Drži!
Kupim mu povodec ,pa mal futra.

Pa tista je bla tud dobra pri nadrealistih, ko so sred’ Sarajeva postavili Berlinski zid, potem so pa v vsak okoliš, v vsaki ulici, v vsaki stolpnici, v vsakem stanovanju, v vsaki sobi postavili CARINO!!!!! In so se švercal. Da ne omenjam Đurinih kučnih ćarolij. Tukej imate nekaj “cukrčkov”, vendar potrebujete RealAudio

http://sadik.net/bosna/nadrealisti.htm

Avdicija, je pa ena nora ideja, napraviti od neumnega človeka, neumno žival, ampak padeš dol. V Sloveniji je Đuro naredil slovensko verzijo Avdicije, nisem si je ogledal, vendar po tem, kar so naredili v Sarajevu, lahko sklepam, da je za dol past.
Vendar je finta Sarajevske v tem, da moraš kar dobro poznati bošnjaški jezik – sarajevsko izdanje. Ko ti to rata, trebuh boli po pol ure gledanja. Samo nekaj oseb
Majko Kjajević (Marko Kraljevič), Milica Puhalo, Leonida, izpraševalec. Fora je v tem, da vse ženske like igrajo moški….. Vedno pa je tema igralski nastop – vsak mora povedati kašno pesem, kaj dela, kje živi (Milica Puhalo u Švabskom bunkeru od 45′), na koncu pa s prijatelji zaigrati še eno reklamo – Levis, MetroGoldwinMeyer ipd….. Če ima kdo kje posneto Avdicijo, naj mi javi….

Sašo, Pišonja i Žuga je tudi naslov komada, sviraju pa Zabranjeno Pušenje (spet tobak :)). Ampak od kar ni Neleta pri njih ni več tisto pravo “Pušenje”, žal!

No lepo se mejte, še 4 ure ;)) ampak z vami je lažje 🙂

Ni maila!

vse najlepše,dokler ti pes ne postane statusni simbol.Sama sem videla kako se nekateri lastniki velikih psov morda enkrat dnevno pokažejo na eni glavnih cest s ponosno dvignjeno glavo,pes s pobešenim repom in se plazi skoraj po tleh,doma pa ga zaprejo v majhno mrežasto kletko kjer žalostno gleda v svet in z lajanjem dopoveduje,da je živo bitje in ne medalja na obleki.Skoraj ga vidim jokati.Kje pa je tačas gospodar?Morda igra tenis……. lahko pa se s kakšnim lastnikom drugega velikega psa pogovarja kako čudovit je njegov pes in kaj mu nudi.

Jej, jej tehnika, upam, da je sedaj.!

Jaz imam pa dva mucka. En je dolgodlaki crni samcek – Kim. Druga je siamka Misa. Oba sta stara 4 leta. Imam jih samo v stanovanju. Za to sem se pa odlocila zato, ker mi je vedno do zdaj avto povozil mucka al so pa kr zginli. No, oba sta prav simpaticna, znata pa tud zlo “tezit”. Se posebaj zjutraj, ko zacneta mjavkat kot utrgana, se posebaj Kim, samo ne zato, ker bi bila lacna, ampak zato ker me hocta zbudit, ker….. ocitno jima je doglcas. Res si ne znam tega drugac razlagat. Pa vedno, ko se ucim (ucim pa se na postelji), prideta k men in se mi tocno na knjigo ulezeta.

Drugac je pa Kim do vseh prijazen, vsem se pusti, samo Misa je bolj cudna. Rada ima samo mene, samo jaz jo lahko bozam, samo pri men spi v narocju. Cim jo kdo drug samo pogleda bolj od blizu, pa ceprav je to sestra, ki jo vsak dan vidi, prec zbezi pod posteljo.

Imam pa tudi dve zelvi rdecevratki, ki sta v velikem akvariju. Jih opazujem, hranim, samo kaksne custvene vezi pa ni med nami.

Imeli smo že ribice, hrčka, papigo, mucka , želvo in hišnega zajčka. Vsi so bili srčkani, a mojega srca se je dotaknil samo naš kuža. Majhen, bel in kosmat maltežan je car! Seveda je razvajen, še nikoli ni bil recimo sam doma, vendar je prav neverjetno prisrčen. Nihče te ne more biti bolj vesel, kot tvoj pes.Z menoj deli ne le posteljo in hrano, pač pa tudi veselje in žalost. Res! V njegovi toplih očkih vedno piše, da te razume, ko si žalosten ali vesel.Nikakor se ne strinjam z Garyem Zukovom, ki v svoji knjigi Domovanje duše piše, da psi nimajo svoje duše, pač pa skupnp- pasjo dušo. Jok, brate, odpade! Moj pes ima čisto svojo dušo!!!
lp 🙂

Sašo,Jani….nisem vsega prebral,zato ne vem,kako je v “živali” padel “nadrealist”,ampak lahko vama povem,da imamo Slovenci tudi zelo dobrega dramatika-pesnika-prevajalca MILANA JESIHA….on piše takšne burke za gledališče,da te trebuh boli…..sam sem imel čast nekoč delat njegovo burko TRIKO in vam lahko povem,da se je folk neprekinjeno režal celo predstavo in ploskali so na odprti sceni,da smo morali zadevo kar naprej zamrznjevat……to je burka za umret…..ali pa njegova AFRIKA…..ali kdo to pozna…..

Je!

Ja, nadrealisti so padli z ene druge debate (o Alanu Fordu – lahko piščeš z iskalcem), vendar smo debatniki pač isti, zato pa tole.
Glede Jesiha, pa nažalost moram priznati da ne poznam njegovih del – še enkrat nažalost. Vendar tako je 🙂

Odgovor na začetno temo:

meni vsak dan polepša približno 200-300 domačih živalic, ki me pričakajo v kotih stanovanja, posebej kuhinje in kopalnice. Najraje me imajo, če jim nastavim kakšen košček mesa ali kruha, prav zanimivo jih je gledati, kako papcajo in so lahko vzor ljudem, kako živeti v slogi in brez medsebojnih trenj.
Samo ime imajo napačno – FARAONKE. Obožujem jih. Nepopisno veselje so otrokom, ko rišejo steze in ceste po zidovih pa nonstop so v gibanju,…

Prej sem imel psa, oziroma več psov od svojega 9 leta, sedaj pa mi to veselje, ki ga znajo pričarati čaka pri starših in sestri. Tudi mene osebno zelo motijo pokakana dvorišča pred bloki, starši pa spadajo v tisto skupino ljudi, ki počisti za psom, oziroma ga vodijo na sprehode tja, kjer ni ljudi, čez toplejši del leta pa tako ali tako živita na vikendu, kjer ima naš pes ogromno prostora.

V zvezi z mnenji o psih v stanovanjih, se strinjam, da dosti psov trpi, sam pa se ukvarjam s takšno dejavnostjo, da se dosti na deželi in vam povem, da je še več psov zunaj, ki so omejeni zgolj na dvometrski krožni promet okli svije ti. pasje ute.

Pa še Sašotu in ekipi, ki pozna Top listo nadrealistov ( oddaja, ki mi je polepšala marsikateri dan, ko sem bil v bivši JLA, davnega 1983 ) : se spomnita one scene, ko Đuro s puško na rami po Sarajevu ipično išče eno Jeleno in jo na koncu najde v enem avtobusu ter jo ustreli – njihova različica filma Lovec na jelene . Z adol past, še zdaj se smejim, ha, ha.

Mali mrav, mali mrav, u nedrima nesto,
joj, da ga nađem, da menjamo mesto,…

Jan a si poskusu kdaj jim cimeta natrest?

Imamo dve želvici od katerih ena v letu dni ni zrasla čisto nič je je popolnoma neaktivna, drugi pa je zrasel skoraj za 10 cm, je grebatorski, aktiven, športen in smo ga poimenovali Rambo. No to je vse. Razlog? Problem, ki sem ga ravno odprla na Starši-Staršem.

Ne, to nisem poskusil, drugače jim dam zaenkrat mir, ker je moj otrok še pramajhen, da bi kar tako šprical z Faracid-om ali Biokil-om, čeprav naj ne bi bila
nevarna toplokrvnim predstavnikom živega sveta. Saj veš, da otrok nosi vse živo v usta.

O, prav čakala sem na to temo in jo že sama nameravala odpreti. Pri nama pa živi nemški prepeličar, ki mu je bilo Jure, zdaj ga pa kličeva Mrcina (mrci skrajšano).
Od nekdaj sem si želela psa, a zaradi neredne službe in predvsem podnajemniškega statusa, si tega nisem privoščila. Pa me je našel in začel z mano hoditi v gozd po gobe. Potem me je kar čakal pred hišo. In potem sem slišala, da ga bo dal lastnik kar uspavati, ker bega. Ampak on pač ni hotel biti sam. In sedaj je član družine – jaz pravim kar “najin otrok”. In prav nikamor ne gre, čeprav so vrata stanovanja preko poletja ves čas odprta.
Ravno včeraj sem domov prinesla ujedo z zlomljeno perutjo in jo je sosed odnesel enemu ljubitelju ptičev. Upam, da se bo pozdravila!
Imam pa še enega paličnjaka.

Jan ti priporočam, da poskusiš, tudi sama sem mela probleme z njimi v hiši in sem začela povsod posipavat cimet, kjer so imele pot. Sem tudi imela malega otroka in drugo ni prišlo v poštev. Mravlje menda ne prenesejo vonja po cimetu. Počasi sem jih pregnala ven.

Midva pa imava škotskega ovčarja, pritlikave zajčke (5), morske prašičke (3), tropske ribice pa en kup ptičkov (nimfo – rada se stiska in crklja; standarde – 2 od njih lepo govorita; kanarčke; 1 par pojočih papig in 1 par agapornisov – ta dva pa sta zmožna odpreti vrata vseh kletk, pa se na hrptih pujskov prevažati in sproti krasti hrano.