Pozdravljeni!
Pred letom in pol do dvema sem prebolela cca. šest let trajajočo anoreksijo. Način pridobivanja teže je bil napačen – stradanje čez dan in prenajedanje z junkom ob večerih. Kakor koli, sedaj imam normalno težo, vendar vzorci prenajedanja in tlačenja same sebe ostajajo, redkokdaj mi uspe, da se ne bi zvečer prenajedla največje svinjarije, ob tem pa gojila občutkov poraženosti, manjvrednosti in propadlosti. Kljub temu, da sem pričela novo zvezo, se okvirno odločila, kako v prihodnje (služba, interesi) in sem od septembra na ‘svojem’, se velikokrat čutim prazno, da bi naredila kaj novega, dobrega zase nimam dovolj poguma. Zdi se mi, da sem zaspala na avtomatizmih, ki mi predstavljajo prislni jopič, v katerega se vklepam vsak dan. Zakaj lahko dan preživim dokaj dobro, nimam pa nobenega večera, mi ni jasno. Kristalno jasno mi je samo, da tega nočem, a sem vsakič pred izzivom, ki ga ‘pogrnem’ vedno znova.
Mi kaj predlagate, da se ognem vsaj prenajedanju, da si ne bom uničevala zdravja?
Hvala! LP

Žal ni enostavneg in hitrega recepta – zdravljenje motenj hranjenja ne gre hitro, učinki bi v tem primeru bili isti kot pri hitrih dietah, ko jih opustiš pridejo vsi kg nazaj. Gre za to, da niste zadovoljni s svojim načinom življenja, s seboj oz. s stvarmi, ki so se vam zgodile ali jih doživljate. Ljudje msilimo, da če bomo vse zakopali le dovolj globoko bo to rešilo vse težave. Na našo žalost seveda ni tako. Takšni občutki butnejo ven vedno, ko si končno dovolimo biti sami ss eboj ali smo preutrujeni, da bi si lahko dali nove maske na obraz. Čez dan sklepam, da imate veliko dela, se družite z ljudmi, si zapolnite vsako minuto in razmišljanje ni potrebno. Zveče, ko ostanete sami pa ste končno s seboj. Prenajedanje oz. hrana je po enis trani rešitelj, da zapolnimo praznino, utišamo besede, ki hočejo na dan ali da bi pogledali resnici v oči. Zato hitri recepti ne delujejo in tudi ni recepta ali navodil s katerim bi prekinili prenajedanje. Tu ne gre za to, da se ne trudite dovolj, ker se gotovo še preveč, vendar poti niso prave. Pogledati boste morali sami sebi v dušo, se psoatviti pred ogledalo in dovoliti, da tisto kar ste zakopali pride ven. Zato pa potrebujemo podporo ljudi – lahko je to karkoli ali kdorkoli – katerakoli oblika pomoči, ki bi jo izbrali. Vendar kot ste med vrsticami napisali že sami, se psoatvlja vprašanje – ali ste pripravljeni iti po tej poti?

Vse dobro,

Tatjana