pomoč prosim
Živjo!
Delam seminarsko nalogo o bulimiji in potrebovala bi rahlo pomoč. Sicer sem najdla skoraj vse podatke katere sem potrebovala, vendar potrebujem še nekaj podatkov o tem kako lahko preprečimo nastanek bolezni oz. kakšni so preventivni ukrepi-česa se moramo izogibati in s kakšnim načinom življenja se lahko bolezni izognemo ali vsaj zmanjšamo možnost za nastanek bolezni. Poleg tega bi mi prav prišla še razlaga zakaj pri bulimiji lahko pride tudi do smrti.
Najlepša hvala že vnaprej za vašo pomoč!
Nikcii3
Preventivni ukrep?
Ljudje vedo premalo, oz. nic o sami bolezni. Slisali so za besedo bulimija, pa se to velikokrat pomesajo za anoreksijo in ne vejo cist tocn kaj je kaj. Po navadi se druzine zasvojencev prevec ukvarjajo z drugimi, prevec se vtikajo v probleme drugih, namesto da bi se lotili pometanja pred lastno hiso.
Se mi zdi da je bulimija veliko bolj zahrbtna, ravno iz tega razloga ker je skita. Lako jo skrivas leta in noben ne bo nic vedel. Trpis sam, ker ne mores nobenmu zaupat in ker nimas nobenga kateremu bi lahko zaupal. Vrtis se v krogu. Vsi mislijo da si ok, da je s teboj vse v redu in ne zastopijo da si lahko “brez razloga” slabe volje in te povrh vsega se obsojajo.
Potem nekega dne telo enostavno ne zdrzi vec in se zacne sistem podirat. Tako kot je LaVida omenila, srce oslabi, zelodec trokira, vse eno za drugim zacne skripat. Ce ne kmalu pa je smrt na dolgi rok zagotovljena.
Ce bos zelela, bi z veseljem tudi sama prebrala tvojo seminarsko. Mislim da bi bilo dobro prebrat, lahko ti se kaj svetujem. Pravzaprav si zelim za spremebmo nekaj surovega, brez dlake na jeziku, nekaj drasticnega, ker bulimija to tudi je.
Lp
Numerme, ni tako črno belo, ne gre za nobene zasvojence, kot jih imenujete. Prav tako ni značilno, da gre večinoma za družine tipa, kot jih opisujete vi. Niso vedno družina ali starši krivi za vse.Prav tako smrt na dolgi rok za zagotovljena, kot ste napisala, mnoge živijo z bulimijo celo življenje in dočakajo starost. Bulimija je veliko bolj kompleksna in jo ne gre posploševati. Pa lep pozdrav.
Nikcii3 tebi pa želim veliko uspeha pri seminarski. Največ o bulimiji boš izvedela, če se z nekom, ki jo ima, direktno pogovarjaš in ne iz knjig.
Hvala za pomoč, ki ste jo hčerki dale do sedaj.Sama sem hčerko usmerila na ta forum. Je 14 letnica in piše seminarsko pri biologiji o motnjah hranjenja, sama si je izbrala bulimijo.
Mislim, da je prav, da se punce seznanijo z boleznijo, simptomi, posledicami, da jo znajo “prepoznati”, da se pravočasno obrnejo na nas starše po pomoč ali na druge strokovnjake, ki jim lahko pomagajo.Čeprav se kot družina trudimo, da smo hčerki v pomoč, oporo, da smo ji na razpolago, ko nas potrebuje, da ji poskušamo svetovati, se pogovarjamo,…me je vedno malo strah. Kot sem iz vaših mailov lahko prebrala, ste šle same skozi to. Kaj bi pomagalo, da se to ne bi zgodilo ? V literaturi, ki sva jo poiskali v knjižnicah, na netu in zavodu za zdrav. varstvo nikjer ni omenjeno, kako bolezen preprečiti.Mene kot mamo bi zelo grizlo, kaj sem naredila narobe? Je to napačna vzgoja, premalo povezanosti z otrokom, premalo pozornosti, pogovora , nezaupanja… Mi bi radi pri otroku dosegli, da se zaveda, da se vedno lahko obrne na svojo družino neglede na to, kakšno piz….rijo naredi, ker je vedno naš otrok, da nam lahko zaupa, da ji bomo pomagali.
Prosim za vaše mnenje, glede na vaše izkušnje, kaj bi bolezen lahko preprečilo? To tudi mene kot mamo zelo zanima, kaj bi vam pomagalo.
Brez dlake na jeziku v seminarski? To bo z veseljem vključila, lahko pošlješ na privat mail. Tudi seminarsko pošljemo v “pregled. Še enkrat hvala za vse, kar ste napisale.
Hvala in LP
Mama
Se strinjam, bulimija je zelo kompleksna in tako kot sem jo jaz pospolosila ste jo tudi vi. Sama sem uzela svoj primer in sem ga opisala taksnega kot je. Niso druzine vedno krive ampak v vecini primerov so, tako kot tudi nevednost ljudi in mladine.
Ja, je kompleksna in tako kot obstajajo osebe, ki bruhajo enkrat na teden, smo tudi taksni ki ne moremo enga samega obroka zadrzati v sebi, enega samega. Ko nam je zelodec tako unicen da sam zavraca hrano kadarkoli in kjerkoli. Ne vem kdo ste in s cem se ukvarjaste, ampak bulimija je zasvojenost, kruta in zelo tezka zasvojenost in prevec ljudi to podcenuje. Iz vasega sporocila je zaznati nekaksno omilitev te bolezni, ces, ni tako huda kot jo jaz opisujem in ravno to je tisto kar ljudi gresijo, v casopisih, na forumih. Ja je huda. Imate dokaz da “vecina zivi z bulimijo celo zivljenje in docaka starost”.. ? al vi sami sebe slepite in se prepricujete v to al slepite ostale, kar je nespametno in zelo neodgovorno.
Tako kot si narkoman rece, “samo enkrat se bom zadel” si tudi dolocena oseba enkrat rece, “samo enkrat bom bruhala, vse mam pod kontrolo”. Meja je zelo tenka in hitro lahko preide v hudo zasvojenost.
lp
Dragi “numerme” in “vijovica” vsak posameznik, ki gre skozi kakršnokoli stisko, naj si bo še tako podobna ima drugačen pogled nanjo. In prav je tako. Ljudje smo si različni in s tem ni nič narobe. Včasih se zgodi, da se s kom nestrinjamo in v takšnem primeru je pač najbolje, da si priznamo, da se strinjamo vsaj v tem, da se ne strinjamo.
Obe imata prav. Vsaka ima malo drugačno izkušnjo in zato tudi drugačen pogled na to. Obe pa se strinjata s tem, da so motnje hranjenja vse kaj drugega kot nekaj, kar lahko spregledamo, res so zahrbtne. Nikoli ni enega samega vzroka za njihov razvoj, temveč gre za splet večih dejavnikov. Več o tem, če želita si lahko prebereta v priponki, ki smo jo pripeli na vrhu spiska sporočil.
Tudi kar se smrtnosti tiče obstajajo razlike med osebami. Niti ena oseba, ki se bojuje z motnjo hranjenja si ni enaka. včasih so dejavniki, ki so vplivali na razvoj motenj podobni, vendar se ljudje razlikujemo v svojem mišljenju, pogledu, dojemanju stvari in to nas dela različne in nas vodi do različnih zaključkov. Tako pač je.
Namesto, da bi energijo vlagali v to, kdo ima prav in kdo ne, raje stopimo skupaj in povejmo svoje zgodbe – to je največ kar lahko naredimo. Mogoče tako, drugo osebo, ki se spopada z motnjo hranjenja podpremo v njeni odločitvi za naslednji korak – kakršenkoli že bo.
vsaka stiska človeka je težka in najpomembnejše v tem obdobju je, da dobi podporo in nekoga, ki mu bo prisluhnil. To je vse.
Vse dobro,
Tatjana
Draga Mama,
Sama imam anoreksijo, torej vam lahko povem kaj mislim, da lahko prepreči anoreksijo. Hčerki dajte vedet, da jo imate radi ne glede na vse, da so napake ‘dovoljene’, da vam lahko zaupa, da ji boste vedno na voljo za pomoč, kadar jo bo potrebovala. Vendar pri tem pazite, da bo imela letom primerno tudi dovolj zasebnosti, da ne bo imela občutka, da ji vi ne zaupate. In naj njen glas v družini tudi nekaj šteje. Tako bo znala težave reševati na konstruktiven način.
Pozdravljeni mama,
nekaj preventivnih ukrepov kaj lahko starši storijo za svojega otroka, da ne bi razvil motenj hranjenja omenjam spodaj – povzetek iz naše spletne strani z leteka o informacijah za svojce. Kar vas zanima o vzrokih, najdete v priponki pri spisku sporočil.
različni dejavniki prispevajo k razvoju motenj hranjenja – vendar DRUŽINA NI vzro ZA RAZVOJ MOTENJ HRANJENJA, je pa lahko vzdrževalni in spodbujevalni dejavnik. več o tem si preberite v priponki.
Vse kar ste našteli, da počnete pri svojem otroku, v smislu podpore, pogovora,… je super in več od tega kot da ste mu na razpolago ko vas potrebuje, ni v vaši moči. starši si žeijo, da bi lahko zaščitili svojega otroka 24 h na dan-kar je razumljivo, saj gre za ljubeč odnos do otroka. Žal ne moremo preprečiti vsega – vendar že to kar ste opisali, da počnete je ogromno.
Veliko staršev se bori z občutkom krivde. Mislijo, da bi morali prej opaziti, da ne bi šlo tako daleč, da bi lahko preprečili, vendar nihče na svetu nima takšne moči in takšne kontrole. Več od poslušanja, podpore, sočutja in razumevanja, ter sprejemanja -svojemu otroku ne morete dati. Potrebuje svobodo kot mi vsi in potrebuje prostor za svoje odločitve-četudi se izkaže, da niso bile najboljše – vendar se mora vsaka oseba učiti sama, na svojih izkušnjah.
Namesto, da ostajamo v obtoževanju samega sebe, preusmerimo pozornost in energijo v podporo, ki jo naši bližnji potrebuje. Krivda je namenjena temu, da se pokesamo, se opravičimo, ne pa obtoževanju. Več o tem tudi v priponki na vrhu spiska sporočil.
Vso srečo pri pisanju seminarske nalčoge vaši hčerki. Če boste imeli po prebranem gradivu še kakšno vprašanje smo tu.
Lep pozdrav,
Tatjana
KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, DA BI PREPREČILI NASTANEK MOTENJ HRANJENJA PRI OTROCIH
Vsaj poskusite lahko kaj od naslednjega:
1. Raziskujte, kako so se oblikovala vaša lastna prepričanja glede vašega telesa in teles drugih ljudi. Poskusite v njih prepoznati vplive diskriminacije na podlagi spola in teže. Svoje otroke izobražujte o lepoti naših teles in razlikah med njimi. Spregovorite z njimi o nepravičnosti predsodkov glede našega izgleda, ki veljajo v družbi.
2. Razmislite o svojih pričakovanjih, ki jih gojite v zvezi s svojimi otroki. Ali poudarjate lepoto in zunanji izgled kot zelo pomemben, še posebno kadar gre za dekleta? Nikar s svojim zgledom ne sporočajte: »Če shujšaš, te bom imela raje. Ne jej toliko. Potrudi se, da boš izgledala suha kot Špelca.« Premislite na kakšne načine zbadate oz. kritizirate otroke zaradi njihovega izgleda in tega raje ne počnite. Negativne kritike ali opazke pripomorejo k zaničevanju debelosti in poveličevanju vitkosti, obenem pa načnejo otrokovo samopodobo.
3. Naučite se pogovarjati s svojimi hčerkami o nevarnostih hujšanja. Pogovarjajte se o koristnosti zmernega gibanja za sprostitev, pridobivanje življenjske moči, za delovanje srca in ožilja ter o pomembnosti prehranjevanja s polnovredno in raznovrstno hrano vsaj trikrat na dan. Izogibajte se, da bi hrano razvrščali po kriterijih dobro/varno/nemastno in slabo/nevarno/mastno. Bodite zgled glede zmernega prehranjevanja, gibanja in sprejemanja samega sebe.
4. Naučite se vzljubiti zmerno telovadbo iz veselja do gibanja. Skozi telesno aktivnost se bolj zavedamo lastnega telesa, le-to pa nam bo za različne športne aktivnosti hvaležno in nam bo bolje služilo. Nikar naj ne bo telovadba namenjena zgolj temu, da se znebite odvečne maščobe.
5. Ne izogibajte se aktivnostim, kot so plavanje in ples, zgolj zato, ker usmerjajo pozornost na vašo težo in izgled.
6. Naučite se resno sprejemati ljudi. Poslušajte, kar govorijo, in opazujte, kaj čutijo ali delajo, ne glede na to, kako suhi so ali kako dobro izgledajo.
7. Pomagajte otrokom (deklicam in dečkom) da bodo kritično opazovali in zavračali načine, na katere skušajo televizija, revije in drugi mediji izničiti dragocenost, ki jo predstavlja raznolikost človeških postav in kako poskušajo mediji enačiti pojem suhega telesa z močjo, srečo, uspešnostjo in seksualno privlačnostjo.
8. Obvežite se, da boste izobraževali fante o različnih oblikah nasilja nad ženskami (diskriminacija na podlagi teže) in o njihovi odgovornosti, da se tega ne »udeležujejo«.
9. Vzpodbujajte svoje otroke k telesnim aktivnostim in jih učite, naj uživajo v vseh sposobnostih in občutkih, ki jim jih omogoča njihovo telo. Ne omejujte kalorij, ki jih zaužijejo, razen če vam tako ne svetuje zdravnik zaradi zdravstvenih težav.
10. Storite vse, kar je v vaših močeh, da podpirate samozavest in samospoštovanje vaših hčera v intelektualnih, športnih in socialnih prizadevanjih. Pazite, da jim ne sporočate, da so punce manj pomembne od fantov ali da so one edine, ki morajo opravljati hišna opravila in skrbeti za mlajše. Trdna samozavest je najboljši protistrup za nespametne shujševalne kure in motnje hranjenja.
NE POZABITE!
Čeprav je na zunaj videti, kot da gre le za težave, ki se tičejo hrane, gre pri motnjah hranjenja za več kot to. Nekateri ljudje skušajo preko hrane obvladati praznino, nezadovoljstvo, strah in druge probleme. Ko se osredotočajo na pretirano uživanje ali izogibanje hrani, se nekako izognejo problemom, ki se jim zdijo nerešljivi.
Ne pozabite, da je samo oseba, ki ima sama težave, tista, ki se bo v določenem trenutku odločila, ali se je pripravljena soočiti z čustvenimi težavami, ki so jo pripeljale v odvisnost od hrane. Ne morete je prisiliti do tega, da se bo odločila, in ne morete se odločiti namesto nje. Največ lahko naredite s tem, da jo podpirate in spodbujate, da izrazite zaskrbljenost na prijazen in ljubeč način ter da postanete pozoren poslušalec. Ko pa se odloči sprejeti strokovno pomoč, jo lahko spremljate in spodbujate pri njenem okrevanju.
Pozdravljeni!
Zelo lepo je prebrati, da se zanimate za zdravje vaše hčerke oz. kako preprečiti bolezen. Veliko staršev (tudi moji) pojma anoreksija in bulimija sploh ne pozna. Če vam bo to kaj pomagalo – moji starši se nikoli niso zanimali ali razumeli moje želje, da želim biti vitka. Ko sem imela dejansko preveč kg, so name letele pikre opazke, češ, da nisem lepo dekle, kuhala se je izključno mastna (ocvrta) hrana in na temo zdravega prehranjevanja ni bilo nikoli izrečene niti besedice. Tudi, če sem kdaj poskušala jesti bolj “normalno”, me je na štedilniku pričakala tista značilna nedietna jed, ali pa so mi celo lagali, da hrana ni bila pripravljena na svinjski masti. V glavnem nobene podpore s strani domačih. Oče celo zagovarja debelost, ker po njegovem vitki ljudje niso zdravi, mati pa se tudi ni sekirala, ampak potihem z mano celo tekmovala. Ko smo v trgovini kupovali oblačila, je trgovkam glasno in na veliko tolmačila, naj mi prinesejo VELIKO majico, ker JE debelo, da se ne bo videla maščoba. Ali če sem si zaželela kakšne oprijete hlače, ki so po njeni vizualni oceni bile premajhne zame, se je porogljivo zakrohotala v smislu: joooooj, kam boš pa oblekla te majcene hlače? Mogoče na nos? To je za taka dekleta, ki so suha kot moj prst…. In tako naprej. Za debelost so krivili mojo požrešnost in ne prehrano. Sicer je v tem nekaj resnice, pa kljub temu. Danes, ko več ne jem tistega, kar se skuha doma, težav s prekomerno težo ni. Starši lahko torej po mojem mnenju otroku v stiski veliko pomagate. Ž s tem, da mu pokažete, da ga imate radi ne glede na zunanji videz.
Lp,
Anita
Hvala za vse , kar ste napisale. Moram priznati, da pred tem, ko sem hčeri pomagala iskati literaturo za njeno seminarsko nisem imela pojma oz. skoraj nič pojma ne o bulimiji ne o anoreksiji. Seminarska je zelo poučna tudi zame in z veseljem prebiram vaše poste, pa tudi knjige o tem. Moja hči je povprečna punca (malo bolj polna, taka nabita), ki se po svoji želji rada ukvarja s smučanjem, plesom, jadranjem,glasbo, je pridna v šoli, priljubljena med vrstniki, kar terja angažiranost cele družine. Veliko napora in truda smo vložili v to, da smo jo (vsaj zaenkrat) naučili, da misli in uporablja svojo glavo, ne glede na to, kaj mislijo drugi, da naredi tako kot se njej zdi prav, pa tudi če je tako narobe. To so učne ure, ki ti najbolj ostanejo v spominu. Razumemo, da potrebuje svobodo in ji jo njenim letom primerno tudi dopuščamo, pa vendar… Vsi smo samo ljudje, ki se vsake toliko “zlomimo”, pa če smo še tako močni. Kako otroka naučiti premagati te trenutke, ki ko gredo mimo, največkrat sploh niso tako grozni.
Če katera želi, lahko svojo izkušnjo, izpoved, deli s 14 letnicami (bo vključena v seminarsko) in pošlje privat mail.
Veliko, veliko lepega vam želim, ker si vsi to zaslužimo.
Mama