Pozdravljeni, ker sem nemočna se obračam na Vas. Skušala bom biti čim bolj diskretna in opisati obnašanje punčke v šoli.
Že v prvem razredu so bile pri njej opazna hitro menjavanje razpoloženj, mulanje, jok. Pri nalogah, ki so bile njeno šibko področje, je takoj obupala. V sredi drugega razreda je prišlo do nekega dogodka doma in je vse poslabšalo. Če je bila slabe volje, se je začela sredi pouka dreti na sošolce, postala nesramna do učiteljice, metala stvari po tleh….
Letos pa takole: Zelo hitro menja razpoloženja, hitro opaziš kakšne volje je, takrat bo vse pretežko zanjo, joka, se cmeri, da ne more, je nad vsemi verbalno agresivna ali se dere na vso moč, če ji prigovarjaš zlepa nič ne pomaga, če povzdigneš glas, si nesramen, meče stvari po tleh (tudi šolsko mizo). Ko jo to premaga se zjoka, se včasih tudi opraviči in postane zelo dobre volje, prijazna, kot da se ni nič zgodilo. Razpoloženje se tekom pouka večkrat spremeni. Včasih že v šolo pride zelo slabe volje in je beseda dobro jutro dovolj za izpad oz. verbalno nesramnost, vpitje na vse prisotne, razmetavanje stvari. Njeni sošolci, imam občutek, da se bojijo njenih izbruhov. Če vidijo, da ji nekaj ne gre in da bo to povzročilo vpitje oz. negativno obnašanje, ji bodo iz vseh strani pritekli na pomoč in imam občutek, da samo zato, da bi preprečili izbruh….Pred kakšnim nastopom, ko dobi občutek, da ne zmore…je zelo nervozna, vleče rokave, grize nohte….poskuša, jo premaga, začne cmihati, da ne more, kot bi se prepričala, da ne zmore (kljub temu, da ji pomagam, ji povem, da ji bom stala ob strani, jo spodbujam… ) Imam občutek, da nekaj o določeni snovi ve…potem bi se v isti sapi kregala, da sem nesramna, da njej je treba samo to pa to…
Naj omenim, da je punčka stara 9 let, in ima eno področje kar precej močno, eno učno področje pa kar precej nizko, v glavnem med njima je kar velik razpon. Punčka je bila obravnavana, ima ind. strok. pomoč v šoli (bolj zaradi učnih primankljajev kot vedenjskih) ampak iz strani strokovnjakov kako postopati z deklico, mogoče kakšne predloge, kako odreagirati v njenem slabem razpoloženju pa nismo dobili…samo kako odreagira v določenih trenutkih, kar pa že sama vem, ker vidim,,,,
S sošolkami se kar dobro razume, kadar je v dobrem stanju, če je slabe volje, jih grdo nahruli naj se poberejo stran, naj jo pustijo pri miru, takrat se ji umaknejo. Imam občutek, da so tudi napete, ker nikoli ne vejo, kako bo odreagirala na določeno situacijo.
Rada bi ideje, kako v teh slabih trenutkih odreagirati, da bi preprečila izpad…..kam bi se še obrnili, literaturo… ker moram priznati, da mi je zelo težko, ker iz minute v minuto ne vem kaj me čaka, kakšne bodo njene reakcije….
Sedaj, ne bi rada opisovala, jo nekako držim z enim dogodkom, tako da ne upa kričati ali metati stvari po tleh, si pa vleče rokave, grize nohte, cvili (zadržuje kričanje) in nato začne jokati. …baje je tudi doma bolj nervozna in živčna. Ne vem koliko časa bo to trajalo….kdaj jo bo premagalo….
V glavnem zanimajo me ideje, reakcije kaj storiti, literatura…..da preprečiš vpitje, razmetavanje…. hkrati pa da otrok posledično ne bi bil tako nervozen in živčen.
Poskusila sem s preusmerjanjem pozornosti – napr. ko sem videla, da se jo loteva slabe volje, sem ji dala delo v katerem vem, da uživa, je pomagalo, vendar je začela to izkoriščati in kmalu ne bi več delala nič od tistega kar bi morala -vsaj minimalno. Vse ugodnosti začne zelo hitro izkoriščati.
Na starše se ne morem obrniti.
Kadar je dobre volje, zna biti prijetna.
Vse skupaj malo razmetano, hvala za odgovor, LP.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Naj vas prvo opozorim, da nisem specialist za otroško psihoterapijo/psihologijo, vendar bom skušal odgovoriti kot sam čutim, moje odgovore pa jemljite z rezervo. Nedvomno bi bilo zelo smiselno, če bi pri svojem delu dobili potrebno supervizorsko pomoč, katera je primerna ali celo nujna za čisto vsakega, ki se ukvarja z ljudmi, vendar jo nudijo le redke organizacije.

Kolikor sem razumel ste učiteljica tej punčki, ki se očitno sooča s težko notranjo stisko. Sprašujete kako preprečiti izpad. Odgovor na to ni tako preprost in enostaven. Verjetno izpadov ne boste mogli preprečiti s kakšno tehniko, saj so izpadi le način izražanja njene notranje stiske. Oblika agiranja (acting out), ki ji pomaga sprostiti, razrešiti svojo stisko. Npr. omenjate, da jo držite z nekim dogodkom in zdaj ne upa kričati ali metati stvari po tleh, si pa vleče rokave, grize nohte, cvili in nato začne jokati. Težko se opredelim ali je to bolje – nedvomno je bolje za okolico, vendar zanjo je to obrnjena agresija – iz navzven na notri, kar pomeni avtoagresivno vedenje. Torej, ta energija se nekako obrne, iz enega simptoma v drugega. Ključ je v razreševanju stiske. Res je tudi, da se okolica njej prilagaja in verjetno se počasi tudi uči kaj vse lahko s svojim obnašanjem tudi doseže. Ampak to je normalno, to je način, ki ga pozna. Pomembno je, da se sčasoma nauči drugačnega, bolj konstruktivnega načina za zadovoljevanje svojih potreb. To je to, česar ne zna.

Pravite, da se na starše ne morete obrniti, si predstavljam, da je to z razlogom. Verjetno so razmere doma neurejene in starši morda ne znajo (in tudi v preteklosti niso znali) zadovoljiti njene specifične potrebe v določeni razvojni dobi. Nedvomno bi svetoval, da bi punčka prejela primerno psihoterapevtsko obravnavo, vendar kolikor slišim v vašem primeru, je do takšne obravnave težko priti ali celo ni na voljo.

Kar se meni trenutno poraja ob branju vašega sporočila, je to nedvomno regulacija afekta, razumevanje in vzpostavitev dobrega, konstantnega odnosa. Zaupanje ima tu veliko vlogo in prepričan sem, čeprav morda deluje drugače, da si želi neko osebo, ki se ji bo lahko zaupala. Tudi pomiriti se ne zna sama (regulacija afekta), ker jo očitno nikoli niso znali in zato tudi rabi zunanjo pomiritev (drugih oseb).

Ste se poiskusili z njo pogovoriti na samem? Jo povprašati kako se počuti, kaj občuti, s kakšnimi težavami se ukvarja, kako ji je v domačem okolju, ipd.? Naprimer, včasih jo že izrečen jutranji pozdrav razjezi, da ima izpad oz. verbalno nesramnost. Njen negativen odziv ni na lep jutranji pozdrav, ampak na neko tesnobo, stisko, ki ni povezana s tem dogodkom. Morda vam bo to razumevanje pomagalo pri tem, da se ne gre za vas ali vaše učence – da ne napada vas osebno, ampak bi se tako obnašala do kogarkoli. Pogovor in razumevanje ji bo morda pomagal, da takšno agiranje ne bo več tako pogosto. Morda boste z vzpostavitvijo dobrega, razumevajočega in podpirujočega odnosa dosegli bolj stabilno vedenje in drugačen način razreševanja težav tudi v šoli. Navsezadnje se bo punčka na vas lahko bolj obrnila, vam zaupala in se učila tudi preko zgleda z vami.

Verjamem, da je težko ravnati ravno nasprotno, kot bi vam veleval instinkt, vendar morda bi nek drugačen odziv, ki temelji bolj na razumevanju in zaupanju peljal vajin odnos v drugo smer, s tem pa tudi odnose z drugimi sošolci in sošolkami. Gre za nedvomno daljši proces in res je, da je vaša vloga učiteljica, vendar vseeno smo si ljudje sopotniki, ki lahko drug drugemu pomagamo s človeškim odnosom, pa čeprav se velikokrat srečamo le za kratek čas. Ravno take pozitivne izkušnje so velikokrat pomemben del za naš razvoj in trenutki, ko se jih z veseljem spomnimo – ko je bil nekdo za nas.

Upam, da si boste s tem lahko kaj pomagali. Če imate še kakšno vprašanje ali komentar, ste dobrodošli da ga zapišete.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni, najlepša hvala za odgovor. Vem, da izpadi niso zaradi mene, se trudim, da ne jemljem osebno….ravno zato sem napisala, da ne vem ali je dobro, da jo držim s tem dogodkom ali ne. Res pa je, da moram gledati tudi na dobro počutje ostalih učencev in na njihovo varnost ter seveda navsezadnje tudi na svojo. Nekako, da z metanjem stvari po tleh ne rešujemo problemov. Želela sem ji pokazati, da si za posledice svojih dejanj odgovoren sam. Nekako je bilo to zanjo čisto nekaj novega, Ona bi z besedo oprosti popravila vse in s tem opravila. Ko je dobro razpoložena, se da z njo zelo lepo pogovarjat, ji je žal za določene stvari, vendar v afektu vse pozabi. Ko je dobre volje, pride k meni, kaj pove, se pocarta…. Kot sem pa že rekla, vse ugodnosti začne zelo hitro izkoriščati. Po drugi strani pa vem, da ona to dela zaradi čisto drugih stvari, ne zaradi mene ali učencev….res je tudi, da mora v tistem času pouk potekati naprej in enostavno ne morem ostali 20 učencev pustit in se ukvarjati samo z njo….
Se pravi, ko to naredi, jo poskušam objeti…..vendar me skrbi, da bo mogoče zaradi te potrebe to še pogosteje počela in s tem ves čas prekinjala pouk…skratka, počutim se, da sem v začaranem krogu, …..Hvala za vaš čas, če imate seveda še kakšno idejo, komentar, bom zelo vesela. Lep dan:)

Pozdravljeni,

imate težko vlogo učitelja in hkrati vzgojitelja. Verjamem, da vam je težko pozornost osredotočat na enega učenca, če ne celo nemogoče. Navsezadnje imate cel razred za katerega skrbite. Postavljanje meja je izjemno pomembno in očitno se vaša učenka šele uči upoštevati meje ostalih. Tudi z vašo pomočjo.

Nudite ji oporo, tudi s tem, ko jo poskušate objeti. Na ta način jo verjetno pomirite. Morda lahko poizkusite tudi s pogovorom o konkretnem dogodku, ki se zgodi. Da lahko verbalizira in izrazi svoje občutke. Ravno na ta način bo morda manj njenih burnih reakcij. Morda boste tudi s tem lahko stopili iz začaranega kroga.

Priporočam vam supervizijo pri ustreznem strokovnjaku. V takih primerih se mi zdi to izjemno pomembno.

Lep pozdrav,