Okej, zgodba ki bo mogoče res presenetila koga, ker še sam sebe ne poznam več.

Začelo se je leta 2010, ko se je takratna punca (zaljubljena vame do ušes, verjela v to, da bom večno v njenem življenju) odločila da enkrat pač ne bo vzela tabletk in tako zanosila (zaradi razloga v oklepaju prej). No, ker se je odločila otroka obdržati in ker sam vem kako je ko nimaš očeta, sem se odločil da ji bom stal ob strani in da bom imel otroka z njo. No, itak je po rojstvu otroka šlo vse samo še navzdol in razšla sva se, ker si je našla drugega.
Pojedel sem ogromno ponosa za to žensko, nisem se oziral na to da ima drugega in ji pihal še vedno na dušo, se vozil preko slovenije (iz Maribora do Kopra, kjer je ona živela) vsak vikend, bil z njo in z otrokom, ampak ona me ni j****la pet posto. No, ko sem jo nekako odmislil in se lotil življenja na novo, se mi je začela jokat kako je bil on največja napaka ki se ji je zgodila v življenju in me prosila da pridem nazaj k njej. Odvrnil sem da je nočem več nazaj, ker sem preveč ponosa in vsega pustil za njo in ona od takrat je tako hinavska da se na centru za socialno delo laže da ne kažem samoiniciative za otroka (čeprav sva skupaj vsak vikend in vedno mu kakšno coto kupim, igračo, nekaj), da ne skrbim za njega, da vedno pride od mene z buškami, popraskan (to je res, ker živim na kmetiji in sina peljem na sprehod s psom pa se včasih igrata in pade pa se udari, malo pojamra in je uredu), itd.

No, to še ni vse. Ko je končno to minilo, sem tudi z odliko opravil maturo (končal 4-letno tehnično šolo) in sem rekel mami da ne bom šel na fax ker se hočem malo odpočiti od vsega tega učenja, ter da bi rad šel delat. Ona me vsakič ko to omenim nadere, prislila me je da grem na fax (samo zato da dobivam štipendijo, čeprav sem šel na fax ki me niti ne veseli (kar sem že prej imel občutek ampak sem vseeno šel)). In ja, po vsem tem je vse dokončno pomoje padlo na dno. Čisto dno. Ker odkar sem na faxu, sem si našel eno študentsko delo, sicer fizično ampak ker sem sam močan fant sem delal (v skladišču ene firme prelagal škatle, itd.) in ko je mama to zvedla me je nadrla, rekla da če bom še en dan šel delat da bo klicala delodajalca da naj se ne zabava s tem koga najema za delo, da ga bo tožila, itd.,vse to baje zato ker bi lahko ta čas ki sem ga zapravil za delat, zapravil za učenje. Dobro, potem sem se preselil v Ljubljano, kamor hodim na fax, in tam končno mislil da imam mir. Ker pa sem dosti iskren človek sem enkrat odšel na koncert ki sem ga komaj čakal in ko je mama vprašala kaj bom delal tisti večer in sem ji povedal da grem na koncert, mi je težila eno uro da naj se raje učim. Tako sem dobil totalni odpor od tega da hodim ven. No, potem sem pa začel spoznavati svet računalniških iger (kar sem že prej malo poznal) in sem postal zares dober v igranju določenih iger in to mi je začelo prinašati denar, zato sem vedno več igral. In en vikend ko sem bil doma, mi je mama vrgla računalnik po tleh(ga uničila) in totalno znorela nad mano, češ da ona ne bo zapravljala za to da jaz igram igre in da naj se raje učim. Ko sem ji povedal da od tega dobivam denar se mi je začela smejati u glavo. Totalno je spreobrnila mojega sina, daje mu potuho za vse kar naredi narobe in enkrat sem samo odšel od doma z njim v Ljubljano (ko sem bil fraj en teden) in je prišla 2 dni kasneje v Ljubljano k meni in mi začela težit da ona plačuje zame in da itak nimam denarja in da naj se ne zabavam in izkoriščam ker ne bom več nič dobil od nje. In isto brat, kadarkoli jaz mami kaj rečem nazaj in da je on zraven (on je 10 let starejši), začne mamo branit čeprav ga nihče nič ne vpraša. In ko mu rečem nekaj nazaj mi reče da ko ga rabim sem pa cel pobožen.
Skratka vsi se nekako obračajo proti meni samo zato ker si hočem vzet leto, dve počitka od teh bukev (ker se zavedam da sem pameten fant ampak se mi res ne da teh bukev gledat še 3 leta trenutno).

Vedno sem hotel trenirati tenis, košarko vendar nikoli mama ni izkazala podpore. Vedno sem se hotel naučiti igrati harmoniko, nikoli ni mama pokazala podpore. Čeprav verjamem da bi postal v tem uspešen ker sem na enem občinskem turnirju osvojil drugo mesto (pa nisem nič treniral profesionalno, vse kar sem se naučil me je naučil oče od prijatelja ki je opravil licenco za trenerja tenisa (je dosegel par lepih rezultatov po Sloveniji). Ampak mama me ni hotela vpisat v kakšen klub ker se je preveč bala za moje zdravje (spet problemi s srcem, ki pa res niso tako hudi da se ne bi mogel ukvarjati z športom profesionalno).

Nevem no, čeprav vsi v tej vasi nimajo (še) srednje šole (moji vrstniki in leto, dve starejši), čeprav sem dejansko edini s sosedom (ki je moj najboljši prijatelj) v naši vasi ki ni ušpičil kaj resnega (da bi morala posredovati policija) in čeprav se trudim pomagati doma in trudim najti zaslužek in delo, me lastna mati in zapiti fotr zatirata ob tem vsem.

Rad bi ušel nekam, vendar v tujino ne morem ker bi rad bil s sinom. Ampak tako vem da dolgo ne bom mogel živeti. A ma kdo kakšen nasvet, pozna koga za delo? Star sem 20 let, urejen, komunikativen, točen, močnejše postave. Če ne pa s kritikami na dan. 🙂

»Joj te ženske.« – Bi se mogoče tudi lahko glasil naslov vaše življenjske zgodbe. Mama pa punca – same težave. Pa dodala bi še stavek: »Mama je kriva za vse.« Mama, mi ni dovolila tenisa, mama mi ni dovolila….A veste kaj je super?! Da ste že dve leti polnoletni!!!! Kako ustreza, da ste se »oglasili« na forumu, ki nosi naziv: Nazaj k sebi. Ravno to bi vam priporočila: začnite hoditi nazaj k sebi. Začnite slediti svojim ciljem. In spraševanje po službi, kakor sprašujete na koncu vašega zapisa, je začetek vaše samostojnosti. Zdaj ste veliki in odrasli in lahko sami sebe spodbujate k dejavnostim, ki ste si jih želeli početi kot otrok. Res je, po vsej verjetnosti ste za nekatere prestari, da bi se z njimi ukvarjali poklicno, ampak naj vas to ne ustavi, da si ne bi z njimi ukvarjali amatersko. Stojte si ob strani in se podpirajte. To, kar bi si mama želela za vas, so njene želje in sama se bo morala soočiti s tem, da imate pravico do svojega življenja. Verjetno se bo vajin odnos poslabšal, toda tako ali tako že sedaj ni dober. In ali je vredno izgubiti sebe, svoje bistvo zato, da živiš sanje svoje mame?!
Kar se pa tiče vaše bivše punce in njenega obtoževanja, da ste slab oče, vam svetujem, da greste tudi sami na center za socialno delo in poveste svojo plat zgodbe.
Kar pogumno in z zaupanjem vase! Srečno in en velik objem, če ste bolj močnejše postave a ne?! 🙂

Mateja D.

Spoštovani gentelmen,

očitno imate težave z ženskami. Ne razumete se z mamo in ne razumete se z bivšo partnerko. Beg pred težavami ne pomaga, zato tudi tenis ali igre ne bodo rešitev.
Kaj lahko naredite? Nasmehnite se in svet se bo nasmehnil nazaj. Zveni enostavno, je pa potrebno malo dela…. Z nasmehon sem misli, da morate spremeniti pogled na svet. Kar je nujno je, da najprej predelate odnose z mamo, jo sprejmete in se energijsko (čustveno) odvežete od vseh konfliktnih dogodkov v vezi z njo v vašem življenju. Vzemite si čas in preglejte vse dogodke, ki vaju vežejo. Sprejmite vsak dogodek takšen kot je bil, brez sojenja. Sprejmite sebe, svojo mamo in vsak dogodek. Odpustite, če kje potrebno odpustiti, pokesajte se, če se je potrebno pokesati in se pomaknite dalje do naslednjega dogodka…. Predlagam, da potem isto naredite še za vse bivše partnerke in ne pozabite na očeta.
Po končanem postopku se bodo stvari začele spreminjati in nemara celo najdete partnerko kot jo želite.

Mislim, da se rabiš malo vzeti v roke. Ti dejansko pustiš, da tako bivša, kot tvoja mati, hodita po tebi. Zakaj? Zakaj dovoliš, da ti mama narekuje življenje? Pojdi na faks, naredi kar se da, vmes najdi kakšno študentsko delo, mami pa enostavno povej, da se ‘učiš’. Kupi si nov računalnik in nabijaj igrice, če ti je všeč (če pa ti prinašajo denar, pa še toliko bolje). Postavi se na svoje noge, tako finančno kot mentalno, dokončaj faks in se odseli na svoje.

Uredi si življenje po svojih željah. Res da mama je ena sama, ampak nekje mora biti meja. In rešitve ne išči v tem, da se pustiš vrteti okoli prsta in da te mlatijo po hrbtu. Ne bodi mučenik, ker se ti bo na koncu še zmešalo.

Pozdravljen
gentleman 🙂

Pred nekaj leti sem ugotovila, da tako, kakor se sam obnašaš do sebe, kakšno energijo izžarevaš, točno to dobiš nazaj (ponavadi v dvojni dozi)

Poglej tvoje pisanje. Preberi ga še enkrat. Predstavljaj si, da je to napisal nekdo drug in si ti samo naključen obiskovalec foruma, ki prebira tole zgodbo. In? Kakšni občutki te spreletavajo ob vsem tem? Kakšna se ti zdi oseba, ki je to pisala?

Zdi se, kot, da za vsako tvojo težavo, za vsako tvojo neizpolnjeno željo najdeš krivca. S prostom kažeš na bivšo punco in predvsem mamo.

Zavedati se moraš, da je edini način, da spremeniš tok dogodkov iz negativne na pozitivno ta, da spremeniš samega sebe in predvsem, da delaš na sebi.
Bodi pogumen in drzen!
Mlad si še in nobedn ti ne more reči, da si za nekaj prestar. Tega enostavno ni. Misli s svojo glavo. Poznaš pevko Anastacio? Ona je bila stara krepko čez 30, ko je pevsko zaslovela.
Tudi jaz sem po tridesetem šla na faks, postala inženirka vede, ki me je od nekdaj fascinirala. Tudi delam v tej svoji stroki.
Nihče ti ne more vzeti sanj, razen ti sam.

Želim ti ogromno potrpežljivosti, pri spreminjanju samega sebe (če se boš za to odločil, kar srčno upam, da se boš). S časoma boš uvidel, da je bila to ena boljših potez v tvojem življenju.

Želim ti vse dobro.