Pozdravljeni,

družinski član ima psihične probleme. Vemo samo, da je bil pri psihiatru kjer je dobil zdravila proti depresiji. Sprašujem kaj lahko kot družinski člani storimo, da bi mu lahko pomagali, saj je zelo zaprt vase in o problemih ne govori. Celo življenje je tudi bolj miren, zadržan in zaprt vase. Mislim, da je sam ugotovil, da ima probleme in je zato šel k svojemu zdravniku, ki ga je napotil k psihiatru. Zelo radi bi mu pomagali, pa ne vemo kako….na kakšen način naj pristopimu do njega, da se nam bi odprl in z nami komuniciral?

lp zaskrbljena

Pozdravljeni,

Drušinski član, ki ga omenjate, je verjetno navajen, da svojih težav ne izrazi, ampak jih rešuje sam, znotraj sebe. Velikokrat spremlja depresivne osebe v tem procesu občutek krivde, prepričanje da so slabi, pohlepni, sebični, domišljavi, nagle jeze, zavistni ipd.

Ponavadi je dinamika pri depresivnih osebah takšna, da posameznik ne želi obremenjevati svojih bližnjih (in posledično tudi kogarkoli drugega). Njihova skrb je ponavadi večja za druge kot zase. Počutijo se kot, da bi z razkrivanjem svojih težav obremenjevali druge.

Kaj ga je pripeljalo do takšnega spopadanja s težavami in tudi z depresijo, kakšni so vzroki, lahko le ugibam, sega pa po vsej verjetnosti že v zgodnje odnose z njegovimi starši oz. skrbniki. Verjetno ima tudi izkušnjo, da svojih težav ne sme zaupati, ker je to zanj bolj nevarno, kot če jih zadrži zase (na primer, če se nekomu odpremo, s tem tvegamo, da nas bo lahko prizadel).

Sprašujete me o nasvetu, kako pristopiti do njega, da se vam bo odprl in komuniciral z vami. Za depresivne osebe je značilno, da raje poslušajo druge in njihove težave, kot, da bi delili svoje. Mogoče lahko pokažete ali poveste, da vas zanimajo njegove misli oz. težave. Iskreno pokažete svojo skrb zanj in mu to tudi poveste. Tudi če vas bo enkrat zavrnil, ne bodite jezni ali razočarani, poizkusite še enkrat. Pokažite, da vam je mar. Pazite le, da ne boste vsiljivi in bodite pristni.

Glede na to, da z antidepresivi ne bo pozdravil svojega vzroka, ampak le omilil ali odstranil simptome, mu lahko poveste, da obstaja tudi drug način za soočanje z njegovo simptomatiko – psihoterapija. Pomembno je, da ga ne silite s svojo motivacijo, le, da mu poveste tudi za to opcijo. V psihoterapiji se razrešuje vzrok za depresivno vedenje, ki je posledica nezavednega dogajanja. Ko so nezavedni konflikti razrešeni, depresija ni več “potrebna”.

Če imate še kakšno vprašanje ste vabljeni, da mi pišete, drugače pa želim vašemu družinskemu članu veliko uspeha pri soočanju s svojimi težavami.

Lep pozdrav,