spoštovani! res ne vem več kam naj se obrnem, zato sem se odločila pisati vam.
imam en velik problem s seboj…. sem 18 let stara punca, ki ima probleme z motnjami hranjenja. od 15 do 17 leta sem imela anoreksijo, potem sem se pozdravila v UKCju v Ljubljani. sedaj se mi pojavlja nova oblika motnje hranjenja, ki se kaže v prenajedanju in bruhanju. ne vem, kako naj s tem končam. zakaj to delam ne vem, ker mi v življenju ne manka čisto nič. imam super družino, super prijatelje, v šoli mi gre prav tako super… tudi glede svojega izgleda sem v bistvu zadovoljna, sem ena izmed najbolj zaželjenih punc v svojem mestu…sama sebi se včasih zdim malo obilna in si želim shujšati, vendar mi nikakor ne uspe…. imam tako presnovo da se niti ne zredim in niti ne shujšam… na svojih 52 kg ostajam že kakšno leto in pol, tudi če jem več ali pa če jem manj. (visoka 164cm)
KAJ NAJ NAREDIM?? pogrešam tisto svoje življenje ko sem lahko delala karkoli sem želela brez omejitev, ki mi jih zdaj povzroča hladilnik in WC školjka.
v bolnico ne grem več niti podrazno, zato bi prosila vas za nasvet in pomoč. mogoče samo na ta način, da bi me malo ”spodbujali” pri pozabljanju na hrano, ter s tem, da bi me pohvalili ko bi VSAK DAN napisala da nisem bruhala. bi mi proosim pomagali? res bi vam bila hvaležna.. PROOSIM?

Vesna (ni pravo ime)

Draga Vesna, dobro je, da se zavedaš, da se ti misli še vrtijo okoli hrane in da si ne zatiskaš oči pred tem. Ja še vedno potrebuješ podporo in razumevanje kot si ugotovila sama in nič ni narobe s tem. Možnosti za to je ogromno, tudi izven bolnišnice. Lahko bi se vključila v kakšno društvo na področju motenj hranjenja, ki izvaja individualna svetovanja ali pa skupinsko svetovanje. Tudi v Ljubljani je precej teh možnosti. Že v okviru študentske organizacije v Ljubljani, deluje Psihološka svetovalnica, v okviru katere poteka skupina za motnje hranjenja. Pišeš jim lahko na [email protected] in se pozanimaš kaj in kako. Poleg njih je še Ženska svetovalnica ([email protected]) – kamor se še lahko vključiš v skupino do konca novembra ali pa na Muzo.
V glavnem ni za obupat. Včasih ob podpori drugih lažje pogledamo kaj nas bremeni. Lahko se nam svet zdi popoln, potem pa se nam zapore odprejo, ko smo v okolju, kjer dobimo podporo in razumevanje.
Ti pa svetujem, da se res nekam vključiš, 1x tedensko, individualno ali skupinsko. V vseh omenjenih društvih je možno oboje. Pa poglej prvo kaj bi tebi bolj odgovarjalo. Preko mejla pa podpora ne more biti tako dobra kot v osebnem kontaktu. Se preveč zgubi. Tako, da se res nekam raje vključi.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

jaz imam tudi bulimijo, meni ne pomaga če me kdo drug pohvali oz. mi pomaga le za kratek čas,
najbolj mi pomaga ko pohvalim samo sebe, vendar sem se tega v svojem kar dolgem obdobju motenj hranjenja odvadila in tega enostavno ne znam več narediti…sama sem prišla do te točke, da sem se popolnoma izolirala od vsega sveta, ker enostavno nisem mogla hoditi po svetu, ker sem v vsakem pogledu, ki je bil namenjen meni (lahko tudi bežen), videla le obsojanje in tako sem bila obremenjena recim tolikokrat več kot sem ujela pogledov nase…kar hočem povedati je to da si pomoč poišči čimprej, ker vem da s časoma postaja le težje če si v tem sam…tudi sama sem imela najprej anoreksijo sedaj imam bulimijo…in vse bi dala, da se tega rešim, vem da se da, vendar po drugi strani obupujem, ker se mi vse skupaj dozdeva tako naporno, te borbe ki se odvijajo v meni…vendar mislim, da ima vsak človek v življenju določeno nalogo, ki jo mora izpeljati, da se izpopolni, in vidiš to je tisto kar me še drži nad gladino te bolezni, ker vem da sem postala drugačen človek in sem se iz bolezni marsikaj naučila in še se moram, predvsem glavne stvari IMETI SE RAD!!