Lepo pozdravljeni,
pred 1 letom sem naredila splav, ki sem ga zelo težko in dolgo prebolevala. Končno mi je šlo boljše, začela sem videti svet spet lep kot prej in sebe kot ok, grozno pa me je morila želja po še enem otroku. Mož si ga ni želel, vendar bi ga imel zato, da bi mi bilo manj hudo. Sicer nisva delala na tem, vendar se je ta želja sedaj uresničila… Vendar ne morem bit vesela. Strah me je, razlogi, zaradi katerih sem naredila splav, so večinoma isti (finance – imava že 3 otroke in nekoliko tudi zdravje ter leta) in spet razmišljam o splavu. Ne vem, kaj je prav, kot nisem vedela že prvič: razdvojena sem bila in sem še. Kasneje sem se dostikrat spraševala, ali je bilo prav in ali bi nam vseeno uspelo… Vem, da sem to takrat naredila zaradi ljubezni do svojih najljubših, vendar sem se spraševala, če mogoče pa ne bi tako zelo trpeli zato, počutila sem se stisnjeno v kot, ker je bil takrat tudi mož čisto prestrašen.
Ni mi jasno, kako je to možno, da sem si tako zelo noro želela otroka, sedaj pa si grozno želim, da bi spontano splavila in razmišljam celo o umetnem splavu, čeprav vem, kako grozno mi je bilo po njem… Vem, da so tiste občutke precej vodili hormoni in materinski nagon, vendar sedaj si ta isti nagon želi zavarovat že rojene otroke, prej pa se mi je zdelo, da bi pa mogoče vseeno šlo, res sem si zelo želela otroka…
Sva se sicer pogovarjala o tem, da bi imela še enega, vendar se za to še nisva odločila in ta mesec sem si dala rok, da se dokončno poslovim od njega (zato sem tudi delala test nosečnosti – simbolično, da se poslovim od njega – in je bil pozitiven… Najprej sem bila vesela, potem pa prestrašena. Mož je reagiral zelo lepo in zdaj se ne počutim stisnjeno v kot. Vseeno pa se ne morem odločit, kaj je prav.)
Čisto sem zmedena in ne vem točno, kaj naj se vprašam in kako naj pridem do tega, kaj v resnici hočem. Vedno sem vedela, kaj hočem in do tega prekletega splava mi je vse to tudi uspevalo… Nikoli nisem bila taka, da mi nič ne bi bilo prav, našla sem dobre strani v vsem, kar se mi je zgodilo in sem bila vedno optimistična. Od splava dalje pa nisem in življenje mi enostavno ne gre več tako dobro, nisem več tako iznajdljiva kot sem bila… Mož me ima rad in otroci tudi, vendar vem, da so vsi plačali svojo ceno za moje žalovanje: on se je počutil krivega, mali pa so imeli en čas depresivno mami, ki ni vedela, kam sama s sabo…

Zdaj se sprašujem, ali bi mi še en splav naredil še več škode in ga ne bi mogla vzet kot potrditev, da sem se prvič prav odločila ali bi bilo slabše pri teh letih imeti še enega in otroke prikrajšat za pozornost in finančno sigurnost (ko bojo vsi v šoli, bo verjetno vsak imel kako dejavnost, ki si jo bo želel…) Vem, da se ne morete odločit namesto mene, poznate pa verjetno ljudi in kako reagiramo…

1 leto sem se hudimano trudila, da bi prišla do te točke, da ko sem pogledala dojenčke, me ni več stisnilo in da sem si želela dat stran premajhne oblekice, začela sem videt pluse tega, da so trije, končno mi ni več en manjkal… Želela sem si ga, ampak ni več manjkal. Ko jih zdaj pogledam, so popolni. Ne vem, kaj naj se vprašam, da bom lahko pomirjena s svojo odločitvijo (in da jo bom lahko sprejela).
Najlepša hvala.

Lepo pozdravljeni,

upam, da ste v tem času našla pravi odgovor in se odločila obdržati vašega otročka.
Vprašati se morate, česa vas je v resnici strah in zakaj niste zadovoljni s seboj?
Varnosti ni. Le ta je le v nas samih. Mi jo ustvarjamo.

Ali ste bila kdaj v tem času na psihoterapiji?

Hvala in vse dobro vam želim;

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555