pomoč prosim
Pozdravljeni!
Pred letom dni sem spoznala, da trpim za motnjo hranjenja (prenajedanje). Domnevam, da se je pojavila, ker sem veliko hujšala in imela vedno slabo vest, če sem nekoliko več pojedla. Če pa sem pojedla še več, je slaba vest izginila. Potem sem po tri dni ali več ali kakšen dan manj jedla kot obsedena (bruhala nisem) in potem sem zadevo umirila in spet jedla normalno ali manj kot normalno. Potem sem spet jedla in spet minimalno jedla. Skratka zadeva se vrti v začaranem krogu, iz katerega ne znam več. Naj še povem, da sem takrat ko jem malo, zelo dobro razpoložena, polna energije, komunikativna. Ko pa jem veliko, sem utrujena, brezvoljna, zaprta vase… Kako naj se tega rešim? Stara sem namreč 30 let, uspešna v službi, poročena, mati enega otroka, dobro materialno preskrbljena….
Mi lahko svetujete tudi kakšno literaturo, ki se ukvarja s tovrstno problematiko, saj bi rada o tem izvedela še kaj več!
Zavedam se, da bi morala pri sebi poiskati razlog za takšno stanje, vendar ga pri najboljši volji ne najdem. Ali je mogoče, da bi bil razlog v nihanju mojega razpoloženja? So dnevi, ko sem z vsem okoli sebe zelo zadovoljna in so dnevi, ko sem pesimistično razpoložena, ko mi je vse odveč.
Za kakršnokoli pomoč se vnaprej zahvaljujem.
Mari
Draga Mari,
pri vas gre najverjetneje za motnjo, ki ji pravimo nepurgativna oblika bulimije nervoze. Značilni zanjo so epizode basanja s hrano, ki mi jim sledi obdobje stradanja ali pomanjkljivega prehranjevanja, s katerim si oseba pomaga, da njena teža zaradi basanja ne narašča bistveno nad normalo za njeno višino in starost. Pravzaprav samo ime niti ni pomembno, gre le za to, da je oblika pomoči dokaj podobna kot za bolj znano obliko bulimije nervoze z bruhanjem.
Osnovno priporočilo, ki bi vam ga rada zaupala, je začnite redno jesti v petih enakomerno razporejenih obrokih čez dan. Vsak obrok naj vključuje tudi ogljikove hidrate, kot enega bistvenih delov. Tega prehranjevanja se poskušajte držati ne glede na to, ali ste pred par urami prekomernojedla, ne glede na karkoli. Z začetka je potrebno veliko poguma, zato običajno svetujemo, da si poiščete pomoč nekoga, ki vam lahko ob tem stoji ob strani in vas vzpodbuja. Ali je to zdravnik psiiater, ali kdo od svojcev, kimu lahko zaupate svoje težave.
Nihanje razpoloženja je lahko posledica samega hranjenja, tipično pri osebah z motnjami hranjenja je, da jih dosežek, kot je speljati dan brez hrane dvigne v lažno euforijo in obratno, vsak zdrs v hranjenje brez kontrole v depresivnost. Kljub temu gre pa lahko tudi za sočasno prisotno depresivnost, ki v ozadju vzdržuje montnjo hranjenja. Iz vašega pisma samega ne morem razbrati, za kaj pri vas gre. Če imate občutek, da je lahko znižano razpoloženje vzrok vašemu vedenju, bi bilo pomembno, da se oglasite pri psihiatru, s katerim se boste lahko o tem natančneje pogovorila.
Glede knjige bi vam pa priporočila knjigo za samopomoč avtoric Ulrike Schmidt in Janet Treasure: Getting better bit(e) by bit(e). Na žalost tovrstne literature v slovenščini še ni.
Z lepimi pozdravi,
M Anderluh
Spoštovana ga. doktor!
Najlepša hvala za odgovor. Že iz vašega odgovora sem dobila nekaj napotkov, ki se jih bom skušala držati. Sedaj se nekaj več kot 2 meseca povsem normalno prehranjujem in zelo me je strah ponovnega padca v basanje. Naj povem, da sem v teh “normalnih obdobjih” velik borec in garač, ko pa me zagrabi potrtost, obupanost sem bolj umirjena (moji bližnji vedno menijo, da sem malce bolna ali da se slabše počutim). Sem tudi zelo nesamozavestna, kljub temu, da sem za svojo starost že veliko dosegla. Menite, da bi morala zdraviti tudi to svojo pomanjkljivost?
Priporočeno knjigo sem že naročila na spletu in upam, da jo bom čimprej dobila.
mari
Mislite na samozavest? Dajte si tudi to za enega od vaših ciljev, seveda. Vidim, da so stvari, na katere ste pri sebi lahko tudi ponosna, če jih pogledate z očmi nekoga drugega. Sami smo pogosto nagnjeni, da svoje dosežke in vrline raje preziramo in jih stavimo v nič, češ, to zna vsak. Poizkusite biti v vsakodnevnih drobnih situacijah do sebe bolj pirjazna in sama pri sebi pohvalite ali si čestitajte za stvari, ki so vam uspele. Niti se ni potrebno ozirati na druge, če pa pride tudi od drugih kakšna pohvala, jo vzemite zares! Vzemite si trenutek in se ob njej pocrtajte. Upam, da me razumete.
Lahko pa vas zanima tudi to: v Ženski svetovalnici organizirajo tri par urne delavnice na to temo: Samozavest za punce. Lahko se pozanimate sami.
Kar pogumno,
M. Anderluh
Do pred kratkim sem bila dosegljiva na polikliniki v Ljubljani, zdaj sem pa zaposlena na oddelku za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki, na Vrazovem trgu 2, vendar sem trenutno na porodniškem dopustu. Če želite, se lahko oglasite še po mailu, da vidiva, kdaj in če vam lahko pomagam.
z lepimi pozdravi,
marija anderluh