Seveda se strinjam s tabo Nov nick, da ni opravičila za takšno obnašanje kot sem ga mogla prenašat. In mu tega nisem oprostila, navkljub depresiji. In tudi sama se prepričujem, da mu nisem dolžna ničesar. Pa kljub temu… Je zelo težko o tem pisat v tem trenutku, z novim partnerjem se razhajava. Boli ko p… ne vem kaj. Tako kot vsak človek je imel tudi novi kakšno napako. Sicer še sama ne vem, ampak mislim, da sem podzavestno začela te napake poveličevat. Namesto, da bi vložila kaj truda, da bi rešila težave, ki so nastajale (posledično tudi zaradi pritiska bivšega kar je začelo novega zelo motit), sem našla razloge zakaj ne nadaljevati z novim. Zdaj se je umaknil in… saj sploh ne vem kaj naj napišem. Govorim si, če si prebolela bivšega po 17 letih, boš tudi to. A ne bi rada, ne vem kaj bi rada…
Že tri leta se mi zdi, da svojega življenja nimam več v svojih rokah, da nekdo drug upravlja z njim, vse kar naredim se izkaže za napačno odločitev. A je to še ena taka odločitev?
Kaj sedaj? Ne vem…tako sem žalostna. Prepričujem se, da me novi nima zadosti rad, če bi me imel bi… ne vem kaj bi..
Bolje da se poslovim.
Pozdrav

Ja kaj pa še, v depresijo je padel, ker si je poleg vseh obveznosti še ljubico umislil.
Kje je pa ves preostali čas preživel? Je brezciljno lutal po mestu? od gostilne do gostilne?
Z ljubico,ki ga je nagnala? on pa v depro? Zdaj jo je prebolel in bi spet tebe nazaj?
Pojdi naprej brez slabe vesti, s tistim ki ga/te ljubi/š.

Kaj pravi tista pesem; … ne bi me iskal, ne bi me iskal, če me ne bi že našel…

Vidva z možem sta si bila usojena že pred spočetjem drug drugega. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi bilo zveze. Drug drugemu sta rešitev in odrešenje. Skozi sta dala življenske preizkušnje, ki sta vaju izmodrile.

Tvoje mesto je ob njem in njegovo ob tebi.

Pojdita na mesto, kjer sta se prvič srečala in podoživljajta te spomine. Kaj je njemu najbolj všeč? Kaj jetebi najbolj všeč?

Otrok bo najbolj všeč, če se vrneš.

Pa preberi si igro Henrika Ibsna: Nora

Pozdravljeni,

Nov nick, se ne strinjam, da je depresija le izgovor. Sam imam izkušnjo depresije v familji (oče)že kar veliko let (čez 10let) in sem jo izkusil v najbolj neprijetnih letih odraščanja. Kot otrok se spomnim, da sem imel očeta, ki si ga lahko vsak otrok zaželi, uspešen, pozoren do mame, znal lepo skrbeti za nas otroke, vsi otroci smo komaj čakali da nas je kam peljal, pazil, skratka bil z nami. V službi je bil nadpovprečno uspešen, visoko izobražen. Po nekih čudnih okoliščinah, ki jih sedaj ne bom opiseval, oče pade v hudo depresijo. Kar naenkrat ne zna več voziti avta, izogiba se okolici, ne zna več niti osnovnih opravil, ki jih je vsak dan počel. Enostavno če ga nismo prisilili, ni vstal niti iz postelje. Potrt, ni videl smisla življenja, večkrat mislil na samomor,….Skratka groza! Če ne občutiš na lastni koži, ne veš da je to sploh možno. No ker tako ni šlo več naprej je oče šel na zdravljenje. Tam ga itak nafilajo z raznimi tabletkami in po nekem času preide v ravno nasprotno stanje – manijo. Ta je še huje kot depresija! V tem stadiju vse zna, vse ve, ni mu mar, kaj se dogaja z najbljižnjimi, vidi le sebe. Več noči ga ni bilo domov, bil je zelo agresiven, zapravil kupe denarja, mi pa za žvet nismo imeli,….Nočem se niti spominjat, kaj vse je počel. Sram me je bilo, da imam takega očeta. Popolnoma neka nova osebnost, ki je ne poznaš in nisi pripravljen kako reagirat. Agresivnost je bila na višku, tako da smo lastni otroci klicali policijo (zaradi agresivnosti nad lastnimi otroci – zlomi kosti,…), da so ga končno odpeljali se zdravit. No po prihodu v bolnico, ga nafilajo spet s kemijo, da revež niti hodit ni moral in spet depresija! Normalen človek si ne more predstavljati, kaj je zmožna kemija. No po nekem daljšem časovnem obdobju ga spravijo v normalno stanje.
Vsi tej cikli se v nekem obdobju petih šestih let trikrat ponovijo. Zmeraj ko je bilo ali eno ali drugo stanje je bilo zelo hudo. Vsi otroci vključno z mamo smo se veliko izobraževali na tem področju. Vedno so bili prisotni tudi psihologi, in drugo zdravstveno osebje. No sedaj po cca. 12. letih so ta nihanja še vedno prisotna, smo se pa izučili, kdaj je potrebno odreagirati, tako da se ne depresija ne manija ne prelevi v najhujše stanje.
Priznam, da je s tako osebo težko živeti, tudi sedaj in vsaka čast mami, da sta še vedno skupaj.
Oprostite, če sem bolj raztreseno pisal, samo me je kar malo razjezilo, da je depresija najlažji in najlepši izgovor. Tisti, ki je dal pravo depresijo skozi, ve presneto dobro kaj to pomeni.

Lahko noč.

Draga moja,pretrpela si velijo,kot Kristus.
Našla si novo ljubezen,nov mir v sebi,zdaj pa nazaj On,ki ti ta mir ruši.

Ja,zelo egoistično od njega.On ni imel prej posluha zate,ti pa nimaš časa razmišljati o depresiji,ampak bi rada vse poštimala okoli sebe.Na takšen način,sigurno ne,ker če bi se odločila za bivšega moža,do katerega sedaj ne čutiš več tistega,kar je gonilna sila med dvema,ki sta si intimna,bi zelo veliko izgubila.Še posebej,ker imaš sedaj nekoga ob sebi,ki ga ljubiš in verjetno tudi on tebe.
Zakaj bi si še naprej oteževala življenje.Bivši kljub izobrazbi,delu,depresiji in varanju ni človek na mestu,ker ti ne da miru!Zakaj?Ne more prenesti,da si ti srečna z nekom,ki ni On.

Prijatelja,starša vajinih otrok bosta za večno.Če bo tu vse urejeno,je to vse,kar smeš zdaj računat od njega.Vajin vlak je odpeljal,zdaj si ti na drugem peronu,on pa naj počaka,čaka….da tudi on vstopi na novo pot……..

Zdaj nekaj zgoraj berem,da se krha odnos s tvojim novim……..Pa kaj si res tako neumna (oprosti izrazu),da vse kar zgradiš v trdnosti z nekom,ki ti veliko pomeni,zdaj podiraš…..Kje imaš garancijo,da tvoj bivši mož te pa bo zdaj dokončno osrečil?

Bivši naj ostane bivši.Bodi poštena do sebe in se ne na silo vdati v zvezo,katera je bolj spomin na stare dobre čase,kot prava realnost.
To je izkoriščanje in kraja energije s strani tvojega bivšega moža.Vse to si z njim dala skozi pred 3 leti,zdaj se pa vračaš na stara pota. Na mesto,da bi bila srečna,si vse bolj nesrečna.

Če se boš odločila za njega,ti bo še prekleto žal.Morda ne bo nikogar več,ker tudi sama ne boš več vredna zaupanja.
Igrati se s čustvi drugih je zelo nevarna igra.Zdaj je tvoje mesto ob tistemu,ki ti je stal ob strani,ko si bila ti na tleh.Nikomur nisi nič dolžna,še najmanj njemu,ki je depresijo zdravil z varanji.

Resno,pogovori se novim in morda še zdaleč ni vse izgubljeno!

najbrž je bil tvoja prva ljubezen in ga še vedno ljubiš. ob tem, kar pišeš, mi nič bolj racioalnega ne pade na misel. ali vsaj, da ga še nisi prebolela.
in morda je celo res, da je za vaju še upanje.
vendar pazi!
najprej se moraš zavedati, da mu nisi nič dolžna. da ga nisi pustila na cedilu, ampak je to storil kar sam sebi. in tebi. ti si zgolj poskrbela zase in za otroke in si nimaš kaj očitati in imeti slabe vesti. to, kar si zmogla je veliko in nikar si tega ne pokvari. če se z novim razhajata, najbrž ni pravi zate, morda si ga imela zgolj za tolažbo in vzpodbudo. če bi resnično želela biti z njim, se nebi z bivšim več tako obremenjevala.
jaz bi počakala. zadihala. živela sama. bivši pa naj te znova osvaja in se trudi. in te uspe prepričat, da je vreden tvojega zaupanja. a nikar ne pozabi, da je poleg vseh težav, ki jih je imel sam s sabo, še uspel, da te je varal, kar meni poraja dvome o nevemkakšni depresiji. kajti za osvajanje moraš biti kolikortoliko fit, razen, če ni natepaval ravno kakšne prostitutke ali kaj podobnega. če je vajina ljubezen (bila) resnična, boš že vedela, kdaj je čas za nov začetek. če ne boš ugotovila, da novega začetka pač ne bo, kar se meni zdi bolj verjetno.
a poslušaj predvsem sebe, svoje želje in pričakovanja. kaj si želijo bivši, otroci in starši, ni tvoja stvar. kakor ni njihova, kako se boš ti odločila.
in najprej razćisti s slabo vestjo. potem s sabo. potem še malo počakaj. in če se boš po vsem tem odločila, da poskusiš še enkrat, si nikar ne pusti vzeti samostojnosti, ki si si jo tako težko izborila (stanovanja, hobijev…), da ne boš nekoč spet na začetku.

Najbrž odločitev ni lahka. Kot vidiš se lahko v vsakem odnosu, starem ali novem, krhka in tudi skrha. Mogoče je res prišel trenutek, da nekaj časa nimaš partnerja, saj ti je mogoče skok iz enega odnosa v drugi preprečil soočenje s seboj, ki naj bi bilo nujno po razpadu vsake zveze. Vsekakor srečno. Pa še to: v vsakem odnosu je odgovornost za odnos pol-pol. Ne govorim o tem kaj je kdo konkretno naredil narobe, ampak o tem da odnos kreirata vedno dva, oba.

…da poskušam nadaljevati tvoje zadnje stavke….če bi te novi imela dovolj rad bi…kaj?
Se odločil namesto tebe?
Poslal bivšega v maloro namesto tebe?
Ti narekoval, kaj naj narediš?

Ne more. Tega nihče ne more. Samo ti.
Že lep čas imam občutek, da vse veš, vse razumeš, delaš pa kontra.
Je še kaj, česar ne vemo? namreč ne razumem in ne razumem, kako lahko razmišljaš na
momente čisto ok, vse ti je jasno, narediš pa nič.

Nihče, razen tebe ne more vedeti, koga imaš rada in s kom boš srečna.
Če imaš rada bivšega (kar dvomim, ampak je varianta), potem pojdi z njim, ampak absolutno
pod tvojimi pravili in pogoji. Ker te bo stoprocentno spet poskušal imeti za norca – on namreč
želi nazaj svojo PRVO ženo, tisto prestrašeno in potrpežljivo, kar ti zdaj več nisi.

Če imaš rada tanovega, potem se mu lepo opraviči in ga vprašaj, če bi še živel s tabo, potem
ko se znebiš bivšega.
Če reče ja, potem NAJPREJ odločno in dokončno opravi z bivšim, nobenega “samo še enega
pogovora”, nobenih jokavih telefonskih klicev ob enih ponoči – konec in basta, ti svoje on svoje.

Če reče ne, boš ravno tako preživela, saj zdaj si petstokrat močnejša, kot si bila pred leti,
zdaj veš, da v življenju ni važno kolikokrat padeš, ampak kolikokrat se pobereš.

Moje mnenje – tudi jaz mislim zdaj, da te nenormalno in v podzavesti totalno vleče k bivšemu in da si nekje v sebi samo upala, da se to kar se dogaja, tudi zgodi.
Verjetno ga še ljubiš.

Nekdo15 zelo žalostna zgodba in hvala da si napisal svoje izkušnje, verjetno je težko pisat o takšnih spominih in podoživljat. Sem napisala da obstajajo depresije in da to ni hec, ma vem pa tudi, da je dosti teh depresij čisto en figofreško izgovor, ko se pač človeku več ne da, se raje naredi žrtev in to je to.
In kot je iz primera za videt – pri tvojem očetu stanje traje že več kot 12 let in še danes (pa verjetno nikoli ne bo) ni čisto zdrav oz. bo zmeraj ostal ogrožen da se mu vse ponovi v najhujši obliki. Kako pa je mogoče da je pri moškem od odpirateljice teme drugače? Da je zdaj tip že ozdravljen? (ozdravljen je, ker se mu naenkrat več ne fučka za njo, ampak se celo bori, a vidiš, ima smisel v življenju). Kolikor mi je znano, je res teh znakov depresije več vrst in verjetno nas je večina, ki bi spadali med delno depra ali vsaj ogrožene ;)), če ne že pravih depričev.
Pa še eno razliko vidim – on jo je varal. Zdaj ni rekla s kom, ali so bile to prostitutke, ali je imel kakšno afero, afere… A pri njih pa ni imel depresije? To je bilo moje vprašanje…..

Kljub vsemu, tvoji mami veliko spoštovanje, vendar odpirateljica teme se čuti krivo in … kakorkoli, mislim da se čutila krive ne bi, če bi si priznala, da ga je ves čas globoko v sebi ljubila! 😉 Občutek krivde je lahko tudi samo drug izraz (boječ) za “ljubim te”, hehe.

Mislim da se bo tukaj vse rešilo kot se mora in mislim, da je odpirateljica teme bolj v k… kot si misli (psihično), da so stvari preteklih let pustile posledice v njej, ki se jih bi bilo fino otresti.
Morda pa je odpirateljica teme depresivna, kaj vem, sigurno pa je mega zbegana in ima občutek da karkoli bo naredila bo napak in da enostavno več ni gospodar svojih čustev in misli… verjetno, ker ni odkrita do same sebe… (pišem kako sama sprejemam napisano).

Pravijo, da je dobro oziroma zaželjeno, čeprav je to verjetno tudi zelo težko, da se po končani zvezi ne spuščamo v novo zvezo. Ker ni vmesnega časa, v katerem prebolimo staro zvezo, pa tudi pri sebi kaj spremenimo, saj odnos ustvarjata vedno dva in v odnos prispevamo tudi naše značajske hibe, čustva, nepredelane bolečine. Verjamem da je nov partner lahko največja opora v času ko zapuščamo starega, kakor tudi verjamem da to lahko pripomore k pometanju problemov pod (zaljubljeno)preprogo.

Kakorkoli, srečno.

kupi mu knjigo z naslovom depresija,ker on ni imel depresije,on je imel zdolgocaseni prevecvsegadobregatizem

Najprej seveda hvala za vaše komentarje. Naj povem, da sem res mega zmedena. Sicer pa, če ne bi bila, ne bi niti pisala na ta forum. Res v tem trenutku ne vem več, kaj do koga čutim. Vsekakor pa hvala bogu depresivna sigurno nisem.

Trenutno sem sama. Ne bom rekla, da v tem uživam ampak zdi se mi, da zna malo samote prinesti rezultate. Z novim sva končala. Na trenutke se mi zdi, da nikoli več ne bom srečna in da ne bom več našla človeka, ki bi se mi tako prilegal. A kaj ko v tem trenutku nisem sposobna tega…
Bivšemu možu pa sem povedala, da me njegovo obnašanje duši in spravlja ob živce. Povedala sem mu da želim mir. In ne morem verjet, da to upošteva.

Vem, da si moram vzeti čas in urediti svoje misli in čustva. Jezi me, ker nisem sposobna sama pri sebi ugotoviti kaj čutim, kaj hočem in kaj nočem. Pišete mi, da sama najbolj vem, kaj hočem in čutim. Jaz pa ne vem nič. A sem nora, al kaj?

Celo svoje življenje sem bila izredno samozavestna in močna oseba. Vedno sem si postavila cilj in šla po poti do tja brez oklevanja. Imela sem jasne predstave o tem, kaj si želim in kaj sem. Sedaj pa sem sesuta, zlomljena in neodločna. Težko se sprejemam tako kot sem zdaj. Želim si sebe nazaj. KAKO????

Izgubljena1, najbrž si potegnila prave poteze in si na poti, da se najdeš. Malo časa rabiš in gotovo bo. Srečno! :))

Za vse je potreben čas in zate je očitno trenutno čas velikih sprememb, torej sprejmi ta čas kot takšen ter se najdi, najdi nova veselja in cilje, čitaj knjige, glej nove filme, lepo si uredi to kar imaš.
Ni pametno rinit z glavo skozi zid, potrpežljivost uredi ogromno problemov. Nekaj reševat v času lastnega iskanja je napaka, ker imaš kratek stik med možgani in dejanskimi željami ter čustvi.
Počakaj no, jemlji vse na easy, itak ti bo vse ostalo ;))).. Prepusti se toku……

Morda pa je pravo nekaj čisto tretjega, kar ta moment še niti veš/poznaš ne.

Ojla, Izgubljena1!

Tudi to si ti. Zmedena, nemočna, šibka, krhka, ranljiva, ne veš kako in kam. Tudi to je v tebi, to je del življenja. Vsak izmed nas se kdaj tako počuti. Delaj na tem, da se lahko sprejmeš takšno kot zdaj trenutno si. Ni treba, da siv edno močna. Veliko moči si porabila, da si lahko prešla veliko življensko krizo. Zdaj je čas za počitek in umiritev.

Ti pa čestitam za hrabro odločitev. Samo odločno po svoji poti naprej, pa če zdaj zgleda še tako nejasna. Samota zna biti zdravilna.

Se podpišem. Kar vzemi si čas, da se umiriš in potem bodo tudi čustva bolj jasna. Si na pravi poti. Vso srečo in ne hiti……,ker čas res marsikaj postavi na mesto. Vso srečo!

Živjo!

Prav zanimiva in poučna je tvoja tema, menim da bo marsikomu prišla prav. Največjo vrednost pa vidim v tem da delaš na sebi.

Proces lastnega zorenja ima svoje zakonitosti.

Točno v ta namen, je naš rojak Dr. Anton Trstenjak napisal knjigo z nalovom:
Človek samemu sebi.

Vse kar trenutno občutiš in delaš, lahko najdeš v njej. “med vrsticami” se najde tudi predlagane rešitve.

Vse dobro, Brklc

Zdi se mi zanimivo, ko berem vaše odzive na potek dogodkov v mojem življenju. Kar nekako mi je v tolažbo, ko vidim, da ljudje, ki niso vpleteni in so lahko objektivni menijo, da vlečem prave poteze.

Sama se namreč trenutno počutim tako žalostno, polno bolečine, zapuščeno, osamljeno, ničvredno…, da nekako dvomim, da delam prav. Teoretično vem, da si moram vzeti čas, se spočiti in najti samo sebe. Težko se pripravim do tega, ker me ves čas spremlja občutek, da sploh ne živim, nisem več mlada, dnevi pa hitijo mimo mene… Nekako imam v glavi vzorec, da je življenje polno le, če imaš partnerja in otroke s katerimi delaš načrte, kaj bi počeli naslednji dan, naslednje praznike, naslednji dopust… Vsako jutro, ko odprem oči čakam, kaj mi bodo prinesli občutki. Čakam, da bom začutila kanček sreče, ker sem živa, zdrava, imam čudovita otroka, svoje stanovanje, službo… In vsako jutro razočarana vstanem iz postelje, ko ugotovim, da se ne počutim nič drugače, kot prejšnji dan.

Sedaj zelo pogrešam novega, pogrešam tisto življenje pred leti… Kaj pa si želim za prihodnost ne vem.

V službi vodim skupino petnajstih ljudi, doma se trudim otrokom nudit čimbolj normalno življenje. Delam z njimi naloge, se smučamo, drsamo, hodimo kopat…. Pred tremi leti, ko se je začel moj križev pot, sem se vpisala na fakulteto po še eno stopnjo le zato, da sem se malo zaposlila in poskušala dvigniti samozavest, ki je šla pod nulo. Sedaj to končujem. A vse to delam z možgani, z muko. Nič ni spontano, nič ni s srcem. Upam, da bo ta faza kmalu mimo.

Kako se bo končala ta moja Španska nadaljevanka, bog ve.

Izgubljena, to kar doživljaš je čisto normalno. In takoj ko se boš sprijaznila s to “normalnostjo” boš na poti navzgor. Saj pravim, traja in ni lahko, vendar je čas ko smo sami s seboj čas čiščenja vse ropotije, ki se je nabrala v naši notranjosti in nas obremenjuje. Kako lahkotno se počutiš ko se je počasi znebiš :)) Ugotovila boš, da si srečna sama s sabo, če pa pride mimo kdo s katerim ti je še lepše je to le še češnja na torti (ni pa to taspodnja oblatka, razumeš?)

Izgubljena imam občutek,da pred tremi leti,ko si se ločila,nisi imela časa,da bi pravzaprav občutila vse kar občutimo,ko se ločujemo,saj kot si sama napisala,si urejala stanovanjski problem,otroci,svoja šola,…..potem pa še nov partner……in enostavno nisi imela časa ali pa priložnosti,da bi pravzaprav prebolela in dojela!
Zdaj pa ti je vse udarilo vn in si izgubljena in zmedena!Mislim da moraš prvo najti samo sebe (pomagaj si s kakšno knjigo na to temo),potem pa se bo tvoje življenje počasi začelo vračati na ustaljene tire!Daj času čas in se posveti sebi in otrokom,kot to delaš! V paniki in neki nuji,da hitro najdeš pot iz tega,ne bo nič!O novi ali stari ljubezni pa ne razmišljaj,saj nisi niti pripravljena na to!
Misli pozitivno,imej se rada in verjemi,da bo tudi zate posijal sonček!!!Pa ne predaj se tej melanholiji!!!!