ponižanje
Nekaj časa sem bila zaposlena v enem podjetju in ob koncu enega obdobja mi reče šefica, da si pri njih ne bom več ugleda pridobila…ko sem jo vprašala, sicer kasneje, ne na licu mesta, kaj je s tem mislila, mi ni nič odgovorila. Napaka je bila, da je nisem takoj vprašala kaj je s tem mislila, saj mi je vendar še kak teden nazaj dala napredovanje…
Res je, eno stvar sem biksnila…bila sem sama, pa kljub temu, da sem sama točno vedela, kaj moram storiti za lastno srečo, sem se namesto k prijatlom obrnila na psihologa…ne vem, kaj mi je bilo…
No, seveda se je to razvedelo in potem so mislili, bogvekaj je bilo, da sem šla k psihologu, v resnici pa sem rabla samo prijatle…
V glavnem pustila sem službo, ampak jaz se še zdaj obremenjujem in kar ne vem, a še delat naprej v svojem poklicu, ker pač si nisem pridobila bivše šefice..
Menite, da je kaka rešitev?
Naj še povem, da sem z malim otročkom pustila partnerja, s katerim seveda sem si na novo uredila stanovanje, zaživela lepo življenje in zaradi besed šefice odšla…pa ni imelo nobene veze s službo, da sem šla k psih…
V glavnem NAPAKA. In zdaj me najbolj muči to, kaj narediti..nisem noben psihopat, btw.. ampak ful fajn punca
Vsak nasvet je dobrodošel. Muči me to, da si želim dobiti vsaj eno pozitivno potrditev z njene strani, da lahko še ostanem v svojem poklicu, ki ga z veseljem opravljam. Me pa te besede bolijo in ne vem, kaj naj storim z njimi. Je sicer bilo še nekaj zadev, recimo opozorila, naj se pazim, s strani sodelavke, ipd…ampak bom to preskočila…ker ni pomembno.
Kaj bi storili na mojem mestu, če šefica noče povedati, kaj je s tem mislila.Menim, da sem dovolj trpela.
lp
Am… Vem, da nisi prosila za nasvet/vprašanje, ki ga bom podala in vedi, da ga podajam zato, ker sebe vidim v tvojem komentarju. Če ne velja zate, ga brezskrbno prezri.
Zakaj pustiš, da te ena slaba izkušnja tako iztiril, da čutiš potrebo po “novem življenju”, kjer nikoli več ne bo niti ene reči ki bi te spomnila na to slabo izkušnjo, kljub temu da leta odrekanj in fokusa zavržeš v nič.
Meni je takšno črno-belo naučeno mišljenje čisto uničilo življenje – in mi ga še vedno uničuje na vseh področjih. Kaj pa je na tej ženski tako nepojmljivo božjega, da ima en njen stavek lahko kakršen koli vpliv na tvojo celotno kariero? Razumem stisko, res jo, in vsakič ko slišim “pa Kva te briga – a ti ni škoda stran vrženega časa in truda”… Ampak je res. Poskusi razčistiti zakaj te en stavek tako iztiri, ali pa vsaj delaj na tem, da te še naslednjič ne bo. Nihče ni popoln, napake se pač zgodijo in posledice pač so – samo tak nepojmljiv strah pred “človečnostjo” in tak sram, da moraš zbežati, se skriti in nikoli več pomisliti na eno piz***ijo, ki se je pač zgodila in je pač treba urediti in se na njej naučiti… To ni dobro za nikogar. Ne moreš vsak teden poklica zamenjati ali pa se prekvalificirati, tudi službe ne, še posebej z majhnim otrokom, ki potrebuje stabilnost za občutek varnosti.
Pa če tokrat še ne moreš narediti koraka naprej (kar razumem), pa vseeno delaj na tem.
Lp
Spoštovana,
hvala za odgovor!
Pač sama prihajam iz družine, kjer so bili šefi, šefice nadrejeni strahospoštovanje in bog ne daj se komu zameriti, ali se slučajno zase postaviti.. in s tem narediti slab vtis.
No, zato so bile take besede tak šok zame… začneš razmišljat da si postavljen na tak nivo, kot da bi najmanj koga “fentala”… tak hud občutek krivde sem dobila… pa ni bilo nič takega,… če bi me poznali, bi vedeli, da sem ok..in fajn, čist brez veze sem šla neke bedarije delat.
Zdaj vidim, kako pomembno je, zaupati samemu sebi…ker drugi imajo drugačno sliko, sploh če te ne poznajo….in te lahko prepričajo v to da ne zmoreš…!!!
Zaupat sebi, vedno in povsod!!
Ja, in vreč stran toliko let šolanja… ni kar tako.. starši trdo, trdo garali za moje šolanje, potem pa..
Pa v bistvu me niti poznala ni…
V glavnem vse kar želim, je, da se razumem z njo.
V glavnem radi se mejmo, sebe in druge…