Jaz pa moram nekaj povedati o poplavah. Iskreno – vseeno mi je za te ljudi. Pravzaprav se mi ne zdi fer, da jim kdo pomaga. Namreč, nam ni. Ko sem bila najstnica, nam je oče do konca zapil hiso. Vse smo izgubili. In to ni bilo tako da smo zidali na poplavnem območju in nam je seveda odnesla reka ali da nam je zalilo pritličje, pa je treba malo štemat, vreci noter par jurjev in to je to. Vse, kar danes imam je moja plača. Pa tudi ko gledam te druzine male Zoje in Zine in kar je še teh novodobnih imen… to so otroci ljudi, ki lahko imajo družine. Meni so vse veze razpadle. Pa ne, da nisem nič naredila. Zanč sem.štela… okoli 30.000e sem že dala kakovostnim terapevtom. Pa še nisem tam. Drugi imajo otroke, hiše, kredite, jamrajo, da jim je odneslo avte… če nimaš nič, ti nima kaj odnesti. Pa tudi nisem tako stara, da bi ujela konec Juge ali Jazbinškov zakon…

Za naso druzino bi rekli, da smo bili sami krivi. Ampak jaz sem bila najstnica, sestra še mlajša… kaj sva bili midve krivi? Za nas ni nihče zbiral zamaškov  šli smo na cesto in se ziveli od male mamine plače in mojega dela. Veste, nam res ni nič ostalo. Nihče nam.ni zidal nafomestnih hiš, noben Radio 1 nas ni obiskal.

Zato mi je za vse te druzine, ki imajo denar za kredite, ki si bodo v letu ali dveh spet ustvarile domove, kjer bodo partnerski odnosi – čisto vseeno.