Poniževanje
Pozdravljeni,
zanima me, v kolikšni meri sta po vašem mnenju povezani spoštovanje in ljubezen. Je možna ljubezen brez spoštovanja? Moj partner pravi, da me ima rad, po drugi strani pa opažam, da niti osnovnega spoštovanja, ki bi ga moral imeti vsaj do svoje partnerice in matere svojega otroka, ni. S taščo in njenim izvenzakonskim partnerjem živimo pod isto streho. Oba seveda vidita kup napak na meni in v mojem odnosu do otroka. Pravita mi, da zanj ne skrbim, da se ne ukvarjam z njim, da bosta onadva vzgajala otroka, ker sem jaz nesposobna itd. Na vsak način bi me radi spodili iz hiše, otrok pa ne bi smel imeti stikov z mano. Moj partner ob takih žalitvah in poniževanjih molči, ker se s svojo mamico seveda strinja in pravi, da ima ona pravico do svojega mnenja. Jaz mislim, da temu ni tako, saj nima pravice otroka obračati proti meni samo zaradi tega, ker njej snaha ne ustreza. Otrok (15 mesecev) pa bo kmalu začel razumevati in bo zmeden, če ga bodo vsi trije ščuvali proti meni. Naj povem še to, da me zelo jezi, ko mi partner (ob roj. dnevih, za valentinovo, za božič, obletnice, …) kupuje darila, po drugi strani pa ne premore niti osnovnega spoštovanja do mene. Kako bo to vplivalo na otroka – me bo prisiljen sovražiti?
Hvala za vaše mnenje.
Kaj pa delaš tako narobe, da nisi sposobna skrbet za otroka? Ga ne hraniš, neguješ….? In po čem sklepaš, da te želijo izselit?
Pri vas niso težava partnerjeva darila, niti taščine besede ampak vajina čustvena odtujenost.
Živiš v taščini hiši, hočeš nočeš se od tebe pričakuje neko prilagajanje, ker si pač ti prišla v njihovo družino v kateri vladajo določena pravila, ki so njim samoumevna.
To ni preveč dobro za vajin odnos s partnerjem, ker on se še ni “odklopil” od svoje mamice. Ona ima še vedno velik vpliv nanj zato si dovoli vse tiste stvari s tabo, da ti očita nesposobnost ter vse ostalo. Tega tvoj partner ne zaznava kot težavo zato se ne postavi zate/za vas kot mlado družinico, kot naj bi se, oz se ne upre svoji mami. In dvomim se ne bo dokler boste živeli pod isto streho.
Težave s taščo naj rešuje izključno tvoj partner, ker on bo po vsem kar boste še imeli, še vedno njen otrok v nasprotju s tabo, ki boš vse najslabše.
Zakaj mislijo tašče in tasti da je njihovo poslanstvo vtikanje v vzgojo vnukov?
Zakaj nista šla mlada na svoje, zase?
Mlada misliš da bo kaj bolje ko si napisala tule sem kar si?
Kaj misliš da bi morala storiti?
Kaj misliš kakšen bo tvoj odnos med vama, med teboj in otrokom?
Lej stari in mladi lahko skupaj živijo v sožitju sam pod enim pogojem. To pa je da so vsi mentalno zdravi! Če enemu “seka” verjemi ne bo šlo!
Kaj še čakaš?
Kaj še čakata?
Beži od tam!
Pozdravljena michy,
hvala za vašo izkušnjo. Za razliko od dveh zgornjih, vam predlagam, da ne bežite (od tam), pač pa se poskušate s problemom soočiti (kar seveda že ves čas počnete). Z majhnima otrokoma je to seveda dodatno težje, a če ne boste poskusili, nikoli ne boste vedeli, zakaj se je zgodilo, kar se je in ali bi lahko bilo kaj drugače. Tukaj smo že debatirali o podobni situciji (težave snahe z njegovimi starši): http://med.over.net/forum5/read.php?163,10175730
Tudi jaz bi imel kup vprašanj, bom pa jih od predhodnikov ponovil samo par:
– Kaj vam tašča (in tast) očitata glede vzgoje otrok? Jasno je, da vsak vzgaja otroke “po svoje” in popolnoma se strinjam, da si tudi sami jemljete to pravico. A se vseeno poskusite s taščo pogovoriti glede te vzgoje. Strpno . Predvsem sprašujte, kako ona vidi to in ono situacijo, ki se je zgodila (tukaj sem napisal, kako takšen odgovor izvesti – sicer med možem in ženo, a pomaga tudi v drugih situacijah: http://med.over.net/forum5/read.php?163,10145636). Največ, kar ji lahko rečete in to ji morate povedati je, da ste vi mati in boste vi vzgajali svoje otroke. Ona jih bo “imela” takrat, ko ji jih zaupate. In da pred otroci nima kaj govoriti o vaši vzgoji. Ker tudi vi ne govorite o njeni in njenih napakah. Če to ni sprejemjlivo, otrok ne bo več vzgajala ona, pač pa bodo šli v vrtec ipd. Če bo tašča postala nesramna, jo lahko “opomnite” na njeno “vsiljivost” nekako tako: Se vam zdi, da se vaš sin obnaša v redu, ko glede vzgoje svojih otrok zaupa svoji mami in ne mami svojih otrok? Tako namreč jaz vidim situacijo, ko se v najinem sporu postavi na vašo stran in ne na mojo. To nikakor ni rezultat vzgoje, ki si ga želim za svoje otroke, zato se tudi ne strinjam s tem, kako vi vzgajate moje otroke. Jaz nočem, da se bodo moji otroci “celo življenje” zanašali name, pač pa da bodo to “prerasli”, odrasli in si ustvarili svojo družino, ki bo na prvem mestu. Za vašega sina pa ste zgleda še vedno na prvem mestu vi.
Sta se z možem pogovorila glede vzgoje otrok in vloge vaše tašče v njej? Mož ima nekako prav, da ima tašča le svoje mnenje (in ga seveda lahko ima), imate pa vi prav, da na otroke deluje izredno slabo, če jim “polnijo glavo” s “ščuvanjem proti njihovi mami”. To jih zelo prizadane, zmede, ne vedo, komu zaupati in kam se lahko v stiski obrnejo. Pogovorite se z možem. Morda vidi on situcijo bistveno drugače kot vi (se mu ne zdi, da se postavi na stran mame) in zato reagira kot reagira. Če bo pokazal več razumevanja za svojo mamo kot za vas, ga vprašajte, če si za svoje otroke želi, da bodo kot odrasli poslušali vedno vas (mamo) in nikogar drugega (kot on to sam počne). Bo ga bolelo, morda pa tudi streznilo…
Še to: otroci vas ne bodo ocenjevali/sovražili na podlagi tega, kar jim bodo o vas povedali drugi. Saj vas vendar vsak dan doživljajo. Vi ste za njih takšna, kot ste takrat, ko ste z njimi. Vsi otroci imajo svojo mamo radi in če ne naredi kaj bistveno narobe, ta ljubezen ostane vse življenje. Lahko vam pa bodo zamerili, če jih boste puščali v odnosih, ki jim niso všeč. Če so radi pri babici, naj bodo z njo. Če so neradi z njo, jih ne puščajte več kot je treba pri njej. S tem, kaj babica govori o vas, se pa ne obremenjujte, dokler vam otroci ne povedo, da jim gre babičino govorjenje na “živce”. Takrat zaščitite otroke in jih ne puščajte v odnosih, ki jim niso všeč. Do takrat pa znajo otroci zelo dobro “krmariti” me odnosi in vedo, kje in kako bodo potegnili najboljše. Otrokom povejte, da babica pač nekaj govori, ker mora (in je že stara in so nekateri stari ljudje pač takšni) in da vas to ne prizadene.
Toliko dobrih konkretnih primerov svetovanja in pozitivnih spodbud je tukaj napisanih.
Ko bi se avtorica odzvala na napisano, bi lahko vedeli, ali to sploh bere, ali je samo zapisala to kar je zapisala – povedala – izpovedala.
Morda pa le dela kaj na tem, pa se ne upa odzvati ali karkoli od tega narediti.
Pozdravljeni,
hvala vsem za odgovore, rabila sem malo časa da vse skupaj malo premislim. Torej, kaj delam narobe? Otrok je star 15 mesecev in še ne hodi. Ima hipotonijo, kar pomeni, da je še preveč “mehak”, da bi shodil. Pri 12 mesecih nama je pediatrinja dala napotnico za razvojno ambulanto, kjer obiskujeva fizioterapijo. Tako pediatrinja in fizioterapevtka poudarjata,da z otrokom ni nič narobe, ampak samo potrebuje več časa in da bo normalno shodil, ko bo čas za to. Sedaj že lepo hodi ob pohištvu levo-desno, ni pa še dovolj prepričan vase, da bi se spustil in shodil. To je za taščo seveda grozen problem – ona je mnenja, da bi otrok prej shodil, če bi bil v hojici in da je otroka potrebno držati, voditi za roke, da bi shodil. Jaz, prav tako tudi fizioterapevtka in zdravnica smo odločno proti temu, ker otrok shodi, ko je telesno pripravljen in ne rabi prav nobenih pomagal. Ko jo ji je partner to povedal, je zgodbo obrnila sebi v prid: hojico naj bi želela zato, ker njo križ boli, za roke pa da ga ona nikoli ni vodila. Sploh ne posluša, kaj ji kdo govori. Drug problem je, da je otrok precej neješč. Še pred dobrim mesecem je jedel samo čokolešnik, jogurte in puding. Zdaj že je govejo juho, kruh z marmelado in banano – ne sicer v količinah, da bi se do sitega najedel, ampak vsaj nek napredek je. Kriva sem itak jaz, ker tudi jaz naj bi bila izbirčna pri hrani. Res pa je, da veliko stvari, ki jih tašča naredi, ne maram, ker je ona pač navajena kuhati težka kmečka kosila z veliko moke in olja in obvezno vse s krompirjem. Jaz pa pač kuham po svoje.
Partner naj bi ji povedal, da bomo otroka vzgajali tako kot nam paše, ampak ona si ne da nič dopovedati in bo kar držalo, kar je napisal On_:
Lepo na pisano vendar dvomim, da ljudi takega kova sploh slišijo povedano. Taki se ne sprašujejo teh vprašanj ampak so sveto prepričani v pravilnost svojega početja in se “ne dajo motit”.
Moti me tudi to, da okoli razlaga te stvari, tako da me je kar strah stopiti na ulico, ker ne vem, kaj si ljudje mislijo o meni. Da res ne skrbim za otroka? Očita mi tudi, da se že med nosečnostjo nisem pazila, ker sem se bolj ali manj zredila samo v trebuh in to samo za 15 kg. Pa ker sem se posluževala alternativnih metod blaženja porodnih bolečin… Pa otrok je podedoval slabe gene po meni, ker sin vedno po materi podeduje, hči pa po očetu… Moja mama ima multiplo sklerozo in je nepokretna, vendar ta bolezen ni dedna. Če iščeš dlako v jajcu, jo boš verjetno našel… Domišljija ji res dela!
Aja, pa še to: otrok ima 9 kg, kar je zanjo premalo – prejšnji teden, ko sva bila pri zdravniku, je le-ta rekel, da je teža v redu. Tašča pa glede vsega najde primere otrok, kot npr. “… od ene v Merkatorju ima otrok že pri 6 mesecih 9 kg…” Stalno nekoga drugega vpleta in mi daje primere drugih otrok, ki so mojega otroka pri čemer prehiteli. Ni ji jasno, da je vsak otrok poseben in da se redko kateri ravna po statistiki.
Kljub temu, da se je partner pogovoril z njo, ona svojega mnenja ne bo spremenila, pa tudi če bo hotela neumnosti okoli govoriti, jih bo še vedno, tega se ne da preprečiti. Znano pa je, da stare ženske skupaj držijo in lahko naredijo veliko škode.
Problem je samo v tem, da si mlada, občutljiva mamica in da še nisi
dovolj samozavestna, da bi se požvižgala na mnenja drugih.
Kakšno “škodo” ti pa lahko naredi? Kaj pa resnično pomeni to, kaj nekaj
starih babnic govori o tebi? Si odvisna od njih? Ti katera med njimi
plačuje račune, nosi fasengo domov, daje delo in vplačuje penzijo? Bi
rekla, da ne, Torej – kaj te briga, kaj si mislijo o tebi? Naj govorijo ali mislijo
kar hočejo, zate se nič ne spremeni.
Ti se lepo brigaj zase in ne poslušaj “kaj se govori”, niti kaj govori tašča.
Tašča je očitno vtikljiva in kritizerska ženska in njene pripombe ti gredo
upravičeno na jetra….ampak ti kar povem, da spremenila je ne boš.
Glavni problem, ki ga jaz vidim, je tvoj mož, ki ne stopi bolj odločno na
tvojo stran.
Imaš dve izbiri, tako na splošno: ali spokajte kufre in pojdite na svoje
(ker vem, da je za večino danes težko) ali pa se nauči postaviti meje
glede svojega otroka. Kako se pa to naredi? Samo bolj odločna moraš
biti. Ne žaljiva, ne razburjena, ne ihtava – samo mirno, prepričano
odločna.
Recepta univerzalnega ni, ti pa povem, kako bi jaz ravnala.
Njene škodoželjne pripombe bi gladko preslišala, poskuse vtikanja bi
pa mirno preprečila z vljudnim “vi mislite tako, jaz pa mislim pač drugače”
in delaš po svoje, ker KAJ TI PA MORE? Kaj točno?
Predvsem se ne trudi ugajati in biti sprejeta – živi svoje življenje, zdaj
si – ne samo odrasla, ampak tudi mama – in ugajanje starejši generaciji
ni več važno.
michy, sedaj napisano se bere povsem drugače kot vaš prvi prispevek. Ne vidim več problemov v odnosih (med vami in taščo in možem), pač pa v osebnostih. Mož sedaj zgledno “sodeluje” z vami in sploh ni “na strani” svoje mame.
V ostalem se pa strinjam s skelo. Tašča je takšna, kot je. Kot ste že sami rekli, se spremenila ne bo. Zdi se mi tudi, da veste, kakšen pomen imajo za vas “govorice”, ki jih širi vaša tašča. Nobenega. “Tečnari”, ker je pač takšna. Kakorkoli bi vzgajali svojega otroka in kakršnikoli bi vi bili, bi tečnarila. Takšna pač je. Če ste primorani živeti z njo, se je boste morali navaditi. Če lahko greste od nje, se boste morali navaditi “samo” njenega sina (in nje na občasnih obiskih). Lahko pa vi spremenite svoj odnos/osebnost do nje in strpno poslušate njeno pametovanje, delate pa nič drugače kot do sedaj. Odmislite, da vas njene besede žalijo, ponižujejo, jemljite jih kot “babji čvek”. Enako ravnajte z besedami in obnašanjem njenih prijateljic, sosed. Otrok je “hvala bogu” takšen kot vi (in ne kot kdo drug) in vi ga boste vzgajali, kot so vam svetovali zdravniki. Pika. Tukaj dalje so potem njene besede, ki jih vi preslišite…
Pozdravljeni,
hvala za spodbudne besede in tolažbo. Bom poskusila ignorirati njene opazke. Povedala bi še samo to, da se partner sicer je pogovoril z njo, ampak bolj zaradi tega, da jaz ne bom “tečna” in zato ker sem jaz forsirala, naj se z njo pogovori, kot pa zaradi tega, ker bi mislil, da nima pravice tako govoriti o meni. Zaradi tega imava midva precej hladne odnose, ker nekako čutim, da v srcu ni na moji strani in da je mnenja, da jaz delam probleme, ne pa ona. Če bi namreč jaz bila tiho, sploh do prepira ne bi prišlo. Jaz pa sem se želela postaviti zase, beseda je dala besedo in potem je bil ogenj v strehi. Partner pa med dvema ognjema. Ker so odnosi med nama hladni, trpiva oba. Jaz se ne morem znebiti občutka, da me ne podpira 100 % in to me grozno boli.
Glej, ne dramatiziraj po nepotrebnem, res malo napihuješ vse skupaj.
On je dejansko med dvema ognjema in moraš se zavedati, da ima rad
obe. Po mojem tisto, da “delaš probleme” ni mišljeno tako, mišljeno je
lahko tudi tako, kot sem ti rekla jaz….da reagiraš preveč burno, ker ti
manjka toliko samozavesti, da bi lahko zadeve mirno ignorirala. Ker res,
zakaj se prepiraš? Nimaš se kaj prepirati, ona pač pove svoje (ker taka je
in taka bo ostala) ti pa pač narediš po svoje – ker si mama otroka in ti
skrbiš zanj – prepir je odveč. Da sploh ne govorimo, da to dela razdor med
vama s partnerjem? Zakaj? A zato, da dokažeš svoj “prav”? Prav imaš
itak, ne rabiš dokazovati ničesar….
Poglej – če reagiraš burno in s kregom, potem njenim besedam daješ
dodatno težo, kaj ne vidiš? Ker potem izpade, da se je zaradi njenih
pripomb vredno prepirati in razburjati….če jih boš pa prijazno in indiferentno
ignorirala, potem bodo ostale pač neke v zrak vržene pripombe…brenčanje
muhe….
Partner bo veliko lažje 100% na tvoji strani, če se ne boš kregala ,se
razburjala in obtoževala. Ker – preberi še enkrat svoj prvi post….če takele
obtožbe (da te mečejo iz hiše in ti jemljejo otroka in podobno) govoriš
doma…..?
Mislim, da ni pametno čisto ignorirat njenih opazk. Četudi se tebi zdijo totalno neprimerne, za taščo imajo nek pomen, ravno tako za njenega sina-tvojega partnerja.
To, da se cufata za isto osebo katera bo imela “prevlado” nad njim (tvojim partnerjem-njenim sinom) se ne bo dobro končalo. Hkrati se ti spuščaš na njen nivo, kjer ni šans, da zmagaš.
Dejstvo je, da si se ti preselila v njihovo družino, kjer veljajo neka pravila, ki jih oni jemljejo kot normalna in tako nikogar od njih ne motijo. Motijo zgolj tebe. Sedaj lahko greš spreminjat vse to ali pa se nekako vklopiš v njihov red. Stavim, da tašča ni tako zlobna kot si jo v začetku opisala le ti se počutiš ogrožena ob njej. Čemu le?
Ker njene opazke, pripombe jemlješ kot zlonamerne pa čeprav to (verjetno) niso.
Mislim, da ženska ve kdaj normalno otroci shodijo in se po malem čudi zakaj njen vnuk še ne hodi. Primerja ga za vsemi ostalimi v želji, da bi tebe vzpodbudila, da se več ukvarjaj z njim, kar navsezadnje tudi ni tako mimo, glede na težave, ki jih otrok ima.
Tu bi dodal, da vzgoja ni iskanje opravičil za otrokovo nezmožnost/neprimerno ravnanje, ampak je ustvarjanje pogojev, da otrok osvoji veščine in pravila obnašanja, ki so njegovi starosti primerne. Naloga staršev je, da ustvarijo te pogoje in, če je to držanje za rokce, da otrok shodi potem je to prav, čeprav je tebi kot mami čustveno naporno gledat kako se mali muči s prvimi koraki in bi reja videla, da bi kar sam od sebe shodil, ko bo dovolj star… Po tem ključu se ne bo nikoli naučil ne brat, ne pisat, ne primerno obnašat za mizo, v družbi…itd.itd.
Mislim, da bi bilo bolj prav, da taščine pripombe gledaš kot na dobronamerne nasvete, ki jih ti upoštevaš ali pa ne, odločitev je tvoja. Tako ne bodo imeli že v štartu tistega negativnega prizvoka.
Partnerju si povedala kaj te muči in on se je pogovoril s svojo mamo.
Kako se on pogovarja s svojo mamo je njegova stvar in to imata onadva utečeno. Ti si od tega pogovora pričakovala nekaj drugega (da jo bo odrezal?), ker se ti to ni uresničilo si se sedaj sporekla z njim. Koliko je ta tvoja jeza upravičena ne bi sodil. S tem kreganjem odrivaš partnerja od sebe, mama je pa še vedno prijazna z njim. H komu se bo sedaj on raje obračal, k nekomu, ki ga obsoja, ker mu ne uspe uresničit njegovih misli ali k nekomu ki ga razume? 😉
Ti nimaš težav s taščo, vidva imata težave v medsebojni partnerski povezanosti, tašča je zgolj pokazatelj vajine neusklajenosti, če ne bi bilo nje bi pa kaj druga našla kot vzrok.
Tu je še dejstvo, da živite v njeni hiši in da ima to, materialno ugodje, svojo ceno. Nespametno bi bilo si zagrenit življenje z nesmisli.
Pozdravljeni,
z otrokom se ukvarjam. Četudi bi se še bolj ukvarjala z njim, ne bi čisto nič prej shodil, zato ker morajo biti izpolnjeni čisto fizični pogoji za to. Vodenje za roke in nasilno postavljanje na noge tudi ne bo pospešilo zadeve, le še več škode lahko naredi, kot npr. navznoter obrnjena stpala in nepravilna drža. Ko bo čas, bo že shodil. Tako pravita zdravnica in fizioterapevtka. Glede hrane – tudi meni ni prav, da otrok noče jesti, vendar tudi tukaj pravijo zdravniki, naj vztrajam in mu ponujam, silim pa naj ga ne, saj bo dobil še večji odpor do hrane. Da ne bo pomote – poskusila sem tudi že s siljenjem, ampak če otrok pljune hrano ven oz. ima zaprta usta, kaj naj naredim? Tudi on mora pri tem sodelovati.
Lep pozdarv, michy.
Avtorica,
pelji svojega na strokovno pomoč ali CSD – pa opišita problem. Ne zato da vidva rabita to, ampake da razširita pristop… Dobila bosta oba dobro lekcijo vtikanja in pranja možganov. Nam je pomagalo, tudi starim staršem…
Ne pomaga iz TVOJIH UST, mora nekdo nevtralen rečt…
Potem pa:
Ne ignoriraj jih. Se nabere! IGNORIRANJE se nabere! Napovej svojemu moži, korektno kaj boš naredila in to izvedi. Brez žaljenja, ker boš drugače enaka kot oni!
Seveda, vedno povdari, da si/sta poiskala strokovno pomoč in obila nasvete in da so oni svoje otroke že vzgojili in bi rada ti/vidva svoje… bla bla…
POVEJ JIM KAJ PRIČAKUJEŠ od njih!
Zmaga je tvoja!
Žal mi je, tole si pa brcnil, zelo! Starejši morda, nekje med 5 in 10 letniki so pa zelo dovzetni za mnenja in če se to dogaja v sestavljeni družini potem nisi mogel brcniti bolj. Manipulacija in prikrito usmerjanje mnenj je žal težko prepoznati, ker se poistovetijo z njimi ostali. Individualizem v razširjeni družini ni zaželjen med starejšo populacijo / “stari starši”!