Lepo pozdravljeni!

Marca lani po opravljeni kolonskopiji,kjer mi odstranijo velik polip in mi dajo vedeti za možnost,da bi bil lahko rakav.Histološki izvid je bil nato negativen ampak moje življenje se je totalno spremenilo.Postala sem brezvoljna,brez notranje energije,zelo utrujena,omotična, težko diham,ponoči se zbujam,sanjam samo še o boleznih,…
Zdravnici sem potolažila za svoje težave in prosila tudi za napotnico za obisk pri psihiatru pa je samo zamahnila z roko in mi predpisala Helex tablete.
Ker imam zelo močno voljo,da bi te težave odpravila saj trajajo že drugo leto in mislim,da je vedno huje. Doma me čaka pet letna hčerka,ki me potrebuje in z možem si zelo želiva še enega otroka vendar v stanju kakršna sem se niti ne upam pomisliti na nosečnost, mlada pa tudi nisem več (35 let),da bi čakala,da bodo težave same od sebe minile.
Prosim ,če mi lahko zaupate,kje bi poiskala psihiatra,sem z okolice Dolenjske.
Pri Helex tabletah sem prebrala da pri dolgotrajni uporabi povzročajo zasvojenost.
Zanima me koliko časa jih lahko jem saj počutje po njih ni bistveno drugače.

Hvala za vašo prijaznost!

Spoštovana Darja!

Helex tablete res lahko povzročijo zasvojenost in jih ne kaže predolgo jemati. Ker ste odločeni, da se s težavami resno spoprimete, se lahko pri psihiatru oglasite prvič brez napotnice, ki bo potrebna šele, če bo zdravljenje zahtevalo večkratne obiske in dodatne preiskave. Težave, kot jih navajati, je možno s sodobno terapijo dovolj zanesljivo omiliti ali celo odpraviti. V Novem mestu in v Trebnjem boste našli psihiatrično ambulanto v zdravstvenih domovih.

Darja, živjo.
Nisem psihiater.. ampak tako, čisto človeško, sem se ob tvojem pismu vprašala..kaj se je pravzaprav zgodilo v tebi, ko nisi vedela kakšen bo izid izvidov. Takrat se je nekaj zgodilo, nekaj se je spremenilo v tebi, če prav razumem.
Moje razmišljanje je tako…mene bi bilo strah, zelo, zelo strah v taki situaciji. Morda bi mi taka sitaucija, v kateri bi bila soočena z možnostjo, da sem hudo bolna… in s kasnejšim izidom, da je vse o.k., dalo veliko misliti o moji prihodnosti. Predvsem bi se,upam, še bolj začela zavedati kakšna sreča, da sem živa.
Držim pesti zate.
Sasa.

Želela bi ti povedati, da je pred nekaj leti moja mama premagala raka. Takrat ji je bilo odstranjenih 25 limfnih žlez pod desno pazduho. Glede na to, da imam samo mamo, sem tudi jaz takrat bila zelo obupana, vendar pa mami tega nisem pokazala. Želela sem si, da bi ostala živa, da bi videla mojega otroka, oz. želela sem si imeti hčerko. To se je pred tremi leti tudi zgodilo in bila sem najbolj srečen človek na svetu. Moja mama pa tudi. Takrat ko je premagovala bolezen in je morala čez vsa obsevanja in kemoterapije je bilo grozno. Izgubila je tudi lase, da ne govorimo o volji. Preden je zbolela se je zelo rada lepo uredila, si vedno kaj novega kupila, potem pa ni zapuščala niti stanovanja. Mislim, da sta ji vlila voljo naša soseda. Soseda ima moža bolanega že 18 let, ima multiplosklerozo. Ta gospod si žal sam ne more nič več pomagati. V bistvu bi rekla, da je še samo glava tista, ki je ostala nedotaknjena z boleznijo. On je, čeprav je zelo bolan, poln upanja in volje.
Predlagam ti, da se čim več giblješ in družiš z drugimi ljudmi. Obstaja tudi društvo, v katerem se srečujejo bolnice z istim problemom. Moja mama ga zelo rada obiskuje. Skupaj praznujejo razne praznike, obiskujejo druga družtva in odhajajo na skupne izlete.
Prihaja pomlad in nato poletje. S toplim soncem bodo tudi tvoja vprašanja in pomisleki odšli. Lepo te pozdravljam in oglasi se še kaj.