Ponovno rekreacija, se pravi HOJA, HITRA HOJA ali TEK
Doberdan mačja družba in vsi ostali tako ali drugače beroči in pišoči. Danes je spet lep sončen dan, ravno pravšnji, da ga preživimo zunaj.
Pa me zanima, koliko vas hodi ali teče in na kratko, kako to izvajate, se trudite, nabirate metre ali kilometre. Koliko časa že? Kdaj? Sami v družbi? Si kaj meriti srčni utrip?
No ja in podobne traparije in netraparije.
Rada bi pač kakšno primerjavo.
Marika jaz sem pred desetimi dnevi pričel ponovno teči. Ponovno pomeni po 7 in več letih pavze. Kile so padle pod kritično mejo, tudi zato se kolena v redu odzivajo (trkam po lesu).
V planu imam (sedaj mi še uspeva) teči trikrat tedensko, zaenkrat le 40 minut. Seveda sedaj vmes še nekajkrat hodim po ca 30 sekund. Planiram iti na svojo staro progo skozi polja in gozd, malo gor in dol, ki je dolga ca 9 kilometrov – samo do takrat je še kar dobro treba utrdit noge. Ta krog bom verjetno še dolgo tekel več kot eno uro. No vsaj prvi musklfiber je mimo….
Tekel sem in bom v glavnem sam. To sovpada z mojim individualizmom. Predvsem se pa rad sam igram s hitrostjo. Vsasih zašprintam v breg, da me zapečejo stegna in slišim srce v sencih, potem pa tečem na meji hoje da pridem spet k sebi. Danes temu strokovno rečejo fartlek. Nekajkrat sem tudi tekel na stadionu po tartanu, predvsem zaradi kontrole česa sem zmožen. Najboljši čas 48 minut na 10 km – seveda že ohohooooooo časa nazaj.
Polarja (še) ne uporabljam. Predvsem poslušam svoje telo. Glavno vodilo mi je sproščenost dihanja. Če pa “šponam” v breg pa poslušam moč utripa na vratu in sencih.
Ne vem, meni je tek sedaj ko ga znova obujam predvsem kot neke vrste pogovor s svojim telesom in uživanje v pomladni okolici. Zato se zaenkrat ne merim, ker vem da bi potem hotel teči vse hitreje in hitreje preko meje. Sedaj ga jemljem bolj kot zdravilo proti stresu – zato tukaj res ne potrebujem merjenja.
Pa še podatek za statistiko: 3. 4. – 86,5 kg. Ta mesec je padec kil malo manjši, vendar sem glede na virozo in bronhitis kar zadovoljen. Posebej super se mi zdi, ker mi izginja občutek da sem na dieti. Zdi se mi, da se že ne vem kako dolgo prehranjujem po GI in da bi se lahko kar naprej in naprej… Opazil sem, da tudi tisti občasni prekrški približno enkrat na teden – predvsem na obiskih in ob praznikih – dejansko NIČ ne pomenijo! Montignac ima super pravilo kar se sladkarij tiče: občasno pojej kos npr. torte, štrudla, pite – česarkoli že – a naj bo tista jed pravi gurmanski užitek in ne coprniški zvarek živilsko-predelovalne industrije, čigar edini namen je narediti iz tebe odvisnika od sladkarij.
Jaz se na ta podvig pripravljam že kar nekaj časa, ampak to kar po skoraj četrt stoletja pavze, če me spomin ne vara in če odštejem tiste Cooperje v srednji šoli in občasne napade vmes. Sem pač tehtnica in se za vsako stvar kar dolgo odločam. Glede na to, da sem kar nekaj let aktivno trenirala (smučarski tek) imam teorijo v malem prstu, do prakse pa je po tako dolgi pavzi kar dolga pot.
Včeraj sem naredila prvi korak in se povzpela na bližnji hrib (cca pol ure kar dobrega vzpona). No, očitno večerna telovadba kar deluje, saj me niti ni tako zdelalo kot lani prvič. Zdaj bi predvsem rada to navado obdržala in jo po možnosti kombinirala s tekom, brez merjenja srčnega utripa in štetja kilometrov, sama ali v dvoje. Vsekakor pa mi je veliko lažje, če si postavim nek cilj, kot npr.prilesti na tisti bližnji hrib v manj kot pol ure.
lp, Mira
Jaz pa sem tudi mignila. Osvojila sem Kamniški vrh! To me je še posebej osrečuje, ker sem se po poti šla eno igrico. Pri terapijah se mi je nakopičilo nekaj “nerešljivih” vprašanj in problemčkov skozi teden… To se včasih zgodi in to pomeni, da so težave v meni ne v drugih. Največkrat to pregovorim z možem ali grem na supervizijo, tokrat pa se mi nikjer “ni izšlo”. Skratka nisem prišla do odgovora, ki bi v meni povzročil nek občutek, proces ali karkoli…
No, pa sem stala čisto, čisto na dnu Kamniškega vrha (tisti, ki ne poznate, vam povem, da je to zelo zahteven breg! Kar dobro grizeš kolena in to vso pot) in se odločila, da niti enkrat ne bom stopila na uhojeno pot. Jaz se še vedno rada igram, predvsem sama s sabo:-) In sem se spoprijela. Vmes mi je parkrat pošlo moči in ko sem prišla na polovico, me je pošteno zadelo. Zjokala sem se kot že dolgo ne. To je občutek o katerem sem vam pisala, ko pride od znotraj, kot neko spoznanje. Druga polovica, ki je težja od prve, mi je šla potem lažje od rok.
Sporočilo:
Ni nujno, da hodimo po uhojenih poteh. So znane in zato varnejše. V življenju pa hodi vsak svojo, neuhojeno pot in se zato včasih zdi nepremagljiva, nedosgljiva, noro nevarna… Ampak, ko premagamo dvome, ko pemagamo strah… potem sledi nagrada. Samozavest, občudovanje(sebe), občutek varnosti, znajdeš se sam s sabo! in predvsem nikogar ne rabiš, da bi te hvalil, saj veš, da ne pozna izkušnje, ki jo imaš. Kako naj te potem pohvali. Sam veš-dober sem, zmorem! O, kako božanski občutek!
No in danes vam lahko povem: Dobra sem in Zmorem! In to bo moj teden!
Drugače pa miganje čez teden še ni padlo na redno intenziteto. To počnem približno tako, kot se pojavljam na forumu. Zdajle imam ogromno dela in morala se bom navaditi športat dopoldan, ker imam delovne večere, včasih tudi do 23h. Grem pa vsak dan vsaj 1x ven z mojo psičko. To pomeni, da ne tečem, ampak se zdivjava (obe) vem pa, da je to bolj za dušo kot za telo.
Toliko… Imejte prekrasen teden mačke in mačloni! Vse se da!
🙂
Hobit
Jaz nisem bila nikoli nek športnik, a sem zadnje čase začela. Že par let se trudim z jutranjo telovadbo ( v valovih: malo – dosti – nič…). Letos sem pa končno začela s tekom. Na tek se odpravim zvečer pred temo, v družbi ene ali celo obeh hčera. Da bi šla sama, nimam volje. Res je, da je moja kondicija še slaba, a opažam, da se po dveh tednih že izboljšuje. Ne tečem ves čas, ampak vmes tudi hodim. Si pa ne merim utripa. Edino merilo so moja pljuča (zakajena). Včasih ta tek kombiniramo z dolgim sprehodom v hitrem tempu, včasih pa samo krajši tek 15 min. Odvisno od dneva in razpoloženja.
Uf, filozofsko kot ponavadi s strani Lisjačka. In to mi je všeč. Tak čisto poseben individualni pristop, ki tudi mene nemalokdaj povleče naprej ravno zaradi tvojih besed.
In merjenje….?
Resnično potrebno samo za nadzor sposobnosti.
Sama sicer še ne tečem, a močno se me je dotaknila ta zadnja knjiga, ki jo trenutno prebiram Sproščeni tek.
Govori in opisuje ravno nekako na tak način, kot si pisal ti.
Ha, Mira!
Kot bi brala svoje misli. Tudi od mojega rekreiranja in raznih Cooperjev je preteklo že toliko let, da je spomin samo še nekakšna meglica, ki me je ves čas spominjala samo na to, da je bilo to nekaj kar nisem želela, nekaj v kar so me pravzaprav silili.
Pomoje se nekako staramo in nam bo počasi vse to rekreiranje počasi prišlo v nekakšno navado, nujo. V nekaj popolnoma običajnega kot je dihanje, čutenje, karkoli pač že.
Naše vrednote se z leti spreminjajo.
Srečno pri osvajanju hribčkov in gora in pri čemerkoli, česar se boš pač lotila.
In za konec mojih odgovorov sem pustila mojo drago Hobit.
Mi je ful všeč tvoj način razmišljanja, izpovedovanja in čisto svojstvenega pristopa k reševanju takšne ali drugačne situacije. Malo ljudi poznam, ki imajo tako velik otroški in čisto naravni in nedolžni otroški JAz kot ti. Malo ljudi, ki so se pripravljeni prepustiti (kot ti) tudi nevarnim potem in stranpotem v svojem večnem iskanju in nadgrajevanju.
Ko takole zaprem oči in te poizkušam čutiti, me oblije toplota prežeta z nekakšno pozitivno energijo. A že naslednji trenutek se igrivo in hudomušno smejiš in kot majhen otrok prinašaš v naša življenja nedolžnost in čistost in samosvojost, ki jo včasih tako zelo težko priznamo. Sploh če ne teče po uhojenih in priznanih poteh. Pa spet nek tretji trenutek kot ponosna in odločna, neiprosno dosledna bediš nad nami in anm govoriš, šepetaš, pripoveduješ…..
Lep pozdrav vsem!
Tudi jaz sem se pričela rekreirati. To traja približno 3 leta. Skoraj vsak dan greva z možem na sprehod okrog 1 uro in 1/2 (sicer srednje hitra hoja). Občasno sem na orbitreku in telovadim tudi doma (vaje za mišice celega telesa). Udeležim pa se tudi testiranja hitre hoje na 2 km – 2x na leto.
Pozdrav!
Katarina
To si pa tako lepo napisala, da so mi kar solze prišle v oči. Hvala Marika, verjetno imam obdobje, ko rabim veliko tega. Saj ne vem kako mi je ratalo, ampak taka sem. Ko sem bila majhna so me pustili pri miru. In imela sem možnost razviti si moj lasten notranji svet, ki ga seveda čuvam, ko punčico svojega očesa. Če kdo hoče vdreti vanj, ni dobro… Spustim samo tiste, ki jih zares čutim. Saj veš. Do tega je najtežje priti, da zares veš kdo si in kaj hočeš. In še v to kdaj pa kdaj podvomiš… potem pa moraš kdaj pobegniti po stranpoteh, da ga začutiš, da veš da še obstaja, včasih ga ne začutim čisto takoj in se ustrašim. Pomeni mi moj notranji Jaz, ki je res edini, ki ga imam ta hip iskreno lahko rada. V telesu se še ne počutim domače, ne morem popolnoma vzljubiti svoje podobe… tu me še čeka veliko dela. Hvala bogu, imam vsaj nekaj… in tudi vas!
🙂
HOBIT