POMOČ prehrana 6 mesečnika
Nisem brala vseh odgovorov, ampak: “Čez 4 ure je bil spet lačen”.
Jasno! Jaz imam sedemmesečnika in zdrži brez hrane največ tri ure. Po štirih urah brez hrane sem še jaz lačna, pa jem kaj bolj kaloričnega kot bučke in korenček, no! Naj je bolj pogosto, pa bo tudi imel manjše obroke.
Pa še tole: če praviš, da je malo debelušen. On je sedajle tik pred tem, da se začne plaziti, postavljati in začeti z telesno aktivnostjo. Čim je naš začel šibati okoli, je najprej shujšal, potem začel pa jesti še več kot prej 🙂
Srečno, saj bo vse v redu!
Ok, Lina, bom malo bolj prizanesljiva. Ampak še prej ti bom razložila, kaj me je tako razkurilo (ker zgleda, po zadnjem odgovoru, da kar ne dojameš, v čem je problem, pa čeprav ti jih je veliko reklo isto kot jaz):
“Imam 6 mesečnika, ki ogromnooooo poje … Sram meje, ker je debel, bojim se tudi za njegovo zdravje, če bo ostal debel…
Kolegice me čudno gledajo… kako je lahko takšen… jaz pa mu ne znam pomagat. Spet ni tako katastrofalno debel… vendar občutno preveč.”
Koliko hrane, kakšen obrok naj poje 6 mesečni dojenček in kolikokrat na dan. prosim napišite kako ste hranile vaše dojenčke tekom celega dne.”
“Adaptiranega mleka – Novalac poje 2dcl, torej 200 ml in mu je to dovolj za 4 ure. Če bi mu dala več, bi pojedel več. Dam mu samo 5 žličk Novalaca, kar bi sicer zadostovalo za okrog 160 ml. Gosto hrano uvajamo od 4, 5 meseca po nasvetu pediatrinje! Začeli smo samo z bučko, korenčkom in bili do sedaj samo na temu. Ker je bučka vodena in nekalorična mi je bilo nekako logično, da je še lačen, jokal je dokler ni dobil svoje porcije mleka. Čez 4 ure je bil spet lačen. naslednjo posvetovalnico imamo zaradi dopustov šele septembra, do takrat bo imel že 100 kg.
Na listu, ki nam ga je dala pediatrinja in v vseh knjigah piše naj bi se začelo gosto hrano uvajati pri 4 mesecih in pri 5. meseceh naj bi jedel že porcijo iz mesa in krompirja. !!! tako, da smo v bistvu celo v zaostanku.
Nimam tehtnice, vendar bi mogel imet okrog 8 kg. Rodil pa se je s 2860g. !!!
Enostavno nimam več idej kako naj ga prelisičim, koliko naj mu dam jesti,…”
Poglej si lastne odebeljene in neodebeljene besede še enkrat. Izražajo izključno samo skrb nad tem, da bo otrok ustrezal temu, kar ti govorijo drugi – posvetovalnica, sestre, kolegice. Izražajo samo TVOJ strah, TVOJ sram, TVOJE prepričanje, koliko je to ogrooooomno hrane, TVOJE prepričanje, da mora ena banana nasititi odraslega človeka, kaj šele dojenčka, TVOJE prepričanje, da kako more biti otrok po 4 urah SPET (!) lačen.
Gledaš samo knjige, tabele, liste, ki jih je dala pediatrinja, vse veš iz knjig in teh listov in nasvetov “strokovnjakov”, kaj NAJ BI otrok, zdaj celo nas sprašuješ, koliko so naši pojedli v tej starosti. Pa čeprav se smernice strokovnjakov imenujejo smernice prav zato, ker niso zakoličena pravila, ampak usmerjajo, samo usmerjajo na približno. Da ne bi recimo otroku pri 4 mesecih dajala po celega piščanca za jest, če malo karikiram. Ker edina resnica pri otrocih je, in zelo dobro bi bilo, da si to zapomniš za vse večne čase, da so RAZLIČNI.
NIKJER, PRAV NIKJER PA NE PIŠEŠ, DA SI POSLUŠALA SVOJEGA OTROKA VSAJ ENKRAT IN MU DAJALA JESTI, DOKLER NI POKAZAL, DA IMA DOVOLJ. NE, PIŠEŠ SAMO, “KAKO GA PRELISIČITI” IN DA MU MLEKO REDČIŠ. In s tem spet zadovoljuješ neke svoje in drugih “norme”, kakšen naj bi tvoj otrok bil.
V zadnjem odgovoru se na to temo spet ponavlja:
“mene je sestra na prejšnji posvetovalnici zelo nadrla, da je predebel. majhen je, ni velik. Pa tudi nisem rekla, da ima 8 kg, ampak tam nekje… najbržže čez 8. Dobival je 1kg na mesec, le v zadnjem mesecu (pred posvetovalnico) “le” 400g. Na prejšnji posvetovalnici jih še 7 ni imel, pa me je nadrla.
Ne vem kako govoriš za jogurt… ko pa mi lepo piše na listih, da jogurta ne. Kakšen golaž! Ne vem kot, da smo z drugega sveta. Počasi bi mogla začet ribo in piščančka, pa zajčka baje. Ampak ali vidiš kako različna so mnenja? 8 obrokov? Meni so rekli v posvetovalnici 4 – 5 obrokov, s tem, da nočnega črtaš… mi pa imamo še vedno tudi nočni obrok. “
Spet tuja načela, spet nekaj piše na listih, spet kaj “bi mogla začet” po teh nekih “smernicah”, nikjer pa nič o tem, da si POSKUSILA MORDA SLIŠATI, KAJ TI LASTNI OTROK PRIPOVEDUJE – KAJ ON MENI O TEM, “KAJ BI MOGLA ZAČET”, ne pa neki listi.
In če me kaj razbesni, je mati, ki ne sliši svojega otroka in ga noče slišati, raje jo je sram pred drugimi, ker ni takšen kot piše “v knjigah” ali “v smernicah”. Ljuba duša, pa tole ne mislim prav nič ponižujoče ali zaničujoče ali kakorkoli negativno, ampak samo in izključno, ker se mi NAJPREJ TVOJ OTROK, POTEM PA ŠE TI SMILITA V DNO DUŠE: s takim odnosom sebi in njemu tlakuješ pot v pekel, dobesedno. Pojma nimaš, kaj te še vse čaka in kolikokrat se boš morala kot mati ravnati izključno po občutku in intuiciji in po drobnem neslišnem glasku, ki ti ga brez besed sporoča tvoj otrok! Ko bo bolan, ko bo zdrav, ko bo še lulal v plenice, drugi pa ne, ko bo šel v vrtec, šolo – ogromno knjig in “strokovnjakov” in kolegic in starih mam in tet ti bo govoirlo, kakšen bi moral biti tvoj otrok in zakaj ni tak. In če se misliš tako slepo držati teh nasvetov, otroka pa ne poslušati prav nič, te resno ne čaka nič dobrega, otroka pa še manj.
In moti se, kdor misli, da so to zaničujoče besede. Ne – ravno v njih je dobra novica zate in še posebej za otroka. Več ga poslušaj in manj se zanašaj na knjige, liste, tabele in strokovnjake. Vse to je lahko izjemno koristno, ampak šele PO TEM, ko ti že slišiš otroka. Ko znaš nasvete drugih spustiti skozi ta prvi filter, in ta filter je – kaj mi sporoča otrok, kaj od tega svetovanega od zunaj bo zanj res dobro in kaj ne bo, vse to izključno glede na to, kakšen je. Smernice od zunaj so napisane za milijone otrok, od katerih je VSAK SVOJ SVET. In umetnost starševstva je prav v tem, da znaš “smernice” sfiltrirati tako, da so res lahko koristne za otroka (in zate, v končni fazi).
No, zdaj pa konkretno. Sem šla prav gledat, kaj pravi moja beležka iz prvega leta prvega otroka, ko sem bila še najbolj frišna.
Kot prvo: otrok je bil podoben jedec kot tvoj. S tem, da so takrat “smernice” svetovale uvajanje GH nič prej kot pri 6 mesecih, še raje malo kasneje. Ampak moj prvi otrok se je drl in drl in drl že skoraj od rojstva. Ker nisem imela mleka, je bil na adaptiranem. Veš koliko je popil pri enem obroku pri 2,5 mesecih? od 130-150 ml, s tem, da je želel piti 6x dnevno, torej na 4 ure! Tako da sem morala začeti mleko pri dobrih 3 mesecih, ko so se obroki povečali že na 180 ml, gostiti z rižem, sicer bi imel tudi po 8 obrokov dnevno ali pa bi bila flaša počasi premajhna in bi morala delati dve naenkrat. Pri 4 mesecih je spil čez 210 ml na obrok pri ca pol obrokih. Z GH smo, kljub tedanjim smernicam, začeli takoj po 5. mesecu.
Pri 5,5 meseca:
ob 5:30: 210 ml adaptiranega mleka (Novalac), zgoščenega z rižem
ob 9:00: cela zmiksana hruška + 100 ml mleka brez riža
ob 12:00: 1 bučka + malo mladega stročjega fižola + nariban sir zmiksano, vse pomlatil (cel krožnik za odrasle)
ob 14:00 se zbudil z jokom, lačen, 210 ml mleka brez riža
ob 16:00 skodelica kaše jabolko+korenček
ob 19:15: 210 ml adaptiranega mleka, zgoščenega z rižem
naslednji dan jedel malce manj. Čez dva dni:
6:30: 190 ml adaptiranega mleka, zgoščenega z rižem
9:30: 1 jabolko (CELO!) + 3 slive zmiksano, vse zmazal + 70 ml mleka brez riža za povrh
12:00 krožnik zmiksanega ohrovta + krompirja, zabeljeno s kislo smetano + 30 ml mleka brez riža (mleko po obroku sem mu ponujala vedno, popil pa je, kot vidiš, po željah in potrebah, včasih
ogromno, včasih čisto malo)
15:00: ENA CELA BANANA PLUS ENO CELO JABOLKO (pazi to, včaish je pojedel po dve banani plus dve jabolki zmiksano) + 150 ml mleka brez riža
19:30: 210 ml mleka z rižem
Ali pa pri 6 mesecih:
6:30: 200 ml mleka z rižem
9:00: DVE jabolki + ENA hruška + 40 ml mleka
12:30: juhica: pišče, stročji fižol, korenje, cvetača, grah, koleraba (krožnik za odraslega) + 200 ml mleka brez riža
16:30: ENO CELO jabolko + ENA CELA HRUŠKA, zmiksano
19:30: 200 ml mleka z rižem
Te količine so bile tako ogromne do cirka enega leta, leta in pol, potem ne več. S tem, da ni imel niti enega šlaufka nikjer, bil je pa pač kompakten otrok. Ki je v prvih treh, štirih mesecih pridobival po 1,3 kg na mesec, nato pa le rahlo manj.
Zdaj pa si poglej tvoje količine pri 6 mesecih in jih primerjaj. 160 ml mleka na obrok, pa to je, kot bi naš pojedel pri treh mesecih. Pa same neke bučke in korenje, če želi več kot eno banano, je pa že preveč. Poglej si tudi časovno razporeditev obrokov! Zelo redko med njimi preteče več kot štiri ure – ti pa vzdihuješ, “joj po 4 urah pa že lačen”.
Če mene vprašaš, zakaj se revež debeli, se mi zdi, da zato, ker telo dela zaloge, saj je prestradano. Nikoli ne ve, ali se bo sploh kdaj najedlo.
Končni nasvet bi bil takle: za par dni, še bolje en teden ali dva, vrzi v kot vse nasvete, vse knjige, vse strokovnjake, in samo poslušaj otroka – dajaj mu za jesti, kadar hoče in kolikor hoče. Goste obroke razporedi na tri, dopoldansko malico, kosilo in popoldansko malico. s tem, da mu po njih ponudi mleka, kolikor želi – naredi torej POLNO (240 ml) flašo, pa bo popil, kolikor bo želel. Prvi in zadnji obrok pa naj bo POLNA!!! (nujno 240 ml!!!) flaša mleka. Če do zdaj nisi mleka gostila z rižem, ni treba tega uvajati na vrat na nos, da ne bo težav, ampak će bi bil po tednu dveh terapije “pojej kolikor želiš” še problem, pa morda poskusi še to – ampak počasi, začni recimo samo z jutranjo flašo.
Pa še en nasvet za povrh: ko me je naš pediater pri otrokovih 3 mesecih tudi nadrl, ja gospa, otrok NE SME spiti več kot 150 ml, še to je preveč, otrok pa se mi je jokal in jokal, sem o tem povprašala patronažno, ki je že od vsega začetka, samo da je otroka pogledala, trdila, da je velik jedec in naj mu mleka ne omejujem. Veš kaj mi je rekla: “Pediater – diagnoza ob bolezni, jaz – nega in prehrana pri zdravju.” Na kratko, iz izkušenj je vedela marsikaj, česar on ne ve – ve pa iz knjig, to pa ja. Ampak kaj ti pa to pri lačnem otroku nuca? NIČ. In tvoj otrok je lačen, ma kaj lačen, prestradan!
Še tole: ko omenjaš, da krompirja še ne: polenta (z mlekom, lahko tudi adaptiranim) je izvrstna reč, lahko jo tudi malo zmešaš z naribanim sirom – pa ne pozabi malček soliti, naj ne bo brez okusa. Pa kus kus (pretlačen) tudi, s kašnim dodatkom. Pa stročji fižol, zmiksan še s kakšno zelenjavo. Pa banana z jabolkom in hruško, vse sveže zmiksaj, veš kako to lepo diši in kako dobro je. In nikar nikar ne nehaj pripravljati sveže hrane le zato, ker greste na morje! Tam je šele dobra ponudba sadja in zelenjave, breskve dehtijo še 100x bolj, pa samo pretlačiš jih, vmešaš še banano in ola. Če ni dovolj tekoče, dodaš malo adapt. mleka, pa je. Za moj občutek ti precej premalo mešaš različne jedi med sabo. Bučke, ja ok bučke. Ampak ne same bučke. Vmešaj jih recimo med kuskus, so odlična kombinacija. Ali pa tole z mesom mi ni jasno. Saj ni treba začet z mesom v koščkih – zase naredi en dober naravni zrezek z malo omakice, ti pojej zrezek, otroku pa omako vlij med polento ali kuskus, to je tudi meso. Ali zadeve mešaj z govejo čisto juho, tudi to je meso. Itd. itd. Dobi si kakšno dobro knjgo z recepti za dojenčke, jaz sem imela Zdrava prehrana za dojenčke in malčke, na primer. Začni skratka KUHATI MEŠANICO SESTAVIN, ne samo ponujati eno samo vrsto zelenjave ali sadja.
Tako. Upam, da si zdaj dojela, da ti s tem, ko ti povem, da letaš ko zmešana kura od enega do drugega nasveta in s tem škodiš otroku, ne želim popolnoma nič slabega, prej nasprotno. Želim ti samo, da dodobra uvidiš nespametnost takega početja. In ti toplo toplo priporočam, umiri se in poslušaj dete. Osnovna smernica, ki se je le drži, je samo to, da naj dete od 6-12 meseca spije vsaj nekje pol litra mleka na dan, da zadosti potrebam po beljakovinah in maščobah in železu.
Srečno. Če še ne bo šlo, pa seveda javi, bomo pomagale po najboljših močeh.
PS: sicer tvegam, da boš spet vzela za suho zlato še eno “napisano” navodilo, prosim, ne naredi te napale, link ti popam le zato, ker so gor recepti in ker ti potrjuje, da to, kar govorim, velja tudi “v knjigah in smernicah”.
http://www.paparica.si/domov_dojencek7-9.html
“Pri tem, koliko bo pojedel, se ravnajmo po njegovem teku. Nikoli svojega dojenčka ne silimo, da bi jedel kaj, česar očitno ne mara. Nekaj tednov pozneje mu bomo lahko to ponudili znova – in utegne se izkazati, da mu bo takrat všeč.
Pomnimo, da je v tej starosti ‘debelost’ normalna. Brž ko se bo vaš otrok začel plaziti in hoditi, se bo znebil odvečne teže.
Če dojenček nima rad mleka in ga spije manj kot 600 ml, potem ga uporabimo v nekaterih receptih, recimo pri Cvetačnem siru. Tudi majhen otroški lonček jogurta ali košček sira velikosti škatlice za vžigalice ustreza 60 ml mleka.
Čeprav prehrana z malo maščobami ne predstavlja nobene težave za odrasle, pa ni primerna za majhne otroke, ki potrebujejo kalorije za rast. V prvih dveh letih svojemu otroku dajajmo le polnomastno mleko in se izogibajmo mlečnim izdelkom z nizko vsebnostjo maščob.”
Ne obesi se prosim na to, da v linku piše dojenček 7-9 mesecev, tvoj da jih ima pa samo šest! Po tem, kako hlasta za hrano, in seveda po kilaži, je povsem enakovreden enemu manj ješčemu sedem, osem ali devetmesečniku.
Pa še en nasvet imam zate, ko praviš, da “nimaš tehtnice”. Če s tem misliš, da nimaš tehtnice za dojenčka, imaš pa morda tehtnico za tehtanje odraslih, stopi nanjo z otrokom v naročju in nato brez in vrednosti odštej eno od druge. Če pa nimaš tudi te tehtnice, jo imajo pa v skoraj vsaki lekarni, kjer narediš isti postopek. Vedeti, koliko otrok tehta, je kar priročno, tako pri manj kot pri bolj ješčih otrocih.
To je pa za zdaj zares vse, lp
Kar ne morem nehati razmišljati o tem revežu otroku in tebi zmešani frišni mami, citirala ti bom še dve tvoji izjavi, da bi ja spregledala, kje ga serješ:
“Zvečer dobi tudi gresek, brez skrbi, da ga ne stradam… toda poje bistveno več kot sosedov ali sestrin, ali vsi ostali njegovi vrstniki“
Poglej, kako ga skušaš stlačiti že tako majhnega v neke kalupe, samo poglej ti to. Seveda poje bistveno več, saj je drugačen, je drug otrok, ni isti kot oni. Enkrat bo morda bistveno več/manj spal/popil/pojedel/pretekel/prebral/zračunal/dosegel, a smo odrasli enaki? Sploh pa moški, no, se ti zdi, da jejo enake količine kot ženske 😀
“Kako je lačen… pa tako se redi?”
Tole se mi zdi, no, prek tega boš najlažje ugotovila odkod salo. A si že mogoče opazila, da so s salom obloženi ljudje, ki so neprenehoma na nekih dietah in hujšajo, pa zato “za zajtrk ne bom nič, hujšam, za kosilo čisto malo, hujšam, malic pa sploh ne” – potem pa pride večer in volčja lakota in spraznijo hladilnik pa se nažrejo. Pa mogoče po količini res ne pojejo toliko čćez dan, ampak telo je prestrašeno, ne ve, kdaj in ali sploh bo dobilo dovolj hrane za delovanje in ob pravem času, ker je vse zmetano vanj samo zvečer. Pa si naredi zaloge. Pri ljudeh z rednimi obroki, ki poslušajo svoj notranji občutek, kot ga ima PRIROJENEGA vsak dojenček, in končajo obrok ob občutku sitosti, čez tri do pštiri ure pa spet kaj malega jedo, ni sledu o salu. Ne glede na gibanje.
V vsakem primeru, ni važno, ali je to res ali ne, dajaj mu konkretne (kalorijsko in po sestavi konkretne, ne toliko po volumnu, čeprav tudi, ker je jedec) obroke. Ne čakaj npr. s piščancem, da ga boš “uvedla”, kot rečeno, daj mu že zdaj malo omakice, malo goveje juhe kam v zelenjavo prilij, važno, da so beljakovine. Sir naribaj na zelenjavo, jogurt ali kislo smetano komot uporabljaš za malo zabele – saj ni treba celo veliko žlico, čisto malo, za zabelit. Tisto o jogurtu da ne si namreč spet preveč dobesedno vzela, mišljeno je cel jogurt kot malica, ne žlička ali pol žličke kot dodatek zelenjavi ali sadju. Pa tudi no, ni ravno treba čakat z jogurtom za malico do neve,kdaj, v paparici imaš kar hitro že jogurt v precej veliki količini naveden. Saj če mu ne paše, pa pač ukineš in ponudiš čez čas. No tako. Če še kaj najdem, se bom sigurno še izkašljala, ker tole s stradanjem dojenčka je čisto preveč za prebavit v enem kosu.
Še ena stvar. Kako pa si ga hranila pred uvedbo GH? Ker zdaj omenjaš dva deci mleka, sklepam, da ga ne dojiš več oz. vsaj ne toliko – je že dolgo na adaptiranem mleku? Če je, ali si mu vedno dajala toliko tega mleka,kolikor je priporočeno, torej “120-180 ml prilagojenega mleka na kilogram telesne teže dnevno, razdeljeno v 6-8 obrokov dnevno, če dajete samo prilagojeno mleko”? (http://med.over.net/forum5/read.php?94,1985862) Kar pri recimo petkilskem dojenčku pomeni dnevno ene 600 do 900 ml mleka in torej ene 100 do 130 ml na obrok, če je obrokov šest, in ustrezno manj, če jih je osem? Ali si tudi takrat omejevala količine? Ker če si to delala, je čisto možno, da je otrok tako sestradan, da skuša nadomestiti še za nazaj (sama sem bila po besedah matere kot dojenček taka jedka kot nedonošenka, vse za nazaj nadoknadit, ker sem imela dve kili ob porodu – potem pa sem se menda redila tudi po dve kili na mesec, da so mi GH uvedli že pri 4. mesecu; poglej zdaj tudi to različnost otrok! moja mama bi komot rekla kot ti, naša je čisto druga kot vrstniki, pa ni, lepo me je nafutrala in vse velike kile sem po prvem letu zgubila, zdaj sem majhna in drobna)
joj, najlepša hvala za vse napisano, prav ničesar nisem vzela za slabo.Kot že rečeno spoštujem prav vsako mnenje in vsakogar, ki si je vzel čas zame.
No pa ti bom povedalo najino zgodbico od začetka. Rojen v 36. tednu, nedonošenček, po 2 minutkah na dojki zaspal, dobil zlatenico, še bolj spal, še manj jedel, na začetku pridobil le 30 g v 1 tednu. Poleg dojenja sva ga s patronažno dobesedno nalivali z umetnim mlekom, saj je tega lažje pil in ni takoj zaspal. Posledično sem imela vedno manj mleka, čeprav sem si črpala in shranjevala, je pač stres naredil svoje.
Tako sva ga dobesedno zalili z mlekom. Postal je zdrav in močen, lepo napredoval,… tako z razvojem, kot s kilami. Mleka smo dajali vedno več, pri 2 mesecih 120. Zdravnica nam je svetovala, da lahko popije toliko, dokler ne bruha. No, pojedel je res ogromno, tudi sma prenehal jesti, bruhal pa nikoli… postal je pravi buhteljček, potem ko bi pa mogel pasti kravice, smo nekako ocenili, da se ne more dvigniti, ker je pretežak. Takrat me je zaskrbelo kako bo potekal njegov razvoj. Debelost že pri dojenčku?
Takrat sem prvič vprašala za nasvet tudi na forumu neonatologija – ne bi se rada izpostavljala, če me razumeš – dobila pa odgovor naj mu ponudim več čaja, da so pač sedaj pravila taka, da se dojeni otroci lahko redijo kolikor hočejo tisti, ki pa so večinoma na adaptiranem mleku pa ne. Lahko še tja malo pogledaš. Aja pa še to mi je rekla dr., da najbrž toliko poje, ker ima krčke, potem pa se s tem tolaži in da bo vse minilo do 4. meseca.
Tako sem mu začela redčiti mleko in je naenkrat imel boljšo prebavo, več se je gibal, manj spal, več smejal,… razvoj je zopet stekel normalno. sedaj je veseljak, dobrovoljček, z njim ni nikakršnih težav, joka le ko je zaspan ali lačen… pa še to takoj, ko pokaže znake lakote dobi hrano. Dobro, prepričala si me, da mu dam žličko več hrane. 🙂 Čeprav on v teh 4 urah ne joka, je vesel, se igra, kobaca že malo… Včasih sploh več ne joka za naslednji obrok, mu ga ponudim sama, potem pa seveda vse poje. In potem hoče še… On bi jedel do onemoglosti. včasih mu res dam pač naj je, pa da vidimo koliko bo zmazal… pa se tako naje, da se še premaknit ne more, pa tudi kupčka ne more podret, še dihat ne more… bruha pa ne. Praviš naj poslušam svoj občutek… pa meni občutek pravi, da je požerušček.
Sem pa tudi jaz razmišljala podobno kot ti – da on slučajno ni lačen, pa potem skladišči…
Kar se tiče uvajanja nove hrane, priznam da imam malo strahu, ker sem jaz alergična na vse živo in sem zato tudi pri njemu previdna… danes pa sem se odločila, da spet poskusim s krompirjem, jutri z rižem,… Naj bi se uvajalo samo po 1 novo hrano na dan. Bo pa seveda tudi meso dobil, pa mogoče nam na ta način uspe priti do obroka brez mleka.
Ja ne vem… glede debelosti so različna mnenja… debelost je lahko huda ovira v življenju tako z zdravstvenega kot s socialnega vidika, jaz pa njemu želim le najboljše.
Da boš lažje spala, ker vidim, da te muči, bojiš se, da je sestradan… Naj te potolažim – če bi ga videla, bi razumela, da je daleč od sestradanosti in tudi obrok dobi takoj, ko ga zahteva. Moj otrok ne joka. tako da… ne vem… meni se ne zdi lačen. Verjami joka tudi jaz ne bi prenašala, ker me srce zaboli, če vidim solzico na ličkih.
Vesela sem tvojega nasveta, res se zahvaljujem, da si se oglasila. Čeprav si ponekod malo pretiravala – tiste odebeljene besede mi niso bile všeč, sem se od tebe dosti naučila.
ja, najbrž bom še kdaj kaj povprašala.. ja…
.) No pa lep dan, pa nikar ne skrbi, moj sinček zadovoljno spi in ne kaže znakov lakote.
Hm, ja, no. Štorija je zdaj malo dopolnjena. A vseeno, še vedno izjavljaš zelo nerazumne stvari.
– Da je pri dveh mesecih pojedel 120 ml. Pa ljuba duša, to je normalno za to starost, ne pa “ogromno”. Kdo ti je stumbal, da je to ogromno, mi ni jasno.
– Potem, da so “zdaj” pravila taka, da je dojenčke na AM treba bremzati, dojenih pa ne – ne, ta “pravila” so že dolgo taka, ampak spet, ni mišljeno kot zacementirano, ampak se prilagajaš otroku. Če bi jaz to poslušala, bi bil moj otrok lačen, ker on je enostavno rabil več kot piše v vseh knjigah in nasvetih. Zato še enkrat, ne drži se kot pijanec plota vsega, kar ti rečejo. Ampak dobro, nasvet ti je koristil,. Vendar ne pozabi: koristil ti je takrat, pri tisti starosti, dojenčki pa se z vsakim tednom razvijajo in je situacija na mesečni ravni lahko zelo drugačna. Kot je ena rekla, on se zdaj pripravlja na plazenje itd. in morda nabira energijo.
– Kot tretje, “takoj, ko pokaže znake lakote dobi hrano”: ja, ampak kakšne hrane in koliko? 160 ml razredčenega mleka, ko bi potreboval vsaj dva deci, pa eno banano, ker menda da “ena banana še odraslemu zadošča za več ur, ne pa dojenčku”, pa bučke in korenček. To omejevanje je v hudem nasprotju s tvojim občutkom o menda nekem “požeruščku”. Če bi otrok pojedel več, kot ti misliš, da mora, je po tvojem požerušček. Daj poglej si še enkrat meni mojega prvorojenca no. Tri sadeže naenkrat je bil sposoben zmazati plus celo flašo mleka čez. Ne pa “eno banano”.
– Kot četrto, preberi si še enkrat citat s paparice: pri dojenčku o kaki debelosti ne more biti govora, ker ima sam NARAVNI REFLEKS ZA SITOST! Paziti je treba samo, da ga hranimo v skladu z njegovim tekom (in seveda ustreznim razmerjem beljakovin itd.). In normalno je, da otrok po štirioh urah zmaže vse, kar mu ponudiš, in normalno je, da se takrat kot praviš “ne more premakniti” in to ni noben “on bi jedel do onemoglosti”.
– Kot peto, to, kar ti delaš, torej omejuješ hrano, ker imaš pač prepričanja, ki ne sodijo v razmišljanje v času dojenčka (“debelost je lahko huda ovira v življenju tako z zdravstvenega kot s socialnega vidika”), je direktna pot v debelost. Tja ne vodi prehranjevanje na zahtevo in po želji, ampak prav omejevanje hrane.
– Kot šesto in najbolj pomembno pa: kdo, kateri stručko zavraga te je prepričal, da je 8 kg pri 6 mesecih preveč???? Ta ki ti je to naplozal, pa če je še stokrat dr. med. in pediater, je falil na celi črti in naj si malo pogleda tabele rasti pri dojenčku:
http://www.pedijatrija.org/Download/2005/01/23/percentilne_krivulje_5-95_(crveno_plave_u_boji).pdf
8 kg pri 6 mesecih je točno na 50. percentili, kar pomeni, da ima POLOVICA DOJENČKOV TOLIKO KIL PRI TEJ STAROSTI! In to takih, ki so dolgi od 62 do 70 cm, torej in majhnih in velikih! To je NORMALNA KILAŽA, ne pa DEBELOST!!!!!
Če ti sestre na posvetovalnici torej še kdaj kaj zabrusijo v zvezi s težo, bodi no toliko samozavestna mama in jim odbrusi nazaj, da ima tvoj otrok po tabelah rasti IDEALNO KILAŽO. Ne pa, da greš zaradi njihovih pripomb otroku omejevat banano na eno in podobne kozlarije.
Tako. Vzemi se v roke, ornk. In srečno.
PS: “tiste odebeljene besede”, ki ti niso všeč, so tvoje lastne 🙂
PPS: ne skrbi, ne bedim, ker bi me tvoj primer mučil, ampak zaradi nočnih šihtov – čisto enako bi ti napisala podnevi 🙂
Še nekaj, ker iz branja v branje opažam neskladja v tvojih izjavah:
Zdaj si napisala:
“Moj otrok ne joka. tako da… ne vem… meni se ne zdi lačen. Verjami joka tudi jaz ne bi prenašala, ker me srce zaboli, če vidim solzico na ličkih. “
V prvem postu si napisala:
“Poje praktično vse, kar mu pride pod zob in ko je že vidno sit, še vedno odpira usta in joka – hoče še!”
Kaj torej res drži, otrok joka ali ne joka?
In še tole:
“postal je pravi buhteljček, potem ko bi pa mogel pasti kravice, smo nekako ocenili, da se ne more dvigniti, ker je pretežak.”
Otroci se različno razvijajo. Tisti težji rabijo nekoliko več časa, da se dvignejo na rokah, da vstanejo, da shodijo. Misliti, da se ne bo nikoli dvignil, ker ima več kil kot en lažji dojenček, je velika bedarija. Kot rečeno polovica dojenčkov ima v tej stariosti toliko kil, poglej malo razpon kilaže v tabeli rasti za trimesečnika, npr: sega od 5 do 7,5 kil, veš kakšna razlika je to, dve kili in pol je razpona – pa da se tisti s 7,5 kilami ne bi mogli ob svojem času dvigniti za pasti kravice ja lubi bog no. Če bi bilo tako, bi še vedno vsi dojenčki ležali na hrbtu. Še večja bedarija pa je iz tega, ker kravic ne začne pasti ob točno določenem trenutku, ampak pač malo kasneje, potegniti sklep: “Takrat me je zaskrbelo kako bo potekal njegov razvoj. Debelost že pri dojenčku?” Močni otroci rabijo nekoliko več časa da natrenirajo svoje mišice, to je pa tudi vse. Samo nekoliko več časa in nič drugega. Kdo je bil ta “ki je nekako ocenil, da se ne more dvigniti, ker je pretežak”, me prav zanima. Če je bil pediater, bogpomagaj. No, pa saj, če je bil ta isti, ki je osem kil ob šestih mesecih ocenil za pretežko, se ni za čudit.
Joka, ko že dobi hrano in hoče še. Saj potem dobi še. Saj mu razen mleka nisem ničesar omejevala. Če te zanima ti lahko kopiram vprašanje in odg. od dr. Cerarjeve, vendar to le po zasebnem ozr na mail.
v 4 urnem razmaku pa sploh ne joka. Npr. pojedel je ob 10ih, dala sem mu primerno količino žličk, sedaj je ura čez 14, pa do sedaj ni zajokal, sedaj pa čakamo, da se malo shladi papica. (enako dolgo je navadno zdržal tudi s 5 mericami). ko bo pojedel sel krožniček krompirja, bučke, brokolija in malo korenčka in spil še celo flaško, potem bo jokal, ker bo hotu še… Hkrat pa ne bo mogel več niti dihat… Potem se samo še igra s hrano, sicer bi pa pojedel kolikor bi mu še dala.
Nima nobenga smisla, da se tebi opravičujem, ker ravnam s svojim otrokom po svojem občutku, tudi branit se mi ne da… samo prosim poglej še malo širše. saj se ne gre tukaj kdo ima prav in kdo ne, gre se za to, da bi rada rešila problem z mojim dojenčkom.
Hvala še enkrat.
Ja vem, da si krepko povdarila moje besede, je pa bilo zato toliko bolj moteče, vendar ni važno…
Vglavnem seveda bom od tvojih nasvetov uporabila tiste, ki se mizdijo primerni,… Ti pa lahko povem, da je kolegici patronažna zatežila, ker je v prvem mesecu njen otrok pridobil 200g preveč! Hranjen z AM. Najbrž so tule pri nas kar strogi.
Slučajno sem zaseldila tole temo. Tudi sama imam podoben problem, le da je moj dojenček mlajši. Sicer je zgodba malo drugačna, lahko pa ti prilepim odgovor, ki ga je meni napisala zdravnica. Upam, da sem bila kaj v pomoč.
požeruščki povzročajo mamam prav tako hude stiske kot neješčneži – včasih so stiske še hujše, saj je njihov zahteven jok težko preslišati. Mnogokrat res velja, da so v “začaranem krogu” – ker jih črviči, se tolažijo s pitjem (goltanjem) mleka, zato še več jokajo, se potolažijo še z večjim obrokom, želodček postaja vse “prostornejši”… In grami gredo v višave, množijo se podbradki in “mišelinke” okrog pasu.
Pametno je, da si beležite prehrambeni urnik – ob tem upoštevajte, da je normalno, da se količina popitega mleka močno spreminja (tudi sami ne pojemo vsak obrok enako) in da je pričakovani dnevni vnos mleka okrog 140-160 ml/kg, torej pri vašem fantu okrog 650-700 ml na dan razdeljeno v 5-7 obrokov.
Ker se nam bližajo topli pomladni dnevi, vam svetujem tudi čim več gibanja na svežem zraku – dojenčku bodo zanimivosti na sprehodu zamotile lakoto, vedno bolj bo tudi aktiven in bo špehek spreminjal v mišice – in vaše sedanje skrbi bodo izpuhtele.
Joka, ko že dobi hrano in hoče še. Saj potem dobi še. Saj mu razen mleka nisem ničesar omejevala. Če te zanima ti lahko kopiram vprašanje in odg. od dr. Cerarjeve, vendar to le po zasebnem ozr na mail.
v 4 urnem razmaku pa sploh ne joka. Npr. pojedel je ob 10ih, dala sem mu primerno količino žličk, sedaj je ura čez 14, pa do sedaj ni zajokal, sedaj pa čakamo, da se malo shladi papica. (enako dolgo je navadno zdržal tudi s 5 mericami). ko bo pojedel sel krožniček krompirja, bučke, brokolija in malo korenčka in spil še celo flaško, potem bo jokal, ker bo hotu še… Hkrat pa ne bo mogel več niti dihat… Potem se samo še igra s hrano, sicer bi pa pojedel kolikor bi mu še dala.
Nima nobenga smisla, da se tebi opravičujem, ker ravnam s svojim otrokom po svojem občutku, tudi branit se mi ne da… samo prosim poglej še malo širše. saj se ne gre tukaj kdo ima prav in kdo ne, gre se za to, da bi rada rešila problem z mojim dojenčkom.
Hvala še enkrat.
Ja vem, da si krepko povdarila moje besede, je pa bilo zato toliko bolj moteče, vendar ni važno…
Vglavnem seveda bom od tvojih nasvetov uporabila tiste, ki se mizdijo primerni,… Ti pa lahko povem, da je kolegici patronažna zatežila, ker je v prvem mesecu njen otrok pridobil 200g preveč! Hranjen z AM. Najbrž so tule pri nas kar strogi.[/quote]
Poglej, Lina. Najprej komentiram tole:
“Nima nobenga smisla, da se tebi opravičujem, ker ravnam s svojim otrokom po svojem občutku, tudi branit se mi ne da… samo prosim poglej še malo širše. saj se ne gre tukaj kdo ima prav in kdo ne, gre se za to, da bi rada rešila problem z mojim dojenčkom.”
Kot prvo, meni se nimaš kaj opravičevati ali se braniti, ker ti (in tvojemu otroku) želim samo dobro. Hecno pa je, v tem kontekstu, da čutiš potrebo po opravičevanju vsem drugim – sestram na posvetovalnici, kolegicam, itd. Pa čeprav one gledajo samo statistike na vzorcu mnogih otrok ali samo svojega otroka, tvojega otroka pa ne poznajo tako dobro kot ti, ki si ga tukaj opisala. Prav nobene potrebe pa ne čutiš, da bi se branila pred njihovimi “obtožbami”, pa bi bilo tako za tvoje kot za otrokovo zdravje dobro, če bi se – vsekakor vsaj glede kilaže in količine užite hrane.
Kot drugo: praviš, da delaš z otrokom po svojem občutku. A hkrati navajaš “občutke” oz. prepričanja, ki za to starost dojenčka nikakor niso primerni: že naveden tvoj sram, ker poje več kot drugi (pa čeprav poje povsem normalno oz. še premalo glede na kilažo in z njegovim tekom primerljive otroke), ker ima že! kar osem kil (pa čeprav je to idealno, četudi bi imel kilo ali dve več, je še vedno sprejemljivo), ker se bojiš kasnejše debelosti (pa čeprav v vseh knjigah piše in izkušnje mnogih mam tudi v tej temi govorijo, da dojenčka hranimo glede na NJEGOVE potrebe in ne naša prepričanja o tem, koliko bi moral pojesti in kdaj je sit), prepričanje, da je ena banana še za odraslega ogromno itd. itd. itd. Tvoji občutki so skratka, vsaj glede na vse, kar si napisala do zdaj, popolnoma napačni, ker izhajaš iz povsem napačnih predpostavk. Jaz ti tukaj skušam samo povedati, kakšne so prave predpostavke pri otrokih, in to, da bolj kot svoje občutke, ki te očitno zavajajo, poslušaj otroka. Šele ko se boš uglasila nanj, bodo tvoji občutki naravnani v pravo smer – takrat šele ne boš čutila potrebe, da se počutiš ogroženo, ko ti bodo sestre ali kdorkoli drug dajali nasvete, ki za tvojega otroka niso primerni.
Kot tretje: jaz gledam zelo široko, precej širše kot ti, in ja, ne gre za to, kdo ima prav, gre za to, da bi TI rada rešila problem z otrokom. Da pa hkrati, kljub temu, da bi tako rada rešila problem, težko slišiš, da s tvojim otrokom ni nič narobe, da ni noben požerušček, da če bo pojedel kolikor bo želel, ob pravih urah in pravo razmerje snovi, ne bo debel, in da ima povsem normalno število kil. Tega se mi zdi sploh nočeš sluišati. Še vedno mi želiš poslati mnenje menda strokovnjakinje dr. Cerarjeve, da bi me ja prepričala, kako tudi strokovnjaki menijo, da poje preveč. Ja, ona je strokovnjakinja – za veliko stvari. Ampak ona ne živi s tvojim otrokom vsak dan, kot živiš ti. Ona ti lahko da splošne smernice, ti pa moraš sfiltrirati to, da bo res pisano na kožo otroku, ne pa tvojim napačnim prepričanjem. Dokler boš skratka mislila, da je otrok predebel, boš iskala pri strokovnjakih in “strokovnjakih” potrditve, da je temu res tako.
Zadnji komentar Anamarije vsebuje zate zelo koristen nasvet, in sicer da si beleži, koliko otrok poje (ignoriraj pa to, da mora dnevno dobiti mleka okrog 140-160 ml na kilogram njegove teže – to velja za otroke, ki še niso na GH (in imajo tam okrog 5 kg) ali pa pojedo GH samo za kakšno žlico na dan. Tvoj pa ima 8 kg in že kar konkretno je GH, se pravi, da bi moral popiti mleka ustrezno manj. Ampak še vedno ne veliko manj, saj zaenkrat je bolj sadje in zelenjavo, beljakovin in OH pa še ne toliko. Tam nekje recimo 700-750 ml mleka, kar je tri polne flaše (recimo zjutraj in zvečer kot samostojni obrok ter po kosilu). Ali pa vsaj 600, 650, no. Kasneje, čez kak mesec, dva tri bo ta količina postopno prešla v ene pol litra na dan (recimo dve flašil, jutranja in večerna, plus kaka malenkost čez dan) tja do enega leta. Po enem letu, ko bo že na kompletni GH, še bolj pa pri letu in pol, bo še manjša, samo recimo ena, večerna flaša dnevno. Seveda ne pozabi, da mora z manjšanjem doze mleka dobiti ustrezno količino drugih tekočin, čaja, vode, da ne dehidrira.
Komentirala bom še časovno razporeditev obrokov. Včeraj si mu torej dala dop. malico ob 10h. Ob 14:35 še čakaš, da se kosilo ohladi. To je krepko več časovne razlike od 4 ur, to je skoraj 5 ur brez hrane. Ni niti toliko važno, ali otrok vmes joka ali ne; ker ne joka, mu pač ne daš hrane prej. Ok. Ampak – otrok mora imeti štiri ali pet obrokov. Pri tvojem jedcu je veliko bolje, da bi jih imel pet – saj zdaj jih ima, ampak enega nočnega! Veliko bolje bi bilo in s tem bi se znebila tudi nočnega obroka, da bi računala več obrokov po manj, torej obroke bolj na gosto, recimo na tri ure, triinpol. Potem se ne bo več dogajalo, da bi pojedel toliko, da ne more dihati. Kar vprašaj se, kaj naredi človek, ko je sestradan – plane na hrano in je, ne da bi uspel začutiti, kdaj je sit. In tvoj dela točno to. Hraniš ga na štiri ure ali več, kar je bistveno preveč časa med obroki. Dan ima 24 ur. Če odšteješ vsaj 8 ur spanja, je to 16 ur. Če ga hraniš na tri ali recimo triinpol ure, je to ravno pet obrokov dnevno. Če čakaš, da vsakič pretečejo štiri ure, poje čez dan seveda samo štiri obroke in seveda da potem zahteva še nočnega. In seveda – po tako dolgem času med dvema obrokoma je ko norec, da na koncu še dihati več ne more, ker je do takrat enostavno preveč lačen. Daj mu torej prej jesti in ne čakaj na to, da bo zajokal – takrat je že prepozno. In ne omejuj mu količin glede na tvoja prepričanja, koliko drži ena banana pri odraslem. Naredi mu banano in jabolko, recimo, pa naj je, kolikor želi. Ali pa dve banani. Ali pa banano in dve, tri slive. Ali pa banano in hruško. Ali pa banano, hruško in jabolko. Taka kašica ti komot ostane v hladilniku še za popoldan, če ne bi vsega pojedel.
In oglej si še enkrat urnik mojega prvorojenca. 6:30, 9:00, 12:00, 15:00, 19:30. Edino med pop. malico in zadnjim obrokom je več kot 4 ure. S tem, da je po vseh gostih obrokih mleka popil, kolikor je želel, če celo flašo, pa celo, s tem, da so bile količine precej večje od tvojih, torej ta zadnji več kot štiriurni razmik ni imel bistvenega vpliva. Uredi ta urnik po svoje, glede na urnik njegovega spanja in vstajanja, ampak tako, da bo NUJNO PET obrokov čez dan in da naj ne bo vsakič več kot 3,5 ure med dvema. Tako kot ga moraš naučit urnika spanja, ga moraš naučiti tudi urnika hranjenja, ker zdaj je že dovolj velik za to (novorojenček seveda nima še nobenega urnika, ampak ne govorimo o tem).
Ta časovni razmik moraš res zmanjšati, absolutno preveč je čakati štiri ure in pol. Poročila, če se obnese, bomo zelo veseli.
Nasvet Anamarije, “čim več gibanja na svežem zraku”, pa upam, da že tako ali tako upoštevaš. Ta bi moral veljati tako za ješče kot za neješče otroke.
Še tole moram komentirati:
“Ti pa lahko povem, da je kolegici patronažna zatežila, ker je v prvem mesecu njen otrok pridobil 200g preveč! Hranjen z AM. Najbrž so tule pri nas kar strogi.”
Kot sem ti že povedala, je meni pa pediater “zatežil” glede količine popitega mleka pri obroku. Pa sem na srečo imela pametno patronažno s 30 let izkušnjami. In dve ušesi – če bi pediatrov nasvet ustrezal mojemu otroku, bi ga med njima zadržala, tako pa čez eno noter čez drugo ven.
Nekaj moraš, kot sem že večkrat povedala, razumeti pri vseh teh nasvetih strokovnjakov – patronažnih, medicinskih sester v pediatriji, pediatrov in drugih (pa tudi pri “dobronamernih nasvetih” kolegic, sorodnic, mam, tašč itd.): oni so tu za to, da po svojih najboljših močeh prispevajo k temu, da bosta tako dojenček kot mama v dobrem stanju. Vendar pa oni lahko operirajo samo na podlagi statističnih podatkov o množici dojenčkov (od tod razne tabele glede rasti in podobno ter spiski, kaj naj bi se jedlo pri kateri starosti itd.) in na podlagi dokaj malo časa trajajočih rednih pregledov (kot so posvetovalnice). Oni niso 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni na leto skupaj s konkretnim otrokom. Ti kot mama si, zato si tudi na porodniški (oz. vidva z otrokovim očetom kot starša, ampak prvo leto smo večinoma mame bolj na tapeti). In ti kot mama se moraš NAJPREJ (pred vsemi “nasveti”) uglasiti na svojega dojenčka.
Šele tako uglašena mama pripombe patronažne, da “je otrok v prvem mesecu dobil 200 g preveč” ne bo vzela za “teženje” in za “strogost”, ampak za skrb, ki jo je patronažna po svoji profesionalni dolžnosti dolžna izrekati, ki pa ni nujno “dobra” za konkretnega otroka. Z drugimi besedami, ko lastno glavo (prepričanja, občutke) mati uglasi na otroka, bo znala zelo dobro presoditi, ali je teh 20 dek pri njenem dojenčku res spornih ali ne in ne bo patronažne smatrala za “strogo in zateženo”, ker je to omenila. Patronažna gleda pač po krivuljah rasti, to je vse, marsikateri dojenček pa od njih pač odstopa v plus ali minus. Uglašena mama ob taki pripombi ne bo na vrat na nos mislila, da ji patronažna sporoča, da je otrok predebel, in ga šla po vsej sili hujšat. Ampak bi vsekakor pomislila (no, vsaj jaz bi), kaj pa je teh 20 dek v celi sliki – cela slika je npr. lahko ta, da otrok od danes na jutri zboli in zgubi tudi celo kilo. Neredko videno! In zato se jaz ob ogromnem naraščanju teže prvorojenca v prvih mesecih nisem prav nič sekirala, tudi če so letele kakšne pripombe – sem videla pri mnogih neješčih otrokih in njihovvih mamah, kaj se zgodi ob bolezni. Naš je “shujšal”, ampak tako, da je zgledal še vedno običajen dojenček, njihovi lahki dojenčki brez vsake “maščobe” pa so bili sama kost in koža, tako da so na koncu pristali v bolnici na rehidraciji. Tega se pa res boj, ne pa čisto običajnih kil, ki bodo itak prešle, ko se bo začel plaziti in hoditi.
Našla sem tale odgovor na forumu Neonatologija in ugotavljam, da je Anamarija spustila bistveni del, ki ga dodajam:
Če gre za dojenega otroka, nas hitro pridobivanje teže in maščobnih ovojev prav nič ne moti. Drugače je pri “zalivančkih”, tu smo bolj strogi. Po opisu pa vseeno sodim, da pridobivanje teže ni tako pretirano – še zlasti, če velja izmerjena dolžina 57 cm. In seveda ob dejstvu, da je vaša pediatrinja zadovoljna z rastjo in razvojem vašega sinčka.
Torej, Lina, v ilustracijo, kako moraš razmišljati – poglej odgovor strokovnjakinje podobno zaskrbljeni mami kot ti – pravi: “smo bolj strogi pri nedojenih, AMPAK: PO OPISU SODEČ”. Kar prevedeno pomeni: smernice so take, da smo pri nedojenih previdni, konkretni otrok pa je čisto OK!!! To pomeni biti uglašen na otroka upoštevaje smernico: pri tem konkretnem otroku je dr. Cerarjeva presodila, da je smernica namenjena drugačnim otrokom, ne temu konkretnemu!
To je odgovor strokovnjakinje. Tudi drugod v njenih zapisih, še posebej v zvezi z gosto hrano, sem našla velikokrat zapisano: teorija in praksa se pogosto razlikujeta in praksa je pogosto bližje temu, kar konkretni otrok rabi. Zato: na forumu Neonatologija imaš dobesedno napisano, da teorije ne jemlji za suho zlato. Enako ti bo povedala tudo dr. Tanč na Pediatriji. Poglej, kaj bi moral tvoj mulček že jesti, zdaj ali pa čez ene 14 dni:
http://med.over.net/forum5/read.php?46,6637175,6637250#msg-6637250
“Naredite brezjajčne testenine, mesno zelenjavno rižoto, ajdovo kašo, proseno kašo z jabolki, čez kakšen mesec s suhimi slivami, rozinami. Meso je lahko poleg bele perutnine tudi rdeča perutnina, puran, kunec. Agrume svetujemo po prvem letu starosti. Mlečne izdelke pa okoli 8. meseca.
Za navodila poglejte v pripete teme PREHRANA DOJENČKA.”
http://med.over.net/forum5/read.php?46,6630775
“gluten ne pred 4 in ne po 7 mesecu starosti. Optimalno je uvajati majhne količine glutena med 6 in 7 mesecem starosti otroka, ko je še dojen.”
Torej je SKRAJNI ČAS, da uvedeš gluten (velja TUDI za otroke, rizične na alergije: “ meso, gluten, kruh: enako kot nerizični otroci.” – torej tvoja previdnost, ker si sama alergik, pri tem sploh ni pametna.
Drage mamice, prosim, poslušajte več svojega otroka in manj vse ostale. Lina, prepričana sem, da je tvoje dete sedaj lep, zdrav fantič. Za vse, ki tole berete, pa naj povem, da je imel moj zlati in nadvse zdravi fantek ( ki se je rodil težak 3,5 kil in velik 53 cm) izključno z dojenjem pri petih mesecih 9 kil in pol, velik pa je bil 70 cm. In prav nič debel ni bil! Nasprotno, pravi atletski dec, maneken za v revije 🙂
Ko sem mu pri petih mesecih dala prvič gosto hrano, je pojedel celo skodelico, skoraj 250 g in je že čez tri dni nadomestil en mlečni obrok, pri šestih mesecih pa je pojedel že tri goste obroke (različne žitarice, meso, sadje, zelenjava) plus trikrat dojenje, adaptiranega mleka mu nisem dajala v nobene kašice. In normalno, da je potreboval toliko hrane, če je bil tako velik fant z oblekami za enoletnika. In tudi normalno, da je kakšen otrok ne potrebuje toliko, in traja mesece preden nadomestijo eno dojenje.
Hočem reči, da je vsak otrok poglavje zase in odlično pokaže, kaj mu odgovarja in kaj ne. Stroka daje priporočila, ostalo pa po zdravi kmečki pameti in tenkočutnem materinskem čutu.
Vse dobro z vašimi sončki vam želim, drage mamice ***
Meni je pa žal, da se mame napadajo, tako da vsaka čast vsem, ki ste Lini lepo odgovorili. Meni je pediatrinja rekla, da se ocenjuje splošen izgled otroka živahnost, koža,..itd., saj ima vsak otrok svoj ritem hranjenja, napotki za hranjenje se vsaki 2 leti menjajo in so različne tudi po državah, poleg tega igra tudi genetika pomembno vlogo, eni dojenčki so manjši in bolj drobni že zaradi genov (majna mama in oče in gracilne konstrukcije), da je le v mejah normale. Tako da ni za primerjat otrok preveč med sabo. Eni imajo dober apetit, pa se kasneje ustavi, eni ga obdržijo, eni zavračajo gosto hrano do poznejših mesecev, pa se jim kasneje odpre, eni nikoli niso jedci… itd…. zato je zmerjanje brezbveze, razumite stiske mam in njihov pogum, da se iskreno izpovejo.