ponovno v zvezo z bivšim možem???
Danes imam zelo slab dan. Mislila sem, da bo iz dneva v dan lažje, pa ni tako. Zgleda, da bo razpoloženje nihalo boljše – slabše…
Tudi sama ugotavljam, da se z določenimi občutki, ki jih prinese ločitev do sedaj nisem soočala, zato pa imam sedaj še večjo zmešnjavo, ker moram poleg ločitve prebolevati še izgubo nečesa, kar sem gradila zadnje leto.
Zanimivo je, da se sedaj, ko sem tudi sama nesrečna sploh več ne ukvarjam z bolečino bivšega moža. Nič več si ne predstavljam, kako trpi… Imam preveč dela sama s sabo in zgleda, da je res bila prisotna slaba vest v trenutkih, ko sem se počutila srečno.
Trenutno imam največ težav s prebolevanjem novega. Najhuje od vsega je to, da je sodelavec in se dnevno srečujeva. Ni se sprijaznil s tem, da je najine zveze konec in tudi jaz ne. Me pa tu zelo moti še eno dejstvo, ki ga še nisem omenila in je v neki meri vplivalo na mojo odločitev, da se razideva. Nisem prepričana, vendar imam vedno močnejši občutek, da je moj novi mamin sinček. Ves čas so se namreč pojavljale stvari, ki so to nakazovale. Živi sam z mamo v hiši, ves čas sem bila v drugem planu, mama je bila v najinih pogovorih prisotna več, kot moji otroci, imel je slabo vest, če je preveč časa bil z mano in premalo z njo (da bi bil cel vikend pri meni je bilo že absolutno preveč)… Nekako sem mislila, da bolj ko si bova blizu, manjšo vlogo bo igrala ona in večjo jaz. Saj se bo spremenil, sem si govorila. Vendar sem zadnje čase razočarano ugotovila, da verjetno nikoli ne bo drugače. Če ne bi imela za sabo teh treh let, ki so me popolnoma izčrpale, bi se močno borila. Takšna kot sem trenutno, pa imam občutek, da nimam moči za to. Sedaj pa se bojujem s svojo ljubeznijo in z njegovo. Vsakodnevno se v službi soočam z njegovimi prosečimi očmi, s komplimenti, z besedami, ki nakazujejo upanje da bova še skupaj. In kako naj opravim s svojimi čustvi, če ob njegovem obnašanju tudi v meni zatli neko upanje, da bi pa mogoče res lahko bilo drugače… Ko sem mu povedala za moje strahove okoli “maminega sinčka” je seveda zanikal, da bi on to bil. In ko sem ga soočila s stvarmi, ki so me motile je rekel, da ima mamo preprosto rad in jo rad osreči. Tudi jaz imam rada svojo mamo, vendar nekje je treba postavit mejo in on to ne zna. Globoko v sebi vem, da nimam moči za to in da ni rešitve, čeprav bi rada,rada…
Ojoj, folk mislim da mi ne bo ratalo da se iz tega izvlečem sama. Verjetno bi morala prositi za pomoč stroko. Sploh ne vem kje naj se lotim reševat to mojo zmedo. A pri njem, al pri bivšem al pri sebi. Verjetno si kdo od vas misli, “sej ta je zmešana”. Jaz bi pa rada le živela, bila srečna, se ukvarjala z vsakdanjimi problemi in ne z vsem tem…
ALELUJA…
Šla si skozi pekel. Otroci tudi.
Sedaj je čas za polnjenje baterij, saj izpraznjena psihično in fizično ne boš mogla vleči naprej – ne sebe, še manj tvoje družinice.
Ljudje te imajo radi, službo imaš, končuješ faks …. dela imaš torej ogromno. Usmeri energijo v vse našteto in mislim, da boš našla tisto kar ti sedaj manjka …
Malo kasneje pa še tisto, kar sedaj MISLIŠ, da MORAŠ imeti in to te izžema.
Ojeeej, kot da ti je mamin sinko v tej celi zmedi potreben.. Ma jasno da je mamin sinek, od takšnega bejži stran kolko si dolga in široka, itak da se ne bo nikoli spremenil. Vedno bo pobegnil nazaj k mamici. Saj to vsi vedno pišemo – tip ki živi s starši, še posebaj sam z mamo, ni čisto okay v glavi…
Ne bi bila z njim za nič na svetu.
Čeprav ti je težko, sem prepričana da je prav da si se odlepila. Nikoli ti ne bo žal, pa da on še ne vem kako joče. Na koncu ti bi pa še nabijal, da si na mamo ljubosumna in bi bila “njuna” največja sovražnica in razdiralka miru, haha. Groza no…. Kakšne mame.
Amm, izgublena1 veš kaj,
Mislim da te vsi sotipkarji razumemo da trpiš. Nihče, ampak res nihče, pa ne more nositi tvojega križa namesto tebe. Lahko ti le povemo izkušnje kako smo si sami pomagali in kaj ob tem spoznali. Zato je smiselno da zamenjaš ploščo.
Mogoče ti pomaga ene par kmečko-krepkih, čez tipkovnico!
Iz tvojih prispevkov razberem da si introvertna osebnost. (lahko da se motim) Dejstva: da te privlačijo moški ki so jim kakorkoli blizu njihove mame, da imaš slabo samopodobo, si hkrati visoko izobražena, bi rada samo “vsakdanje” življenje, da bo iz dneva v dan lažje… veliko povejo o tebi. Iz tega konteksta je modro si dopustiti možnost, da si brez čustvene kondicije, oz čustveno razvajena oseba.
Če je to res, kar pojdi po pomoč še k stroki! Te bojo več let pošiljali od poncija do pilata, vmes pa še bajno zaslužili. Če še ne veš, psihologija je danes drugi največji biznis, takoj za orožjem, na celem svetu, tako tudi pri nas.
Se res nisi nič naučila iz zgodbe bivšega? A otroci so mogli fotra prenašat bolanega, sedaj bojo pa še tebe?
Jamraš kako je tvoj križ težak. Lahko narediš preizkus: Odpovej se vsemu kar ne boš nesla s seboj v grob. Vsem odnosom, vkjučno z najdražjimi, službi, premičninam, nepremičninam, tudi kraj bivanja. In začni na novo… Boš ti vidla pol depresijo, zmešanost, nemoč!
Eni smo (so) bili v to prisiljeni. Mnogi niso vzdržali, in so danes pokojni, zafiksani, zapiti, klošarji, psihični bolniki… Smo (so) pa “biseri”, ki danes živimo človeka dostojno življenje na vseh treh nivojih, in se veselimo prav vsakega trenutka posebej.
Danes se mnogim “meša” od vsega preveč!
Pa brez zamere, Brklc
Jebelacesta! K razvajen mulc nooo… Pa saj menda ne misliš da se tipkam s tabo zato da ti bi povzročal še dodatno bolečino? A res ne vidiš dlje od lastne bolečine, bolečine ob špeglu ki ti ga nastavljamo, od priznanja da imajo nekateri še kako prav?
(ob tem pazi, ker marsikdo od nas sotipkarjev na tak način sprošča lastne frustracije in beži od lastnega dela na sebi)
CILJ JE: TVOJA, NAŠA SREČA!
Keč poti do nje, pa način prenašanja lastnega križa.
Prvo ga je smiselno očistit vseh nepotrebnih bremen, beri: Postati čustveno, razumsko, ekonomsko samostojna osebnost.
Drugo, prečekirat ali so nas starši pravilno naučili nošenja, beri: začni v svojem otroštvu z tvojim očetom, oz moškim(i) ob katerih si odraščala. Če so pokojni uporabi tehniko praznega stola.
Tretje: kdo sem jaz? Kako bom jaz nosila svoj križ? (obešati ga drugim ne velja= ni sreča),beri:
ena izmed možnosti je tehnika ogledala. Se znaš noter tudi videt? Zdrži vsaj 10min., brez da bi karkoli delala. Samo opazovanje same sebe.
intakodalje…
hahaha, ma če ne zmoreš… Se mi namalaj v reali, boš vidla, boš kmalu prosila: pusti me, bom raje SAMA! Ti si nor!
Mam cajt veš!
No da vidmo?
lp, Brklc
Ja točno to, razvajen mulc sem…. Moj ati in kasneje bivši mož (drugih moških v mojem življenju ni bilo) so me varovali vseh neprijetnosti, ki se v življenju pojavljajo, kolikor je pač bilo možno. Bivši mi je nekoč rekel, da je v naprej predvidel, kaj me lahko rani in življenje je obračal tako, da je do tega čimmanj prihajalo. Zato pa sem razvajena na vseh nivojih (čustvenem…). In prav zato se sedaj v tej situaciji tako slabo znajdem.
Očitno je pa Brklc, da tudi tebi življenje ni prizanašalo. Vidim po tvojih odgovorih, da si postal v “delu na sebi” že pravi profesor. Zdi se mi, da sem, ko se primerjam s tabo, šele v mali šoli. No vsak dan se kaj novega naučimo in korak za korakom bom nekega dne tam, kot si ti, a ne? Začela sem tako, da sem si danes sposodila knjigo Človek samemu sebi.
Ko sem napisala, da je zabolel tvoj komentar, s tem nisem želela dajat poudarka na bolečino, ampak sem enostavno želela povedat, da sem zagledala stvar še z enega vidika in ugotovila, se moram nekam premaknit.
Tvoji nasveti in strogi komentarji so vsekakor dobrodošli.
P.S.
Ej, Brklc, če pa bi se srečala v reali, je pa eno veliko vprašanje kdo bi koga prosil: pusti me, bom raje SAM-A! Ti si nor-a! Ti al jaz….ha,ha..
Pa še ena drobtinica za dobro voljo:
Zadnjič mi je rekel sine (15 let), ko sem stala pred ogledalom in se hecala, da se moram uredit, da si bom lažje našla “deda”:” Mami saj ni problem tvoj zgled, ampak obnašanje.”
No, pa en lep pozdrav!
No a ste vidl??? a???
A MI BOSTE KEJ ČESTITAL???
Pa mi je ratal jo mal nasmejat!!! Pa mal je tud jezna name, sam orto ne bo priznala…
Je pa trdno odločena, da se ne bo pustila nobenmu danebomrekukva!
ČESTITAM!!!
Nisi več izgubljena1, boš morala zamenajt nick! če lohk predlagam- skorajšna srečnica2
Mulci ja! Meni je zadnč tamala prbila: oči, a si ti pshični bolnik? 8 let… Če mi je kdo dobra družba, je to mularija… ( te povabm poleti na duhovne počitnice za ločene z otroki. Se bomo nasmejali in jokali do solz!)
Ja, pa da ne pozabm: ne ti men profesor, pa malo šolo, da si nauš kej nrdila. Sem na enih področjih še daaaaleč do tebe…
Luštn tale lajf, anede… hahaha…
Opa opa, tu neke nove simpatije, ja kar dobita se… ;)))
Meni pa moj 14 letni sine reče: mama ti si že itak fuuul stara.. kolko let že imaš??? 40, ne?
(pa mam cela 3 ali 4 manj – tu neki vmes)…
Aha, npr. ta moment se zezam z Biserom pa rečem: še malo pa si bom seksi spodnje perilo oblekla (itak da ga niti nimam), mali pa hladnokrvno: ti sploh nisi seksi, debela si…
Moj sin je ful pozitivec, ha h aha ha ha.
Ola, vidva!
No Brklc, vedela sem, da se v tebi skriva tudi bolj mehka stran in sem se odločla, da pridem tja. Kot je tebi ratalo mene premaknit, je tudi meni ratalo tebe premaknit, haha.
Sej zdaj ne vem, a sem ti naivno nasedla, al ta zadeva “Duhovne počitnice za ločene z otroki” res obstaja. V tem primeru bi predlagala, da se vsi trije z Nov nick dobimo tam, bi znalo bit res zanimivo.
Aja, še to, glede diagnoze. Saj veš, da sem jaz šele v mali šoli. Daj mi razloži bolj laično.
Priznam, da mi je zadnjih nekaj komentarjev večkrat pričaralo nasmeh na usta…
Pozdravček
hej,
Že v službi? Pridna!
Seveda sem tudi mehka dušca, drgač te na začetku teme nebi čutil…
Pa tud donekle “kulturen” sem bil, ampak včasih je treba pa malo bolj grobo… Ampaksam tolk da paše, pa da je učinek… No pa saj se mi ni bilo treba dosti potruditi, saj te doživljam kot šolski primer auše. (še en predlog za bolj pozitiven nick, sam v 1.skl.E)
Res soustvarjam take počitnice. Full dobr veš. O tem lahko kaj več po mejlu. Tle pa lahko nastane problem…
Tle si me pa našla… ne znam bolj enostavno… Pa saj si sama povedala kako so te po eni strani šparali, pa da sedaj posledično zaradi tega trpiš. (en del tvoje samostojnosti so “zavijali v vato”)
No, to je bil moj cilj! Sem ti že na začetku povedal nekaj o čustveni podpori. Razumem ženske (jemlji osebno samo če je res) da ročno ali strojno “vnašanje podatkov” ni dovolj. Ženska nujno potrbuje tudi čustveno podporo. In tebe vidim da si to tle iskala, sam jaz ti nisem hotel dati na prvo žogo (občutkov sočutja), ampak na drugo, kar se je glede na razvoj teme doživljam za bolj prav.( občutek tvoje lastne moči in odločenosti delat) Pa malo vedrine ob vsem tem…
Se španska nadaljevanka nadaljuje? Mnenja sem namreč da si dobila več, kakor si v bistvu iskala.
Lp, Brklc
No, Brklc, tule izgubljena1, kot vidiš, sem spremenila nick. Tvoj predlog mi je bil všeč, pa sem ga upoštevala. Lahko se mi oglasiš preko zasebnega sporočila, če ga bom znala prebrat, ko sem še nova…haha
Situacija pri meni je takšna, da bi potrebovala kakšno vaše mnenje. Moja čustva so še vedno usmerjena v novega (bivšega), ga pogrešam, si na trenutke želim biti z njim, na trenutke pa se mi uspe prepričat, da je tako prav.
Zanima me pa vaše mnenje v zvezi z bivšim možem. Prosila sem ga, da ne glede na to kaj čuti oz. kaj si želi, naj mi več ne izpoveduje ljubezni. Tega se tudi drži. Najini pogovori, kolikor jih je ne zaidejo več na to temo. Ker je športne narave, so takrat, ko so otroci pri njem zelo aktivni in sicer razni pohodi, smučanje, .. Vedno me vabijo zraven in sem dvakrat tudi šla. Povedala sem mu, da je to zgolj prijateljsko druženje, rada vidim otroke srečne poleg tega pa mi je dolgočasno, ko otrok ni in mi tako čas hitreje mine.
Se mi pa vedno bolj pogosto postavlja vprašanje, kako to dojemajo otroci? Bojim se, da bi jim s tem dajala kakšen slab vzorec. Po pogovoru sodeč bi rekla da razumeta in nimam občutka, da bi jima s tem vzbujala lažnega upanja. No, tudi do bivšega verjetno ni pošteno, ker on pač nekako upa, da bo iz tega kaj več, čeprav sem mu povedala kako jaz gledam na to.
Poleg vsega tega pa se mi zdi, da bi mi občasna druženja mogoče pokazala, če še kaj čutim do njega. Trenutno z moje strani ni nobene iskrice. Če gremo vsi se veselim, da bi pa šla sama z njim mi ni.
Kako vi gledate na to? Zanimajo me vaša mnenja, ali delam narobe?
Brklc, če povem po pravici, me je kar nekako strah, da me boš spet “zmašinal”. Kar daj, če se ti zdi potrebno. Bom že prebavila. Pa še eno vprašanje imam: Kako si vedel prej, da se oglašam iz službe? Saj ni moja identiteta slučajno razkrinkana?
Vsem želim en lep dan še naprej.
Daj skuliraj se no.
zakaj se je z možem končalo, kot se je, ne vem, ampak v vajino 17 letno pravljico pač ne verjamem. in če bi te imel zares rad, se ti nebi zdaj vsiljeval in s tabo spet čustveno manipuliral. če ga ne boš prebolela, bo s tabo manipuliral do konca svojega življenja, pa če se vrneš k njemu ali ne.
tvoj novi, po katerem hrepeniš je pa isti kaliber. maminega sinka ne boš z nobeno ljubeznijo prehitela pri mamici, zato ne misli več nanj.
zakaj te privlačijo taki zmedenci, pa ne vem. zate je menda edino zdravilo, da se moških popolnoma odkrižaš vsaj za kakih 5 let in pogruntaš, kaj te žene v take patološke odnose. sicer boš predpražnik do konca svojih dni. in zamisli se nad tem, kar ti je rekel sine. če vidi 15 letni mulc, ki nima pojma o življenju…..
O pozdrav, gospod Brklc. Long time no see.
No kar se srčka tiče, se nimam kaj dosti časa ukvarjat z njim. Pravkar namreč delam še zadnji, najtežji izpit na fakulteti. Vsak dan se po službi vozim na predavanja v 70 km oddaljen kraj. Od doma grem zjutraj ob 5.30, domov se vrnem 20.30.
Tudi knjiga potrpežljivo čaka na polici ob postelji. Saj veš, da je za take vrste čtivo potrebno imeti spočite možgane, moji so pa trenutno mega aktivni in utrujeni.
Pravzaprav mi trenutno kar odgovarja ta naporen tempo. Le zvečer ko ležem v posteljo bi mi zapasal nekdo, ki bi me malo pocrkljal…
Sem pa vesela, da si se oglasil, sem mislila da si dobil srčni napad, ko si prebral moje zadnje sporočilo…haha. Sem vesela, da si OK.
Se čujemo, ko bom spet imela čas jokat nad svojim zavoženim življenjem..
čao
… hehehe, pa ja de, srčni napad… Samo sem te malo v lastnem zosu pustil ” v paco”, pa še drugim dopustil da namečejo začimbe…
Kot je iz mojega prvega posta razvidno zakaj se sploh tipkam s tabo, bi ti rad povedal še ene stvari ki jih vidim ned vrsticami v tvoji temi:
Lepo je videti da si se vzela v roke, vendar je v vsaki fazi resocializacije možno delati napake.
Ljudje vse prevečkrat pozabljamo da osebnostne socializacije ne prinese visoka izobrazba, ugledna služba, nadstandardni bivanjski pogoji, velik dnarja… Poglej kaj vse se v družbi dogaja ljudem ki vse to imajo. Nekateri so postali prave hijene… V bistvu pa so se samo zelo oddaljili od vrednot ki človeka razlikujejo od živali. Pravzaprav so živali precej bolj nagonsko socializirane kot mnogi ljudje, saj si jemljejo samo toliko kot potrebujejo za lastno preživetje in vzgojo potomcev.
Tle pa vidim možnost druge klasične napake v procesu.(prvo smo že obdelali- upam da boš vzdržala brez moškega dokler se ne najdeš). Zato si želim da se vprašaš, zakaj delaš dodatno izobrazbo? Pri tem pa naj bi imela v mislih kako se bojo počutili otroci ob tvojem pogrebu.
Misliš da bojo veseli da si bila visoko izobražena, ali pa bojo žalostni ker so te imeli premalo, hkrati pa imeli občutek da se v svoji mladosti niso imeli prilike učiti od srečne osebe?
So tvoje obslužbene dejavnosti res pot do lastne sreče, ali samo sredstvo za zadovoljitev lastne frustracije do ljudi ki te niso znali naučiti biti srečna?
Bo sine rekel , mami sedaj ko imaš pa tointo izobrazbo se imam pa od koga učit za življenje?
Seveda je modro zaključiti začeto. Vendar v vsakem primeru človeka čaka “life fax”. Zato nima smisla odlašat, hkrati pa delat škodo lastnim potomcem.
Ko bi ti vedla kako otroci iščejo vzore in čas odrastlih. Kako njihove učke izražajo veselje in hvaležnost! Mene res malokdo prižene do solz, sem že preveč dreka požrl… Znajo pa to narediti tuji otroci ko se poslavljamo… Ampak to so solze sreče…
Take naj bojo tudi otrokom ob tvojem grobu.
Drug problem druge klasične napake v procesu je izgorelost.
Nobena izobrazba, noben materijal, noben poslovni ugled, noben denar, NIČ!, ni vredno občutkov v taki situaciji. Tukaj življenje spet človeka prisili srečati samega sebe.
Ne bom nabijal… Lahko povem le: NIKAR!
Tretji problem druge napake, je odnosna osamljenost.
Človek ki se je v procesu visoko povzdignil, vendar v napačno smer, ostane sam. Tam se običajno počuti osamljenega. Osamljenost predelati v srečno samoto, je nikoli dokončana zgodba… Osebni liberalizem v smislu samozadovoljevanja in uporabe neosebnih (stvari, živali) pripomočkov, ali soljudi (moški na klic) ne pomaga. Kam to pripelje lahko razbereš izdogodkov ki so trenutno aktualni v javnosti. Tudi vsa društvena in prijateljska druženaj ne pomagajo. Vedno ležeš sama…
Torej kakorkoli življenje obračamo, vedno se vrnemo k sebi. Tisti ki se ne, ne morejo biti srečni, in posledično sreče ne morejo dajati…
…Torej: za njimi ne bo nihče jokal od sreče…
Lp, Brklc
Izgubljena1 imam občutek, da za vse kriviš svojega bivšega moža, kako ti je uničil življenje. Si se vprašala kdaj kaj ga je privedlo do tega? Kje je tvoje vloga pri vsem tem? Očitno tvoj bivši mož še zmeraj nekaj čuti do tebe, saj tri leta po ločitvi jaz nikakor ne bi več vabil bivše zraven na smučanje.
Dolgo časa nisem vedel, kaj naj si mislim o vsem tem in sem tako kot ostali mislil, kako more biti takšen in prevarati žensko, ki ga ljubi. Se čudil Brklc-u, ki te je postavljal na realna tla. In potem slučajno naletim na tvoj post, ki je ravno tako objavljen na med.over.net
Izgubljena1:
…..Kljub temu, da sem bila zadovoljna s svojim zakonom in možem, se mi je zgodilo, da sem se zaljubila v sodelavca. Bilo je obojestransko. Trajalo je tri leta. Moža nisem varala (fizično). Po treh letih je počasi minilo. Mož nikoli ni izvedel. To skrivnost še vedno nosim v srcu…….
Te lahko vprašam? Si se v tem času v popolnosti posvečala možu? Verjetno ne. Posledica – kar ni dobil pri tebi iskal drugje. In sedaj je on najslabši. V zvezi sta zmeraj dva.
Če to ni nisi ti napisala, se ti globoko opravičujem.
Pa brez zamere