Pomoč
Pozdravljeni!
Sem S. V., star 32 let, doma iz V. Živim z svojo družino in mislim, da imamo dokaj urejeno življenje. Zelo se imamo radi in se razumemo. Zaposlen sem v invalidskem podjetju kot proizvodnji delavec.
Od l. 1999 so se pričele moje težave s katerimi se spopadam še danes. Težave katere vam bom opisal so se v bistvu začele že, ko sem bil majhen fant in sicer, spomnim se treh takšnih napadov.
Moja “bolezen” se izraža na ta način, da imam lažje in močnejše napade-stiske ali kot je definirano s strani psihiatrije, panične atake. V predelu pleksusa in pljuč se mi pojavi močan pritisk, kot bi obilnejši človek stopil na mene, na levi strani prsnega koša-srce me začne močno boleti in pečti, v grlu me začne stiskati in dušiti, v glavi se mi pojavlja omotica in kar je najhuje v notranjosti, jaz bi temu rekel duša, se mi “stemni”. Okoli mene postane vse črno in padem v drug svet, svet groze in strahu, strahu pred smrtjo. Tega stanja človek z besedami ne more opisati, ker je ta občutek nekaj posebnega.
Sprva, ko je bilo zame to kot strela z jasnega, tega nisem znal kontrolirati in sem zapadel v strašne krize iz katerih nisem našel izhoda. Hodil sem na terapije oz. ambulantno zdravljenje dr.Titi Furst Koren, kjer sva se pogovarjala o tem. Od nje sem dlje časa dobival tablete Xanax in Aurorix, katere pa so mi pomagale samo ob napadih. Jaz dam nekaj nase in se zavedam tudi negativnih strani tablet, zato sem se samovoljno odločil prekiniti z jemanjem le teh. Vzrok za ta korak je bil ta, da sem se začel počutiti otopel, razmišljanje je bilo zaostalo, nečisto, v glavi mi je vse šumelo in v ušesih mi je zvonilo. Po dveh dneh sem šele videl, kako globoko sem v tabletah, ker sem mislil, da bom umrl. V notranjosti se mi je vse trgalo in lomilo in popolnoma sem bil odsoten. Ampak jaz sem od nekdaj bil borec in sem to “krizo” premagal, sicer še zdaj ne vem kako mi je to uspelo. S strani psihiatrinje sem bil za to pohvaljen, ampak zdaj razmišljam, da ni bilo pravilno, da sem tako dolgo jemal takšne tablete.
Vmes, v času moje “bolezni”, sem zapadal tudi v takšne krize iz katerih enostavno nisem videl izhoda in sem se zatekel k alkoholu, ki pa mi je naredil še huje. Dvakrat sem posegel tudi po tabletah, hotel sem narediti vsemu konec, kajti nisem imel več moči. To je psihiatrinja ostro obsodila in s tem mene, češ da sem za zdravljenje alkoholizma in da me imajo že vsi zadosti. Jaz bi na to rekel samo takole, poizkusi, stopi v mojo kožo pa boš videla kaj je trpljenje. Seveda ne zagovarjam svojih dejanj, ampak ko se zgrne na tebe vse, preprosto na razmišljaš več in si želiš samo odrešitve.
V tem času sem opravil še mnogo testov, za srce, želodec, ščitnico, obremenilne teste, kateri niso nič pokazali in smo s tem izključili možnosti kakšnega drugega fizičnega obolenja.
Pri dr. Furst sem na vrsto prišel vsake tri-štiri mesece, vmes pa sem se še posluževal alternativnih terapij in avtogenega treninga. Zdaj, po štirih letih sem z zdravjem prišel do stopnje v kateri točno vem, kaj lahko in česa ne smem početi, kako se do neke meje kontrolirati in si pomagati sam. Ne smem biti izpostavljen stresnim situacijam(tempu, nesoglasij..), fizičnim obremenitvam, soncu in še morda čem, kar pa še nisem odkril. Ob lažjih napadih se znam postaviti po robu z avtogenim treningom, ob težjih pa vzamem tableto ali pa ga enostavno prebrodim. Vseeno pa me to tako izčrpa psihično in fizično, da sem onesposobljen za karkoli. Seveda lahko še hodim in se pogovarjam, ampak delati in pretirano razmišljati ne morem.
Mislim da zelo napredujem in sem velik optimist za ozdravitev, ampak tukaj je še druga stran, ki pa je povzročitelj 90% mojih sedanjih težav in stisk.
Name se vrši hud pritisk iz strani podjetja in zdravstva. V zdravstvu oz. s strani psihiatrije nimam nobenih svežih izvidov, kajti dr.Furst me je zadnjič zelo negativno sprejela, po tem, ko sem bil tri dni hospitaliziran v Vojniku zaradi poizkusa samomora in me tudi odslovila brez nadaljnega termina. Potem sem po priporočilu dr. Rebernika iz zdravstvenega doma v Velenju obiskal dr. Miheva v Ravnah na Koroškem, v pričakovanju ambulantnega zdravljenja. Tam sem bil samo pregledan in odpuščen z sporočilom mojemu zdravniku, da me predlaga za hospitalizacijo v Ljubljani (Polje). To zame absolutno ni sprejemljivo, ker bi hospitalizacija name vplivala prej slabo kot dobro. Po naravi sem zelo senzibilen človek, čustven in ne morem sprejemati informacij še od drugih, kakšne težave imajo, saj deluje name to zelo obremenujoče. Do sedaj sem vedno poslušal druge in se ravnal po njihovih direktivah in mislim, da imam kot človek pravico izraziti svojo željo oz. odločitev. Absolutno sem pripravljen sodelovati z psihiatrom, ampak kot ambulantno zdravljenje(terapevt in jaz). Tega mi ni mogel zagotoviti tudi dr.Lunaček v Ljubljani, ker imajo preprosto vsi prenasičeno, rekel pa je, da se lahko zdravim hospitalno. Praktično zdaj nimam nobenega svežega izvida, katerega bi lahko predložil zdravniški komisiji. V bolniškem staležu sem že devet mesecev. V tem času sem dvakrat z optimizmom in voljo poizkusil delati, a ni šlo. Po naravi sem zelo delaven in sem že marsikaj presenetljivega ustvaril. Ukvarjam se tudi z sadjarstvom-imam zelo velik sadovnjak, ampak za zdaj tudi tega dela ne morem opravljati, kakor ne službe. Rad bi se umaknil, začel mirno živeti v naravi in v krogu družine, brez pritiskov.
30.5. mi poteče bolniški stalež v kolikor se ne grem hospitalno zdravit, po mnenju komisije. Stisnjen sem v kot in ne vem kako bo, saj v bolnišnico ne grem, v službi pa najverjetneje tudi ne bom zmogel. Tudi moj zdravnik dr.Slavič iz zdravstvenega doma Velenje je mnenja, da bi bilo za mene najbolje, da se umaknem in zaživim mirno naprej, ampak on ne more proti mnenju komisije.
Pred parimi dnevi sem zvedel za vas in vas lepo prosim za kakšen nasvet.
Želim vam lep dan!
SV !
Veliko si napisal, ne pa tisto, kar je bistveno.
Mislim, da te obremenjujejo neka zatrta čustva. Nekaj je v tebi, kar ti preprečuje, da bi se izrazil.
Ravno občutljivost je znak obremenitve in da nečesa ne sprejemamo.
Malo pomisli ali napiši, kakšno otroštvo si imel ?
Kaj je tisto, kar te najbolj obremenjuje in česa ne maraš ?
Praviš, da si želiš odrešitve. Vendar boš moral najprej ozavestiti tisto, kar te teži in česar se bojiš izraziti.
Moral se boš soočiti s svojo bolečino, izrazi jo. Imaš družino, ki ti bo stala ob strani.
Forum je zaprt za komentiranje.