sploh nevem kako naj začnem..namreč imela sem bulimijo in sem se tudi zdravila v ljubljani…zdaj ne bruham več že kakšno leto…problem pa je,da pa me je včeraj zaneslo(še sama nevem zakaj)in sem bruhala…vse do včeraj sem mislila da znam nadzorovat sebe in da sem tako močna,da se mi kaj takega ne bo zgodilo več…Ves svet se mi je zopet podrl,spet sem na začetku…pa tako sem se trudila…bojim se da bom zopet upeta v ta začaran krog…nisem močna..ne morem več…kaj naj storim?kako naj pozitivno razmišljam?

Draga Žabika,

razumem, da si povsem na tleh, ker misliš, da si padla. Vendar se nikar ne boj. Si v procesu okrevanja in to kar se ti je zgodilo je nekaj kar je za pričakovati v času zdravljenja. To da celo leto nisi bruhala je velik dosežek. Čestitam. Naj ti ta dogodek ne vzame energije, volje in ne vrži puške v koruzo.
Gotovo se je zgodilo kaj takega kar nisi prenesla in si se zatekla k vzorcem, ki so ti poznani. Verjetno si hodila h kakšnemu svetovalcu, terapevtu oz. h komu s komer si predebatirala določene stvari glede tvojega življenja. Skupaj raziščita kaj je bilo tako močno in silovito, da si morala bruhati. Nikar se ne boj, to ne pomeni konec in ponovno vse od začetka. Pomeni le to, da še nisi dovolj močna, da bi zmogla brez tega-čisto v celoti. Nikar ne bodi obupana. pomembno je, da ne potlačiš v sebi tega dogodka, temveč, da ga raziščeš. Kaj je bilo, kaj te je pretreslo, tisti dan, teden -razmisli-odgovor, ki ga iščeš je v tebi in veš ga ti.

Zagotovo bo prišel dan, ko boš zmogla tudi brez bruhanja. Sama veš koliko truda je potrebno, da se zdravljenje odvija. Nekateri potrebujete več časa. Zato pa še ni konec sveta.

Odlično ti gre. Napredek je počasen, vendar je napredek.Ne pozabi, ni konec vsega, to je le majhen padec v zdravljenju, v procesu okrevanja-zgodi se večim ljudem kot si misliš. kar pogumno naprej.

Srečno.

Tatjana