Pozdravljeni,

pred kratkim je šla v bolnišnico znanka, zaradi premajhne teže in sicer je velika 167 in ima 35 kg. Indeks telesne teže pa 12.
Diagnoza naj bi bila anorksija. Deklica toži, da jo tišči v trebuhu in da ne čuti nobene potebe po hrani niti po tekočini. V bolnišnici naj bi bila najmanj tri tedne, nobena redkost pa ni baje niti 3 mesece.
Zelo rada bi ji pomagala in me zanima kako lahko najstnici sploh pomagaš, mogoče s pogovorom, ampak mislim, da ti mora zelo zaupati.
Ko se pogovarjaš z njo o anoreksiji, ti vse pove, vsa dejstva. Nikoli ni imela problemov s preveliko težo, v šoli je odličnjakinja in tudi doma se razume s starši in prepričana sem, da nihče ne zahteva preveč od nje, kvečjemu premalo. Res je, da je to zelo molčeča deklica, ki ti odgovarja samo z da in ne in še za to se moraš potruditi. Ampak nekateri ljudje so pač molčeči. Torej še enkrat, vprašanje, kako ji pomagati? Na misel so mi prišli mogoče tudi sprehodi, da bi prišla ponjo in bi šle na sprehod po Ljubljani.
Vesela bi bila, če se oglasijo tudi najstnice, ki so to prebolele oz. prebolevajo.Kaj predlate in že vnaprej hvala za odgovore.

Lep pozdrav,
Kaja

O vsem se najprej posvetujte z njenim zdravnikom. Doklet je teža tako nizka, sprehodi najbrž niso to, kar ji lahko ponudite, ker predstavljajo še nadaljno izgubo energije. Vsekakor morajo biti usklajeni s potekom zdravljenja.
GLede ostalega pa, podpora in sočutje sta vedno dobrodošla, o sami bolezni pa mislim, da se nima smisla preveč pogovarjati in riniti vanjo. Kot pravite, pogosto so pravi eksperti – vendar v logiki bolezni ni pravega smisla. Povprašajte jo, kaj si ona želi. Zelo pomembno je, da v zdravljenju sodelujejo in jo podpirajo njeni starši.

Upam, da se bodo oglasili tudi drugi s svojimi izkušnjami.
Lepo podzravljeni!

pozdravljeni!

sama imam ze peto leto tezave s prehranjevanjem.nisem suha-niti slucajno.priblizno vem, kako se pocuti dekle, o kateri pisete.mislim, da mi je (po vasem opisu) kar podobna.iz lastnih izkusenj vam povem, da so pogovori lahko res dobra terapija, vendar ne s komerkoli.mora biti oseba, ki ji zaupas, ob kateri ti je prijetno, ob kateri se pocutis varno.so obdobja, ko si o tem ne zelis govoriti z nikomer…vendar prej ali slej potrebujes nekoga.

upam, da se bo to dekle uspelo pozdraviti in zaziveti normalno najstnisko zivljenje.sama sem ze ogormno zamudila, vrnitve nazaj pa ni.
stojte ji se naprej ob strani in kar je pomembno:ne izdajte njenega zaupanja!

lep pozdrav