normale!!!! Ne celo dopoldne, ne več ur, ne vsak dan toliko časa in zgolj samo posneta pornografija!!!! To pa ni normalno!

Če bi rada pa moškega, ki ga pogled na žensko ne bo vsaj malo vznemiril, ki ne bo nikoli pogledal slikce gole ženske, ki ne bo nikoli nobene druge ogovoril in bil vesel, da ji je všeč: takega pa pač ne boš našla, ker ga ni in ni normalno za moškega in ne za žensko-biti tak.

Ljudje smo sexualna bitja in smo radi všečni, spolnost nas privlači, nam daje neko zadovoljstvo in je del človeške narave!

Res, počakaj kak strokovni odgovor!

Pozdravljena Upanje123

Zdej, jst sem samo en bk in se na razloge za zasvojenost s pornografijo /kar je zagotovo primer pri tvojem možu/ ne spoznam in ti ne morem dati nekega dobrega nasveta o tem, kateri so ti vzorci iz otroštva, ki so vzrok njegove zasvojenosti. To bi se morala obrniti na kakega dobrega psihiatra ali psihoterapevta.

Bi te pa opozoril na en drug vidik vajinega odnosa. Namreč, partnerski odnos, tak, zdrav, naj bi bil sestavljen iz medsebojne ljubezni, spoštovanja, zaupanja, razumevanja, iskrenosti, sočutja, miru, harmonije, sproščenosti in strasti. Vse te elemente pa naj bi povezovala in poglabljala kvalitetna komunikacija, predvsem pogovor.
Iz tvojega pisanja sodeč, je v vajinem odnosu kar nekaj elementov, na katerih bi bilo smiselno delati zelo intenzivno. In delati bi morala oba.
Vsekakor se ne znata pogovarjati. Neupoštevanje tvoje bolečine kaže na nespoštovanje. Za ostale elemente mislim, da jih ni potrebno omenjati, ker si jih že ti opisala.

Zdej, če je ljubezen med vama še živa /čeprav prekrita z razočaranji, bolečino, nezaupanjem, neiskrenostjo/, se vama splača potruditi in poiskati strokovno pomoč. Oba. Ker, ta odvisnost od pornografije je lahko le posledica, ne vzrok, težav v vajini zvezi.

Držim pesti za vaju

en bk

Razmišljaš zelo zrelo in pametno, naj bodo takšna tudi tvoja dejanja. V akcijo torej!

Zelo zanimivi odgovori. Prav hvala vsem, ki razmišljate z mano…..In vse, kar ste napisali, je popolnoma res. In če pogledate, stvari gledamo vsak iz svojega kota žilvjenja. In vsak vidi nekaj….nihče pa ne vsega…

Mogoče bi nekdo pogledal “od zgoraj” in bi videl več? Pa še vedno ne bi videl podrobnosti, ki tičijo v skritih kotičkih….

In, kot je še posebej en bik napisal, pomemben je najin medsebojni odnos….

To, da jaz vse na svoj mlin speljem….hmmmm…pa saj vendar jaz govorim o svojem doživljanju problema in opisujem tisto, kar mene moti….kaj ne?! Če nekoga ljubite, vedno poskušate razumeti njegovo vedenje,ki vam tudi ne ustreza…In to ni iskanje opravičila, temveč poskus razumevanja tudi tujih stališč….In to počneš,ker ti je mar za osebo, s katero živiš….Ni enostavno porušiti lepo sliko o izbrancu tvojega srca in si reči, da si se pošteno zmotil, ker on ni idealen. Ima nekaj napak.

Odvisnost od pornografije je nekaj novega pri nas in 50 let nazaj bi se mi smejali, da bi uporabila ta izraz. Moški, ki ima stalno potenco in do smrti teče za kratkimi krilci, je v preteklosti bil simbol zdravega moškega.

No……vaša mnenja so mi v veliko pomoč. Razmišljam….

Hvala!!!

Če si prebrala Topiča, potem ti je jasno, da ni res, da iščeš izmišljenega moškega. S temi navedbamo o hormonih in primerjavi z levi, pa mi lepo prosim oprosti, si mečeš pesek v oči. Nekdo ti je napisal “v akcijo”. Tvoj partner z neupoštevanjem tvoje bolečine kaže na nespoštovanje, je tudi napisal nekdo.
Zakaj sem ostra? Ker sem se jaz tudi spopadla s tem pri mojem partnerju, zravemn ugotovila, da sem odvisna od odnosov, se spomnila zlorabe v otroštvu in se spopadla z odpravljanjem bulimije. Vse to pa ugotoviš, ko si iskren in greš stvarem do dna…..ali pa, kot mi je rekel eden od terapevtov, “gospa, njemu ni potrebno narediti nič, ker dovoljujete” In tudi ni naredil, vse do danes. kup obljub, in trdnost da je tak kot je. To naju je pripeljalo do tega, da se je odselil. Do tu moja zgodba.
In tvoja? Ja, saj si glasna o problemu, ki ga ima ON, NE TI! Tebe samo boli. Tvoj problem je, ker to, kljub temu, da si se vrgla v to, bereš, razpravljaš, pravzaprav njegove stvari vlečeš nase. Oprosti, če sem ostra, ampak prav tu vidim mojo usodo, ki je kruta.

Vse kar sem napisala, je zelo dobronamerno, čeprav ti ne bo tako zvenelo.
Še to. Osebno sem bila kake pol leta nazaj pri g. Topiču in veš kje me je pribil ob realna tla: Ne more me vzeti v skupino, dokler se vračam v nezdravo okolje. Torej, treba je nekaj narediti, da ti lahko kdo pomaga. Bilo pa mi je kruto, kot napad name, češ, ali ne razume, da trpim in da se mečem na glavo.

Draga Upanje!

Ti že vse veš (prebrala in poučila si se, kolikor se da), samo nič ne moreš ukreniti, da bi se stvari spremenile.

To je ključ problema – v tebi je težava. Zakaj vztrajaš v razmerju, kjer partner počne stvari, ki tebe bolijo?

Nobenih meril ni, koliko pornografije je normalno ali dopustno, vsak človek si sam postavi svoja merila. Če te partnerjevo obnašanje boli, pomeni, da tega ne prenašaš in da prestopa tvoje meje. On pa bo prestopal toliko časa, dokler boš ti to dovolila.

Ni problem v dobri izbiri partnerja, ampak v pravilnem odnosu do njega. Da si ne pustiš hoditi po glavi.

Ne verjamem, da boš zmogla sama ven iz teh težav, poišči si dobrega terapevta.

Lp

Če že primerjaš z živalskim svetom, potem vedi, da se levi kljub (po tvojih navedbah) neskončnemu nagonu parijo enkrat letno, preostali čas pa čuvajo svoje krdelo in pomagajo loviti.
Tudi biblijo in koran si inerpretira vsak po svoje.

V svoji knjigi “Zavedanje” je De Mello kratko in jedrnato opisal, v čem je problem vseh zasvojencev. Dokler nekdo ne trpi zadosti, mu je brezveze prigovarjati in ga vleči stran. Šele, ko se bo res do sitega nažrl lastnega samopomilovanja, bo rekel:” Dovolj mi je! Jaz se tega ne grem več!” Do takrat pa je vedno tisoč in en razlog, zakaj moraš ostajati v bolnih odnosih, enkrat so to majhni otroci, enkrat sploh ni tako slabo, enkrat nimaš kam iti,…
Čisto vsi zasvojenci ste isti, dokler ne pridete do točke spoznanja. V slabših trenutkih težite ljudem s svojo ubogostjo, ko pa vam človek pove za pot do rešitve, se izmotavate in izgovarjate, ter na koncu še obsojate normalno razmišljajoče, da vas ne razumejo.
Ko boš dovolj trpela, boš šla. Želim ti kratko pot do spoznanja.

Mene pa zanima, kako bi lahko pogledala na trdem disku, kaj je bilo izbrisano. Sumim, da moj tudi gleda, pa mi potem laže.

Za to je potrebno nekoliko več računalniškega znanja ter ustrezni programi. Ti so na PC instalirani in se jih vidi.
Ni problem v temu kaj kdo gleda, problem v partnerstvu je če se zadeve drug pred drugim prikrivajo. V sami temi je znatno jasno da gre za odvisnost, ta pa se kaže v nizki samopodobi. Vsaj tako to razlaga stroka. V današnjem modernem svetu se to gleda preko interneta, mogoče ne dolgo nazaj se je še masturbiralo za trafikami. To je dejstvo. Gre za bolnike ? Ne vem, nisem strokovnjak, lahko pa le rečem da zadnje čase ta forum po mojem opažanju prerašča skorajda v klepetalnico; kje so strokovnjaki, ki bi po modulaciji foruma dali kak nasvet ?

Ena od možnosti je:

Pejdi na Orodja (zgoraj)……potem klikni na Internetne možnosti (čisto od podaj)…..Takoj se ti odpre Splošno….v sredini imaš rubriko za brisanje in ogled datotek……ti klikni na Nastavitve….Potem na srednjo tipko, kjer piše Ogled datotek…..

In tam je vsaka tipka, ki jo nekdo pritisne….Tam lahko nastaviš čas, ko se vse datoteke lahko same izbrišejo ali pa ne.

Malo se igraj….

To je ena od možnosti, če ti druga oseba briše zgodovino iskanj internetnih strani. Ta zgodovina se nahaja v zgornji vrstici, ki jo ravno zdaj gledaš in na njej je (nazaj, naprej, Ustavi,Osveži, domov,Iskanje,Priljubljene innnnnnnnnn BINGO ZGODOVINA iskanj…
Za njo je Pošta, tiskalnik..in ostalo…

****

Če pa išče pornografijo potom programa Emule….je pa drug način…

*********

V tej rubriki Orodja//Internetne možnosti….lahko naštimaš tudi filter,ki preprečuje ogled določenih strani, uporabo besed, kot so seks, xxx….

***********
Družinski filter na Najdi.si je odličen. Pa še R-filter.

To je nekaj od možnosti….

LP

Zdaj pa odgovor drugim…..

Predvsem hvala. Tudi jaz berem De Mela. (Zgodba o ženski v lvaku, ki je bila hudo žejna) TUdi moj se partner močno trudi, da me ne bi prizadel in si pornografijo ogleduje na skrivaj. Ogledovanje pornografije je po njegovih merilih (njegove družine, njegovih prijateljev…) nekaj normalnega in ker je to za mene nesprejemljivo, to počne na skrivaj.

In ravno zaradi tega, se jaz počutim bedasto in se sprašujem, če mogoče jaz nimam prav. Rugelj trdi, da je moški prisiljen to početi, ker smo ženske zaprte, zadrte, staromodne, zafrustrirane….V pogovoru z moškimi sem dobila odgovor, da to počnejo vsi in da to ni nič spornega. Tudi ženske so me označile za nekoga, ki pornografijo ne sprejema. Za njih pa je to normalna stvar, ki popestri življenje.

In zaradi tega vsega, sem vprašala vas…Ali mogoče vi mislite drugače.

Seks pa je pri nas sestavni del življenja. Zelo uživava v njemu in si ga želiva večkrat na dan.

Zakaj ni odgovora nobenega moškega na tej temi??! Samo en bikec, ki je bil kar zanimiv.

LP