pomoč prosim
Pozdravljene
Vsem na tej strani najprj izrekam sožalje večkrat sem že prebirala vaše poste in razmišljala o usodi otročkov.
V ponedeljek me je presunilo
Mož me je klical iz službe in mi sporočil,da je sodelavcu umrlo dete-v 8 m nosečnosti. seveda je nesrečna mamica moja kolegica ,v soboto in nedeljo zvčer smo bili še skupaj se šalili na račun otročka kako brca,in kako lepo nosečnost ima mamica saj je bila brez vseh težav skoz aktivna počela vse kar počne zdrava nosečnica le da ni dvigivala težkih reči.Sama sem sem tudi noseča v 5 mesecu a z dvojčki in moja nosečnost je bolj ko ne zaznamovana z posteljo in bolnico tako da ne morem reč da je leap.
kolegici se je zdelo da ne čuti več močnih brc so pa prisotne in ker je imela rok 14.7. je mislila da se dete morda pripravlja na porod sicer prezgodaj pa vseeno . Šla je k dr.,kjer ji povejo da ni več utripa in z rešilcem so jo peljali v LJ kjer so potrdili da dete ne živi več in ob 20 zvečer ji povejo da bo morala roditi po naravni poti ,meni se je kar sesul svet,kajti ne predstavljam si poroda ,brez nagrade.Otroka.
Danes prihaja domov Želim ji pomagati ,ji stati ob strani pa ne vem kako zato PROSIM VAS ZA NASVET kako naj ji bom v pomoč kako naj kontaktiram z njo ko pa vem da ji bo hudo ko bo videla moj trebušček.Želim pa ji pomagat,ker si to zasluži od mene saj sva kolegici.
na kaj mora biti pozorna pri dokumentaciji? včeraj je bila obdukcija,danes na Žalah pogreb,čeprav nismo iz lj ampak 81 km stran.
To je njendrugi (splav) no prvi je bil 3 mesece na kake preglede mora opozorit ,je morda možno da me pregrado ali pa da je kaka kromocomska napaka? na testu za NS je vilo vse bp še celo zelo dobri izvidi.
Prosim za nasvete
Pozdravljena!
Spodaj je Tinca1 nekaj časa nazaj odprla post Kako pomagati. Nekja informacij boš dobila tam.
Najhuje je, ko ne veš, kaj reči – če sta kolegici, niso potrebne besede – le objem, sočutje… Pokaži ji, da je hudo tudi tebi.
Hkrati pa moraš misliti tudi nase in na svoja dva sončka. Ne smeš si pustiti, da te prehudo potegne v vrtinec. Prav je, da čutiš s prijateljico, hkrati pa si pusti, da se sprostiš, odklopiš, se veseliš še naprej svoje nosečnosti, si srečna.
Gotovo ji bo hudo ob pogledu nate, ob pogledu na tvoje otroke, ko se bodo rodili, odraščali – ker bo imela ves čas pred očmi svoje dete. A verjemi, da je to del terapije. Sčasoma ji bo lažje…
Opozori jo na to, da ima možnost 6 tednov porodniške (v porodnišnici ti navadno napišejo 4 tedne bolniške) – naj se obrne na CSD z odpustnico. Malo več je, pa še ni ti treba skoz doma čepet. Poleg tega pa tudi 100% nadomestilo še kako prav pride.
Da ne bo šokirana – v nekaj dneh bo dobila izpisek iz matične knjige, na katerem bo zlovešča beseda “mrtvorojen”. Mene je to precej sesulo.
Upam, da bodo na obdukciji ugotovili, zakaj se je to zgodilo. Najhuje je, ko ne veš zakaj… In da bo rezultate dobila čim prej.
Objem obema, žiža
Najprej iskreno sožaje tvoji kolegici in tudi tebi, ki te je ta smrt prizadela!
Bom skušala odgovoriti, kar vem, ostalo bodo dodale druge punce.
Kljub ležanju in bolnici držim pesti zate, da bi se vse srečno izteklo in da bi potem vseeno lahko rekla, da je bila nosečnost lepa in nagrajena! Četudi ta beseda ‘nagrada’ meni ne leže najbolj v tem primeru!
Glede pomoči in tega, da ji stojiš ob strani, bi ti svetovala, da ji pomoč ponudiš, razumeti pa moraš, da bo mogoče tvojo pomoč odbila prav zaradi tvojega trebuščka! Težko je gledati nekaj, kar si imel pred kratkim še sam, sedaj pa veš, da je za vedno izgubljeno!
Še to – to ni splav, če je bila v 8.m., to je čisto pravi porod.
Glede ostalega pa se bo verjetno še kdo oglasil.
Hudo mi je, da je spet ena mamica izgubila svojega sončka. Moje sožalje tvoji prijateljici.
Iz lastnih izkušenj ti lahko povem le to, da ko sem splavila, me je trebušček prijateljic, sorodnic spravljal v obup in depresijo. Za mene bi bilo bolje, da nobene ne bi videla.
Ponudila bi ji pomoč, kaj več pa vanjo ne bi rinila, če ona ne bi pokazala interesa. Odvisno bo od nje. Ne bi ji hodila pred oči, če ona tega ne bi želela.
Tudi o tvojih prihajajočih sončkih, tvojih planih ne bi z njo razpravljala, če ona ne bi sama pokazala interesa.
Zavedati se moraš, da sta pri njej možni dve reakciji: ena je takšna, da jo bo pogled nate in tvojo srečo spravljal v depresijo in obup, druga možnost pa je, da bo v tebi in tvojih otrocih videla rešilno bilko (čeprav je ta manj verjetna).
Kako pomagati?
Najprej si upati stopiti do kolegice ali ji poslati sms itd… In se ne bati. Mogoče trenutno še ne rabi pomoči. Mogoče je tudi noče. Mogoče je v šoku in ne želi komunicirati. Mogoče bo kasneje, mogoče takoj ….
Pri žalujočih je že tako, da sami velikokrat ne vemo kaj nam ustreza in kaj ne. In kar nam danes paše in se nam zdi prav je lahko jutri ravno obratno.
Predvsem daj ji vedeti, da lahko računa nate. Da jo čakaš. In tudi ti čakaj.
Počakaj nekaj časa, ko se bo za druge življenje nadaljevalo za to mamico pa bo prav gotovo še nekaj časa obstalo. In ne pozabi nanjo takrat.
Če bo želela govoriti ji prisluhni, če bo jokala ji ne reci naj ne joče, če se bo smejala je ne obsojaj …
Prisluhni sebi in potem njej in zagotovo boš tudi ti pustila kakšen lep odtis na njeni poti.
Pogumno,
Moje sožalje ob izgubi še enega sončka.
Čisto sem se sesuta, ker kar nekako ne morem sprejeti in živeti z usodo, ki mi je namenjena. Tako je grozno, zares grozno, da otroci umrirajo tudi med samo nosečnostjo.
Sama imam izkušnjo, da sva se s sosedo skupaj veselili otroka, ko sem se jaz nenadoma morala posloviti od svoje hčere. Ona bo vsak čas rodila. ne morem opisati bolečine, ki me zajame, ko jo vidim s trebuhom.
Ko mi je znanka poslala novico, da je rodila sina, sem to dojela kot smrtno obsodbo, ne pa veselje. Tako zaboli! Tako boli, ko druge mamice rojevajo, so noseče in vozijo vozičke.
Vsekakor je lepo, da ji pošlješ sožalje (je bil porod in ne splav! – se strinjam Pitka), izrečeš sožalje, prineseš belo rožico, svečko… Jokaš z njo.
Zdaj bo najbrž v šoku, hudo se prične še kasneje. In vedi, ko boš ti že rodila, bo njej najhuje. če se boš z njo pogovarjala vedno vključi v vajin pogovor tudi vprašanje kako se prebija skozi vsakdan. meni je najhuje, ko se izogibamo temi in se pogovarjamo kako gremo na morje. Tvoj trebuh jo bo spominjal na otroka, ki ga je izgubila. In tvoja otroka tudi.
Morda si najbolj ne bo želela tvoje družbe.
Joj, kako je to težko. Jaz sem vsak dan soočena s starši, otroci in nosečnicami in mi je kot žalujoči mami za umreti.
vsekakor pomagaj kolikor lahko. morda tudi z daljave. in ne dajaj nasvetov, ne svojih mnenj – priporočil, ker mora prehoditi svojo pot žalovanja.
Še enkrat – porodniška pripada vsaki mamici, ki je rodila (otrok nad 22 tednov oziroma nad 630 g), ne glede na to, ali je bil otrok ob rojstvu živ ali mrtev. Žal ti tega nihče ne pove, pač pa moraš sam skakat okrog s papirji. Pokliče naj na CSD in pove, kaj se ji je zgodilo. To lahko uredi tudi kdor koli drug (vem, da je najteže sam urejati vse birokratske stvari takrat, ko bi hotel najraje umreti).
Na CSD-ju se dvigne obrazce za porodniško, doda se fotokopijo odpustnice iz porodnišnice ali izpisek iz matične knjige in potrdilo o dohodkih v zadnjem letu (to je še dodaten udarec, ker je res neprijetno v tem trenutku iti v službo). Vso papirnato vojno lahko namesto žalujočih staršev opravi nekdo drug, če je le pri volji. Če si mobilna, ji lahko pomagaš tudi na ta način (ali pa tvoj partner).
V tem trenutku ji je najbrž čisto vseeno za vse, ker je zanjo življenje v tem trenutku obstalo, vendar ji bo prišlo to vseeno prav.
Povej ji, da obstaja tale stran, lahko ji neseš knjigo Prazna zibka, strto srce (društvo solzice, knjižnica) – naj bere, naj joče… Bolečina mora ven.
In predvsem, stoj ji ob strani. Ne dobesedno. Daj ji vedeti, da si na voljo, če te bo potrebovala.
Glede trebuščkov – večina žalujočih mamic zelo težko prenaša pogled na nosečnico, dojenčka… Nekatere pa to prenesejo…
S prijateljico sva bili skupaj noseči, ko se ji je zgodilo enako, pa je kljub temu našla oporo v meni. Letos sem rodila mrtvega fantka v 27. tednu. Moja in moževa sestra sta obe pestovali nekajmesečne dojenčke. V vrtcu moje hčerke sta bili še dve mamici, s katerimi bi morale roditi v istem mesecu. Delam v šoli, kjer so me otroci in starši, ko sem se vrnila v službo, spraševali, če nisem na porodniški…
Težko je, a je del terapije. Vsaj govoriš lahko o tem. Od začetka te vselej že ob sami misli na vse skupaj polijejo solze, kasneje pa si vedno močnejši. In vedno lažje ti je. In počasi se naučiš živeti s tem.
Želim, da bi s prijateljico našli skupno točko.
Draga Nina07,
ko sem brala tvoj post, sem imela v mislih svojo prijateljico, ki mi ves čas stoji ob strani. Skupaj sva bili noseči, ona je imela rok pred menoj, vendar je moja punčka že pred tem odšla. Toliko sočutja kot ga je pokazala ona, ga ni znal nihče drug. Verjetno tudi zato, ker je v prvi nosečnosti izgubila otročička v 9. tednu (zdaj, leto in pol po tem dogodku, ima že dva sončka). Mene ni motil njen trebuh. Bilo mi je hudo, ampak njena podpora je odtehtala vse ostalo. Drugače pa mi gre na jok, ko naokrog videvam srečne nosečnice.
Glede na tvoj post bi rekla, da si zelo čuteča in verjetno ti ne bo težko najti pravih besed za tvojo znanko. Le pogumno, saj boš začutila, če si ji v tem trenutku odveč. Meni, na primer, je bilo najhuje, ko ljudje niso rekli nič ali pa so preusmerili pogovor. Tudi če se kdaj nerodno izraziš, je to bolje kot ostati brez besed. Večina misli, da je bolje biti tiho, da ne bi spet odprli ran. Resnica pa je ravno obratna; tudi potem, ko že mine nekaj časa, še vedno želimo govorfiti o svojih angelčkih.
Tebi in tvojima srčkoma želim srečno.
Katina
Naj ti povem svojo izkušnjo.
Moji sošolki je tudi punčka umrla 4 tedne preden bi se morala roditi. Ni več čutila brc in tako kot pri tvoji prijateljici, so tudi pri njej ugotovili, da srček ne bije več. Spomnim se ko me je poklicala in mi to povedala. Oblila me je zona in počutila sem se, kot bi otrok umrl meni. Sama sem imela takrat še 12 dni do PDP. Ona je “rodila” v ponedeljek, jaz pa v torek. Ena zgodba se je končala žalostno, moja na srečo lepo. Rodil se mi je sin. Po 2 dneh sem poklicala sošolko in jo vprašala kako je, povedala pa sem ji tudi, da imam Davida. Iskreno se je veselila z mano in možem. Potem je trajalo precej časa, da se je ponovno oglasila in en dan se je pojavila na vratih. Strah me je bilo kako bo, ko bo zagledala otročka. Pa je bilo na ven vse ok. Celo v naročje ga je vzela. Kar srce se mi je trgalo, ko sem jo opazovala in razmišljala, da bi bila lahko na njenem mestu tudi jaz. Vsakič ko jo slišim po telefonu, ji povem, da sem ji vedno na voljo in naj pokliče kadar bo v stiski, pa se to žal še ni zgodilo. Morda mora stvari premleti pri sebi. Pove, da doma velikokrat joka, ampak to je vse. Zdaj je šla že tudi nazaj v službo in nima več toliko časa. Na srečo ima doma tudi 2,5 letnega fantka, ki ji razveseljuje srce.
Iskreno sožalje tvoji kolegici, tebi pa, pusti, da ona sam pride do tebe.