Poniževanja
Pozdravljeni,
tudi sama bi si rada olajšala dušo, saj se pri 30-tih včasih počutim, kot da imam 100 križev na sebi. Imam dva majhna čudovita otroka. Z majhno razliko, zato pa toliko več dela in skrbi, katere njun smeh zbriše.
Živimo v hiši njegovih staršev, na kmetiji. Preden sva začela hodit, mi je partner povedal, da on ne bo kmetoval. Dejsvo je, da od kar živim tukaj, ni drugo pomembno kot kmetija – predvsem s strani njegovih staršev. Mož zame in otroka nima prav nobenega časa. Kolikokrat sem ga rotila, na kolenih prosila, naj bo z mano, nami… Vskokrat me je poslal v k… Z besedami, kaj bi spet rada, kaj težim. da ne znam nič potrpet, da mu ne stojim ob strani. Ipd. V dneh po prvem porodu, ko sem ga najbolj potrebovala, saj sem bila zelo raztrgana in rezana, mi je rekel, da ni on kriv, da sem kripelj, zaloputnil vrata in šel. Skratka smeha ni več, moje dobre volje tudi ne. Ljudje me sploh ne prepoznajo, saj sem bila včasih veselo dekle. Zdaj pa lahko skrbim samo za otroka, Pol ure na dan ali na teden, da bi si vzela zase -tega enostavno nimam in to me duši. Razmere v hiši so obupne. Tašča je hinavska, govori eno, dela drugo. Joj, moja zgodba je tako dolga, polna joka, sončka sta edino otroka.
Odločila sem se, da temu odnosu, ki to sploh ni, naredim konec, kupim na kredit stanovanje in se odselim. Rada imam sebe in svoja otroka in samo kot zadovoljna ženska bom lahko dobra mati, saj zdaj vsakodnevno vidim, kako me malenkosti vržejo iz tira. In to samo zato , ker sem naivno verjela partnerju, ki govori eno, dela drugo. Na njega se preprosto ne da zanesti, zato sem se odločila narediti konec. Ni lahko, a bom zmogla.
lp,
Maggy77 bravo za pogum. Tudi sama imam podobne težave kot ti- večne prošnje, da bi si mož vsaj nekaj časa na dan vzel za družino. Pa je vse zaman. Takih ljudi očitno nič ne zgane, dokler ne izgubijo kar imajo. Vidim, da sva podobnih let in podobnega mišljenja. Če želiš mi lahko pustiš e-mail naslov, ti bom z veseljem odpisala.
Spoštovana ga. Maggy77,
najprej čestitke za pogum, ki ste ga morali zbrati, da ste lahko sprejeli tako odločitev!
Verjetno bi želeli kljub težki situaciji preveriti, ali je to res prava pot. Saj se ni bilo ravno lahko odločiti in tvegati oditi na svoje in mogoče prvič v življenju res poskrbeti zase (in za vaša otroka) in si tako povrniti dostojanstvo, ki ga v vajinem skupnem domu pač žal niste bili deležni. Bili ste pa deležni ponižanja, zapostavljanja, zasmehovanja, podcenjevanja, nerazumevanja, v stalni negotovosti… Ja, žalostno in krivično do vas je, da se partner ni zmogel odločiti biti res z vami in poskrbeti za vajino družino. Samo vi veste (ali pa boste še počasi odkrili), od česa vse v resnici odhajate, kaj boste tam zapustili oz. od česa bi se želeli res posloviti za vedno.
Hkrati pa ne odhajate sami, z vami bosta vaša otroka, ki res potrebujeta umirjeno mamo (kar ste ugotovili tudi sami). Ko ste odločili poskrbeti zase kot žensko in mamo, ste naredili po svoji presoji najboljše možno – zase in za otroka. Ja, gotovo bosta pogrešala očeta, bosta hotela še tisoč dokazov, da pa njun oče kljub vsemu ostaja oče (in tu samo upam, da bo zmogel sprejti svoje očetovstvo z vso resnostjo), tudi če vidva več ne bosta skupaj. In tu jima lahko pomagate s tem, da se res skušate z njunim očetom dogovoriti o starševskih stvareh v dobro otrok ne glede na vse zamere, ki jih sicer lahko kot partnerja gojita drug do drugega. V dobro vajinih “sončkov”.
Vse dobro!
Spoštovana!
Čeprav si stara šele 30 ti lahko samo čestitam, ker razmišljaš tako modro in točno veš kaj je pomembno v življenju. Vse kar si se namenila naredi čimprej. Iz pisanja je razbrati, da imaš svoja otroka res rada- naj imata kaj od otroštva, pa čeprav boste sami- tako sami kot sedaj ob odsotnem očetu verjamem, da nikoli ne boste. Res ti želim, da boš enkrat srečnejša:) Sedaj imaš dva razloga več, da si zaradi njiju še bolj vesela kot ko si bila še dekle.
Lp