oglašam se vam z prošnjo za pomoč pri zasvojenosti z drogo mojega sina.Ima28 let in je vtem že 10 let.Poskušali smo mu pomagati po svojih najboljših močeh,pa ni nič pomagalo.Bil je tudi pred štirimi leti na detoksu v Ljubljani in se vrnil domov res naš otrok od prej.Toda to ni trajalo dolgo in spet je zašel,V takih obdobjih je vedno odšel od doma in ko že ni imel prav nič in ni mogel nikjer več dobiti denarja,se je vrnil domov.Vsakič z obljubami,da se bo res potrudil in naj mu pomagamo.Storili smo kar so nam svetovali v ambulantah zdravniki in ostali,da sva z možem na kraju ostala popolnoma nemočna.Mnogi nama tudi govorijo naj obnehava se toliko maltretirati,toda on je najin otrok in dokler jaz vidim,da je doma bolji kot ko je na ilici mu bom probala pomagati.Sedaj je na metadonu že10 mesecev in je še zmeraj kdaj zašel.Sedaj pa je že nekaj časa ko zraven metadona tudi kadi travo.Bila sem preplašena kaj zdaj to pomeni in sem se šla pomeniti a ambulanto,kjer mi je dejala sestra,ki jim daje odmerke,da to ni nič takega in ,da naj bom zadovoljna,da ne jemlje več trde droge.Jaz se s tem ne strinjam,še posebej ne v zadnjem tednu,koga opažam,da kadi tudi več kot enkrat.O tem sem ga lepo opzorila pa so spet tu te tako znane laži.Tudi o komuni ni hotel nikoli slišati in sedaj res ne vem več kaj storiti,da bi bilo prav.Ko je brez teh stvari je tako uredu fant,saj ga tudi ljudje imajo radi,toda kaj pomaga ko pa to traja malo časa.dela z očetom in so med njma večkrat prepiri,skušam jih gladiti kolikor je pač mogoče,doda vedno ni lahka.Prosim svetujte mi kaj lahko še storim,da bi mu lahko pomagala ven iz tega.
Lep pozdrav Stela

Grozno je gledati sina, ki se že 10 let počasi ubija pred vašimi očmi. Veliko ste v teh letih storili, bilo je veliko želja, veliko napora, veliko truda… Na koncu pa je ostal samo še obupan stavek: “pa ni nič pomagalo…”. Ja, o dveh ljudeh se tukaj pogovarjamo: o vas in o vašem sinu. Vi ste za njega naredili veliko. Kot mama ste za njega dovolj poskrbeli. Ne vemo, kaj bo s tem naredil vaš sin. Kaj bo naredil s tem, kar ste mu vi dali in ponudili, je njegova odgovornost. Zaenkrat se je odločil, da bo živel nesrečno življenje. Ima pravico, da se tako odloči. Vi pa se zdaj lahko odločite, ali lahko s to njegovo odločitvijo živi v vaši hiši (kjer boste ob njem nesrečni tudi vi), ali pa nekje drugje.

Ko sin zaide, odide od doma. Potem, ko nima več nič in tudi nikjer ne more dobiti nič, se vrne domov. Kako bi bilo, če bi mu zaprli vrata in se tudi domov ne bi mogel vrniti? Vam bi bilo grozno, to je res. Toda kaj bi to pomenilo za sina? Morda bi prvič v življenju dobil priložnost, da se o neki pomembni stvari sam odloči. Verjetno se je doslej vedno odločal nekdo drug namesto njega. Mu lahko dovolite, da se tokrat odloči sam zase? Očitno vaš sin potrebuje nekoga, ki ga bo postavil pred zid, kjer bo imel samo dve izbiri: ali to, da stori nekaj konkretnega zase, ali da žalostno propade. To je edino, kar zares potrebuje.

Vse obljube, ki vam jih sin daje, so prazne. Ker za njimi ni nobene resne odločitve. Vi ste ob tem nemočni. Poslušate sinove laži. Trpite ob tem, ko vas sin izkorišča. Kako bi bilo, če bi enkrat zares rekli, da imate tega dovolj? Pravite, da je sin doma boljši kot na ulici. Toda doma se ne bo odločil za zdravo življenje. Včasih je zaprt dom in prazna ulica, kjer ni več nič na razpolago, edini primeren kraj za resno odločitev. Samo tam je dovolj brezizhodna situacija, ko si lahko nekdo zares postavi resno vprašanje, kaj je z mojim življenjem. Kam pa zdaj? Kako naprej?

Metadon, ki ga zdaj zauživa, ni dokončna rešitev. Kaj metadon v resnici rešuje? Čigav problem? Vam to lahko kdo razloži? Ne vem. Se bo lahko vaš sin z metadonom lažje odločil, kako naprej? Ne bo se. Ker je metadon zanj samo še eno slepilo več, s katerim se tolaži in zatiska oči pred vprašanjem, kako in kam naprej. Vaš sin (še) ima življenje. Vendar ne ve, kaj naj z njim naredi. Metadon mu na to vprašanje ne bo nikoli dal odgovora. Tudi trava je droga in prav je, da se ne strinjate z zdravnico, ki pravi, da to ni nič. Tolažba “bodite veseli, da ne jemlje trdih drog”, je zelo poceni tolažba. Mislim, da si zaslužite kaj boljšega.

Pozdravljeni!

Morda vam lahko moje razmišljanje kako pomaga.

Kot prvo naj pohvalim vaš trud za sina…potrebuje vas bolj kot se sploh zaveda…in vi morate vztrajati…

Pred nekaj meseci smo v našem kraju gostili mlad par – moža in ženo. Mož je bil ozdravljeni narkoman. Njuno poslanstvo je, da skušata predstaviti ljudem, kako se počuti narkoman, kako razmišlja, kako pristopiti h takemu človeku, kako mu pomagati in nenazadnje je tudi opisal svojo izkušnjo poti zdravljenja v komuni Cenakolo. Sam je bil več let suženj droge. Vendar pa mu je na koncu uspelo. Ogromen korak, ki ga mora storiti vsak narkoman je, da prizna sam sebi, da potrebuje pomoč in jo je voljan sprejeti. Zelo težko povzamem z nekaj besedami bogato pričevanje moža in njegove žene. Mislim, da bo njabolje, da se sami skušate povezati z njimi.

Skupnost Cenakolo (izg. čenakolo) v Sloveniji za enkrat še nima svoje skupine, vendar pa imajo svojo skupnost v Medžugorju, Italiji…

Zelo bi vam priporočala, da se obrnete na to skupnost. Čeprav pravite, da vaš sin zavrača kakršne koli komune, mislim, da je to to, kar potrebuje. Namreč naučiti se odgovornosti do sebe in drugih.

Želim vam, da bi našli pravo rešitev in pot in da bi vaš sin spoznal, da nujno potrebuje kaj drugega kot le novo drogo namesto prejšnje, kar je pravzaprav metadon.

Srečno.

Ines

Imam drobno knjižico o skupnosti Cenakolo. Če kdo želi, jo lahko posredujem. V njej so izpovedi, pa tudi naslovi in tel. številke (če se prav spominjam).

Lep pozdrav

Alenka

Pozdravljeni!

Tudi sama sem bila 10 let na trdih drogah, od tega 7 let poleg heroina…tudi na metadonu.Jaz ob sebi nisem imela staršev zato sem se pač morala sama znajti kot sem vedela in znala.Bila sem tudi zaposlena in na zunaj so stvari zgledale kar ok. Vendar pa je kmalu začelo iti vse navzdol(finančne težave, problemi v službi, kaznivo dejanje,zbolela sem za HCV -hepatitisom C, bila sem popolnoma na koncu).V glavnem, na koncu sem zgubila stanovanje, službo,zdravje – VSE. In šele takrat sem se zavedla, da imam le dve varianti – ali se ubiti ali pa nehati z vsem tem sranjem. In sem se začela sama spuščati z metadona.Počasi sem zmanjševala dozo do nule. To je trajalo skoraj dve leti, ker sem bila na visoki dozi metadona.Vendar sem vztrajala in uspelo mi je. KAJ VAM HOČEM POVEDATI S TEM?Da svojemu sinu dajete samo potuho s tem, ko ga vsakič vzamete nazaj.Verjemite mi, odvisniki so “doktorji”laži in manipulacij in vsaka njegova druga beseda je LAŽ..Popolnoma se strinjam z gospo Matejo Erjavec.Šele ko si bo sin priznal kje je pristal in ko bo stisnjen ob zid (npr. pristal na cesti brez vaše pomoči), bo mogoče pripravljen nekaj narediti zase. Dokler mu boste vi dajali potuho ne bo nič od tega. Glede drog pa: heroin, trava, metadon, kokain….VSE JE ISTO SRANJE.Poznam jih kar nekaj, ki so se vrnili iz komun in ne konzumirajo več trdih drog, vendar pa se ga zakajajo do konca. In to je spet začetek….

Verjamem, da želite sinu pomagati vendar mu trenutno ne.Pomagali mu boste lahko šele, ko se bo sam odločil, da preneha z drogiranjem in tudi nekaj naredil v tej smeri.In takrat pridete na vrsto vi, da mu stojite ob strani, kajti šele po prenehanju uživanja drog se začne najhujše. Jaz sem zdaj “čista” 5 let in vam povem, da si še vedno urejam življenje, vse gre zelo počasi, potrebuješ ogromno volje in energije, da ne popustiš, da greš naprej, da začneš reševati probleme v sebi(ki so dostikrat tudi razlog zakaj si začel z drogo)……

Lep pozdrav!