poporodna depresija
Ne bom se prestavila, ker mi je nerodno kdo sem. Pred 1. mes. sem doživela poporodno depresijo. Ohhhhhhh zelooooo zeloooooo hudo mi je bilo, da je morala priditi urgenca, ker ni bilo za zdržati. Če te kaj zanima mi napiši tvoj e-mail pa ti pišem. Sedaj sem na terapijah z tabletki.
Čim manj depresije.
LP, Mamica 1
Ja, žal sem tudi jaz doživela poporodno depresijo. Najhujše obdobje se je začelo nekje četrti mesec po porodu. Neprestano je deževalo, tako da skoraj cel mesec nisva šle iz stanovanja,….. groooza.
Kazalo se je pri meni tako, da sem skoz jokala in jedla, za vsak ko sem pogledala malo…… saj me kar sram napisati, ampak za vsak sem pomislila ali jo sploh imam kaj rada, skoz se dere, nič drugega ne dobim od nje, jaz pa samo dajem in dajem. Zelo me je metalo, moram priznati. Nisem upala na balkon, ker sem takoj pomislila kaj pa če vržem malo ali pa sebe. Takrat sem res spoznala da nič čudnega, da mamice včasih storijo kaj groznega svojim otrokom.
Ti svetujem, da se kontroliraš in če misliš, da ne moreš več, pusti otroka na varnem in se zapri za nekaj minut v drugo sobo, da se skuliraš, če bo pa pretežko, pa takoj nekoga pokliči, ne pusti, da padeš predaleč.
Meni se je stanje popolnoma popravilo šele ko sem šla v službo – med ljudi, tako da v naslednji nosečnosti vem, da bom že po pol leta začela delati polovični delovni čas, saj tudi moja “normalnost” nekaj šteje.
Upam, da se ti bo stanje popravilo, drugače pa se ne obotavljaj obrniti po pomoč.
lp
Mamica 2
Ojoj. Bilo je hudo. Sedela sem gola na straniščni školjki in se nisem mogla pripraviti, da bi se oblekla. Dete pa je jokalo in jokalo, če pa ni jokalo pa sem sedela in ga gledala in nisem vedela za nič drugega. Nisem se bala, da bi kar koli hudega storila sebi ali otroku, le čisto prazna sem bila. Hranjenje, preoblačenje, malce ven pod drevo, sedim in strmim v prazno… Vsaki dan. Počutila sem se totalno razvrednoteno, izgubljeno, nepomembno…Na koncu pa pri vsem mojem informiranju pred porodom nisem niti pomislila na poporodno depresijo. Šele zdaj vem, da sem jo preživela. Ko sem začela upoštevati tudi svoje potrebe in želje, pa se je zadeva izboljšala.
Ne moremo živeti kot nekdo drug ali kot da nas ni. Ker obstajamo in se moramo upoštevati in se moramo imeti rade. Meni so zelo pomagali sprehodi.
Pozdravček
Mene pa zanima, če obstaja tudi predporodna depresija. Jaz se namreč kar naprej jočem, vidim vse črno v prihodnosti, dvomim v svoje sposobnosti kot mati in kot poklicna oseba. Mogoče je to povezano s tem, da sem v zadnjem letu doživela veliko stresov v službi. Ostala bom brez službe ko nastopim porodniško – preteče mi pogodba. Diplomo, ki sem si jo pridobila, jo lahko v bistvu vržem stran… Imam tak minus na računu (krediti za stanovanje ipd.), kolegice – bodoče mamice pa imajo super službe, super plače, starši jim kupujejo vse po vrsti, kuhajo vsak dan kosilo…. Najine mame so pa samohranilke, tako da jim moramo pomagati tudi njim preživeti mesec… V glavnem imam občutek da se bom sesula (tudi bodoči očka je na koncu z živci). Zanima me, če torej obstaja predporodna depresija, ker pred zanositvijo sem bila vseeno močnejša…
Draga Mamica 3 a
Jaz sem imela isto pred porodom takšne težave in to je pred porodna depresija. Ko sem rodila in nato čez 2. mes. sem dobila poporodno “depresijo”. Kako hudo je bilo, da sem mislila, da se bom stegnila oz. umrla. Sram me je pisati kaj sem razmišljala kako je bilo še sreča, da je večji sinko bil doma, da mi je pomagal in je mož iz službe priletel. Jaz sem samo hodila in hodila držala se za glavo in govorila meni se bo obrnilo in vse tako sem ponavljala in jokala. Srce mi je bilo 1000 na uro noge me niso več nosle, dobila sem občutek, da bom padla v nezavest tako mi je bilo kot, da bi mi nekdo dajal narkozo. Po celem telesu sem dobila mravljince in bi lahko še naštevala. Bog ne daj nikomu to doživeti kaj sem doživljala jaz. Psihiater mi je dal terapijo dvojna zdravila Lexsaurin 6mg in Edronax 4.mg.
Ko spijem te tabletke dobijem voljo, do vsega prej bi pa ležala v kupu dreka. Jojjjjjjjjjjj boljše je, da ne pišem še kaj sem vse delala.
Mamica 3a kar pogumno, lahko mi pišeš nam moj zgornji e-mail.
Lahko ti napišem vse kar sem počela, ker tukaj mi je nerodno pisati.
Lep dan
Mamica 1
P.S. Če katera želi deliti poporodno depresijo z mano in, da si dajemo ena drugi nasvete itd. bom zelo vesela lahko mi piše na moj mail.
Kaj zdravila si dobila že v času nosečnosti? Ali po porodu? Jaz ne bi jemala tablet zdaj, da ne škodim svojemu otročičku, če sem že jaz sesuta. Samo to ni normalno. Nobenega več ne trpim. Non stop hočem bit sama ali pa z bodočim očkotom. Vsi mi grejo na živce in spravljajo v slabo voljo!!! Kaj delajo ti nosečniški hormoni!
Oh, drage moje, vse tole zelo stekam!
Tudi jaz sem in se dozivljam poporodno depresijo. Puncka je stara ze sest mesecev, jaz pa brez energije, brez volje do zivljenja, kar naprej jocem.
Smesno je, pogresam sluzbo, ceprav vem, da ko se bom spet vrnila delat, bom po svoje pogresala te case.
A meni, ki delam med ljudmi – sem usluzbenka na banki – sluzba manjka ze zaradi stikov z ljudmi. Saj ne recem, da ne greva s tamalo ven, a vsak dan je isto, vsak dan isti scenarij.
Sem vesela, da nisem edina na tem svetu; vsaj enkrat na teden pomislim na samomor, tamala kar naprej joka in krici, je zelo zahtevna, meni pa se od vsega mesa.
tele porodniske si resda nisem predstavljala takole in moram rect, da se mi vse grozljivo vlece. Pa tako brez energije sem.
Ja, bodo rekle nekatere, saj imate otroke, to so vasa energija. A meni to ne pomaga. Brezvoljna sem in samo razmisljam, kaj mi je bilo treba tega, da sem sedaj takole zaprta in cakam, kdaj bom sla koncno delat.
Po drugi strani pa me zre krivda, da sem zanic mama in da otroka ne ljubim dovolj.
Saj ga, a vcasih imam vsega posteno poln kufeeeeeeeeeeeeeeeeer!
Dajte se se kaj javit, mi je precej lazje!
Mogoce bi se pa kdaj dobile, a ne bi bilo to fajn, prava popestritev teh dni!
Tudi jaz sem prebolela poporodno depresijo, zanima me pa, kako so jo doživljali vaši možje. Moj namreč ni več zdržal in me je zapustil.Po mesecih mojega zdravljenja se je vrnil, vendar sem mu lahko zaupala šele čez mesece. Zdaj imava lepo razmerje in pričakujeva drugega otročka.Malo se bojim, da se mi ne bi ponovilo in še bolj se bojim, kako bi reagiral mož. Prosim napišite mi, kako je bilo z odnosom z možem pri vas.
lep večer
No, poporodna depresija ocitno ni nic neobicajnega. Mislim, da jo fase velika vecina, samo ene priznamo, druga pa se delajo mocne. Jaz sem se ze v porodnisnici jokala, najhuje pa je bilo deset dni po porodu. Bila je neznosna vrocina, bila sem zaprta doma, vse me je bolelo, zelela sem si med ljudi, slo mi je na jok,…Potem pa so se zaceli sprehodi, sla sem na masazo, pa na kavo s kolegicami. In od takrat si najmanj enkrat na teden, tudi zvecer, vzamem cas zase. Ali grem v kino s kolegi, na smucanje, bila sem na dveh sluzbenih zabavah, skratka poskusam ziveti normalno zivljenje. Jutri grem prvic v fitnes, recimo.
Punce, vzemite si cas zase. Moj sinko ima ze osem mesecev, ampak ze ko jih je imel tri, sem si privoscila. Vprezite ocka, babice (moje na zalost ne zivijo v Ljubljani), pazite na kilograme, pojdite k frizerju, kupite si kaj lepega, bodite spet ZENSKE!!! Jaz sem se nekaj casa pocutila kot vreca, naprava za dojenje. V globoki depresiji. In sem se potem vzela v roke. In so mi vsi rekli, da zgledam bolje kot prej. In sem se takoj pocutila dobro. Ni kaj, ego je ocitno treba razvajat.
LP
Draga Alja,
je pa res, da verjetno vsak odnos – po tem, ko dobis otroka – trpi. Ni vec romanticnih vecerov, ampak pades v posteljo kot klada. No, midva se razumeva vcasih zelo, vcasih nikakor. POtem pa se pogovoriva, greva skupaj ven (ko pride katera od babic na obisk) in poskusava spet zaziveti v seksualnem smislu. Nama se kar gre, ceprav preredko.
Vsekakor pa mislim, da mora biti zelo travmaticno, ce te moz zapusti, ko si v najvecjem podnu. Skoda. Upam, da je imel dobre razloge za to, ce ne je to tezko razumet.
LP
Draga alja
Meni se zamalo zdi, da te je mož zapustil, ko si ga naj bolj potrebovala. Jaz ga ne bi sprejela nazaj, ampak očitno vsak ima svoje mišljenje a ne? Za mene ti lahko povem, da mi mož zelo stoji ob strani, ko me je prvič primila depresija se je možek ves tresel in mi samo govoril saj bo boljše ljubica ne sekiraj se, in mi je mokro coto dajal na čelo, jaz sem pa bila še bolj živčna na njega. Tako hudo je bilo, da je morala priti urgenca. Povezali so se z psihiatrom in so se zmenili, da naj možek pride po tablete, in res je takoj odšel in se je pogovarjal z psihiatrom več kot 1. uro. Mojega možeka je vse zanimalo ali lahko kaj otroku naredim, ali mi se res lahko obrne, ker sem v depresiji govorila pusti meeeee, zmešalo se mi bo, zalavfalo mi bo samo to so bile moje besede. Mož je čim prej prišel domov dal mi je tablete, ki je psihiater povedal, da čez pol urce bo bolje in res je bilo. Moj ljubi možek, ki je najboljši na tem svetu, mi je razložil stranske učinke in kaj lahko iz tega nastane. Normalno, da mi je govoril vse naj naj, da mu je psihiater rekel, da se mi ne more obrniti ne vem ali je to res? Še danes me vpraša ali si vzela tablete itd. Ponoči vstaja in hrani otročka in bogi revež gre v službo jaz pa spim, ker možek me pusti, da mi je ja lepo in samo, da je vse dobro. Tudi popoldan, ko pride iz službe ima otročka v naročju, če je kaj siten tamali, nato še celo noč vstaja na tri ure in mu daje jesti. Jaz lahko grem kamor koli želim, da se malo spočijem, saj greva z možekom in otročkom tudi ven. Drage moje ženske res imam enkratnega možeka, da takšnega ne bi nikoli več dobila, zato čuvam mojo zlato drugo polovico. Moj možek bi vse naredil zame. Ohhhhhhh lahko bi še pisala celo noč kako sem trpela glede depresije. Tako kot je omenila KATJA lepo bi bilo, če bi se dobili in malo poklepetali a ne bi to bilo super???
Kaj mislite ve?
Lepo noč vam želim
Mamica 1
Zdravo KATJA ti si predlagala, da bi se kdaj dobili a ne kako bi bilo lepo? Če želiš piši mi na moj e-mail pa bova katero več rekle a ne?
Moj mail je: [email protected]
Piši kaj in bova izmenjali kakšne iskušnje katera ima, in kaj sva pretrpele. Lažje nama bo.
Lep večer
Mamica 1
Mamica 3a obupuje v službi. Zdaj ko so mi že rekli, da se nisem dobrodošla po porodniški, so mi naložili en kup dela, da se ne vidim ven, pa poročila pišem za šefe, da se bodo pol oni podpisali spodaj. Haloooooooooo?????? Sodelavci (seveda ne vs, komolčarji se smejejo), se samo čudijo, če je to možno. Sem na robu živčnega zloma.
Tudi moja sestra je imela pre in poporodno depresijo.Ločevala se je.Glede zdravil je tako,vedno se pretehtajo pozitivni učinki napram negativnim.Ginekolog je rekel,da kakor se počuti mamica(nosečnica),tako se tudi otrok.Saj so nosečnice,ki trpijo za psihozo tudi pod terapijo.Predvsem pa se ne sekirat da ste slabe mame.Saj niste same krive!Biti mati ni nagon ali nekaj samo po sebi umevnega.Človek mora najprej zase pogledat,potem lahko tudi za druge.Več koristiš otroku,če si tudi sam dobre volje.Nekaj morate zase narediti!Moti me,da večina ljudi misli,da je materinstvo nekaj samo po sebi umevnega.Večina žensk sploh ne govori o tem.Sama sem imela problematičnega otroka.Ko je bila budna,je ves čas jokala.Sploh nisem vedela kako je,če se ti otrok nasmehne ali če “gruli”.Res je problem,če imaš napornega otroka.Pa kaj čmo,naši so.Moja sestra je sedaj v službi,živi sama z otrokom.Naporno je.Zdravila je sama nehala jemat.Občasno še ima težave.Jaz,mija družina in starši ji stojimo ob strani.Super je,če imaš razumevajočega moža.