Poniževanje
2f4u_1970 pravite, da sem “brcnil mimo”. Če prav razumem, se ne strinjate, da na otroke bolj vpliva obnašanje ljudi kot njihovo govorjenje. Na podlagi katerih dognanj “trdite”, da so besede drugih (za otroke) pomembnejše od dejanj?
Spodnjega pa nisem razumel, kaj ste želeli povedati (in kako se navezuje na prejšnje)…
Res trdim. … na otroke ZELO vpliva mnenje/komentar tretjih oseb o naravi in podobi bližnje osebe. Seveda, tudi dejanja osebe same kot take. Žal so otroci (lahko) manipulirani. In da, ocenjujejo po vrednotenju drugih, če je on tako mislil potem pa je nekaj res! Žal. Sploh, ker je moderno, da so stari starši varuške!
Primer, 3tja oseba je 80% tipi top in v 20% recimo mal popeni. No saj smo vedeli, da je tak…će si zmanipuliran. Drugaće bi rekel brez “zunanjih signalov”! Bi pa vsaj imel večjo toleranco. Ja in žal imam imam osebno izkušnjo.
Dodatna razlaga glede inidividualizma je pa medgeneracijski odnos, ki ga ni možno na hitro razložiti; recimo, kar naredi stari starš je dobronamerno / kar nardi podmladek je nesramno ali pa napačno – “kakor za koga”. Torej, več ne bi pisal ker izrodimo “tole temo”.
Michy
Hm, se mi je zdelo, da je to tanek led….
Moje pisanje ni bilo namenjeno temu, da bi kritiziral vaše ukvarjanje z otrokom oz, da bi vam karkoli očital, podal sem primer kako tašča vidi stvari in da njene pripombe niso čisto… (kako bi napisal, da ne bi izpadlo očitajoče?) za zavreč, da niso zlonamerne oz ona to ne počne zaradi njene zlobe.
Še vedno pa mislim, da se za večino njenih očitkov skriva njena čustvena potreba po vpletenosti v dogajanje, ker na ta način ohranja vez s svojim sinom, ki se je začela trgati z vašim prihodom in prihodom otroka v družino. To njeno vpletanje v vzgojo ji daje občutek, da je del družine, da ni odrinjena, da ima njeno življenje smisel, ker njen/i otrok/otroci so njen smisel obstoja. To je hudo narobe. In obstaja velika verjetnost, da se tebi ta njena zgodba ponovi v identični obliki.
Zaradi njenega vtikanja v vajino družino se bo skrhal odnos med vama kot partnerjema, posledično boš ti svoje čustvene potrebe po bližini, izživela na svojem otroku in ko si bo ta otrok nekoč poiskal svojega partnerja boš (nezavedno!) to občutila kot grožnjo tvoji čustveni povezanosti z njim in boš hodila z “dobronamernimi nasveti” pomagat…. in krog bo sklenjen. :/
Zato menim, da je pomembno, da se vsaj vidva zavedata te njene šibkosti, da ne dopustita, da vama (nezavedno!) zastrupi zvezo in prekineta “prekletstvo družine”.
Ne kregaj se z njo, bodi prijazna, ker na svoj način je ženska uboga, trpi, poizkušaj jo razumet, sodeluj z njo kolikor meniš, da ti ne škodi za vse ostalo jo usmeri naj se dogovarja s tvojim partnerjem, naj njemu deli nasvete, pripombe…itd, ker njemu ne bo nikoli zamerila pa ji lahko reče karkoli, ker on je njen otrok ;), če boš ti rekla samo dve besedi napak boš nartavečja…karkoli – za vedno 😉
Vidva s partnerjem pa morata vedet kaj vse to pomeni, da te potem on ne bo fotral z njenimi očitki.
Torej za vse njene očitke jo preusmeri na njenega sina, lepo ji reci, da naj se o tem pogovori z njim, da bosta tako delala kakor bo on rekel, češ, da ti nimaš nič pri tem… 😉
Žal mi je, tole si pa brcnil, zelo! Starejši morda, nekje med 5 in 10 letniki so pa zelo dovzetni za mnenja in če se to dogaja v sestavljeni družini potem nisi mogel brcniti bolj. Manipulacija in prikrito usmerjanje mnenj je žal težko prepoznati, ker se poistovetijo z njimi ostali. Individualizem v razširjeni družini ni zaželjen med starejšo populacijo / “stari starši”![/quote]
Taglavni del vzgoje se zgodi do vstopa v šolo in vzgoja se bolj ali manj zaključi z otrokovim vstopom v puberteto. Torej do takrat se otrok ne ozira na očitke okolice če je kolikor toliko s starši, ker so starši njegov cel svet po katerem sodi vse ostalo.
Če starši otroku uspejo privzgojit pravi način razmišljanja ne bo kar tako podlegel vplivu okolice, ker v sebi ve kaj je prav in kaj narobe.
2f4u_1970, po moje je treba biti konkreten, od koga otroci kaj poslušajo. Če poslušajo babico, s katero preživijo manj časa, kaj govori o mami, s katero preživijo več časa, bodo babičine besede imele (veliko) manjšo težo kot mamino obnašanje in besede. Zato se mati ne rabi bati, da bi jo njeni otroci zaradi babičinih besed “zasovražili”. O tem smo govorili oz. sem govoril. Če pa večino časa preživijo z babico in mamo pogrešajo, potem se jim bodo babičine besede o “neskrbni mami” gotovo (bolj) vsedle v srce, kot če bi imeli “kakovostno izživet” odnos z mamo. Je pa tudi v tem primeru ne bi “zasovražili”, pač pa še bolj pogrešali, kot bi jo, če jim babica ne bi “težila”…
Kaj ste pa hoteli s spodnjim povedati? Ta del mi je (znova popolnoma) nerazumljiv in ga ne znam povezati v kontekst…
Takšne teme me vedno vzdignejo, ker je med odgovori zmeraj veliko pametnjačenja tistih, ki nimajo osebne izkušnje! Pa oprostite!
Obnašanje avtoričine tašče je bolno. Spominja me na obnašanje moje tašče in tasta. Takšni ljudje so manipulirali že s svojimi otroci, zato se avtoričin mož ne upa mamici postaviti po robu, ker ga hromi strah. Bolje, da ne opisujem svojih izkušenj, pa nisem bila edina snaha pri hiši – pa je bilo z vsemi vse narobe… Zgražali so se vsi sosedje, vsa žlahta, pa jima tudi kaj rekli, nazadnje samo nikogar več ni bilo v hišo, ker sta prepodila vse… Vsi svetujete, naj stari starši imajo stike z vnuki. Tudi, če jim škodijo?!? No, pri nas sta starša obvladovala že svoje otroke tako, da sta jih skregala med sabo s svojo manipulacijo: ti si boljši od njega zato, ne povej mu, da smo ti dali to, tebe imamo raje… Seveda so se naši možje kregali z nami – ženami, ki smo jih na te bolne odnose začele opozarjati, saj starši pa že niso taki, pa starši imajo to pravico, pa,saj je povsod tako… Ko sem nekajkrat slišala, da tašča dopoveduje mojemu 4-letnemu sinku, da ga ne maram več, da zdaj je pa zame ničvreden, ker sem rodila punčko, mi mož seveda ni verjel. Za sinka pa je bilo prepozno: sprva je bil čisto navdušen nad sestrico, potem pa jo je zasovražil in postal obupno ljubosumen, kar traja še danes, ko sta čez dvajset! Draga avtorica! Mi smo po desetih letih odšli na svoje, posledice so ostale. Tudi pri nama z možem: zdaj, po dodatnih desetih letih mi prihajajo vse zamere na plano, da nas ni zaščitil pred svojimi starši. Sploh ne vem, zakaj zdaj: mogoče prej niti premlevati nisem imela časa, zdaj, ko sta otroka odrasla, pa mi nenadoma vse ven buta, najin zakon se že zelo maje. Mož še sedaj ni sposoben priznati, kaj se je godilo. Bila sva tudi pri svetovalcu, toda, ko smo se dotaknili teme starši, je vstal, izjavil, da njemu ne bo nihče solil pameti o njima, ker ni nič narobe z njima, in odšel.
Bežite, če ni že prepozno! Srečno!
1.
Kaj bi dal; ne, vse bi dal da ne bi imel te izkušnje; Še lepše, ne bi naredil enako, če bi lahko živel isto življensko obdobje! Ha, počas razumem vprašanje – zakaj se ne rodimo pametni in moramo vsi sami probat? 🙂
2.
ti, še se pa to zgodi potem pa počakaš en teden; poskušaš preveriti razumevanje pol pa ključ od avta in gas!
…