Prosim za pomoč, nasvet.
Na našo šolo hodi otrok, ki je slišeč, ima pa oba starša gluha. Ker je otrok slišeč, mu ne pripada odločba in dodatna strokovna pomoč. Dejstvo pa je, da ima hude težave pri poslušanju, slušni pozornosti… Starši mu ne morejo pomagati pri nalogah, učenju; saj sami povedu, da navodil ne razumejo in tudi ne znajo se tako (slovnično) pisno izražati.
Imate kje podobne težave na šolah? Kako takemu otroku zagotoviti stalno pomoč, nekaj ur na teden? Mi smo organizirali nekaj pomoči v danih možnostih, a je žal zelo zelo premalo.
Vsak nasvet bo dobrodošel. Hvala in lep dan.

Spoštovani!

Tak primer ni edini, prav zaradi tega je otrok lahko prikrajšan za prepotrebno pomoč pri učenju. Če ima značilne logopedske težave, bi z napotnico splošnega zdravnika lahko obiskoval ure pri logopedu, kjer bi posvetili pozornost prav tem težavam.
Poskusite dobiti napotnico za logopeda, če ste iz Ljubljane, bo veliko lažje organizirati pomoč. Vaje bi lahko potekale v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Druga možnost so prostovoljci-študentje, ki se otroku posvetijo eno ali dve uri tedensko. Ena od možnosti je tudi društvo gluhih in naglušnih, kjer lahko tajnik poskusi najti neko rešitev za pomoč staršem.
Še vedno pa obstaja tudi Svetovalni center za otroke in mladostnike, kjer pomagajo otrokom z učnimi težavami.

Sporočite in če potrebujete še kakšne informacije, sem na voljo.

Lep pozdrav!

Ne vem kako pomagati, ampak naj napišem tole:

– v osnovni šoli sem imela sošolki – dvojčici, katerih starša sta oba gluhonema. Nikoli nista potrebovali nobene pomoči, čeprav se je vedelo, da lahko dobijo kakršnokoli pomoč. Vso osnovno šolo in kasneje srednjo, sta bili odličnjakinji.

– moja teta in stric – oba gluhonema – sta v šesdesetih letih odpotovala na Švedsko, “s trebuhom za kruhom”. Tako sta se teti in stricu na Švedskem rodila dva otroka – oba slišeča. Oba otroka sta se naučila govoriti slovensko, od majhnih nog sta onadva pomagala staršem pri razumevanju švedskega jezika in pri tolmačenju pri komunikaciji s slišečimi švedi.

Mislim, da ni problema v gluhih starših ali v njihovih slišečih otrokih. Problem je v okolici, kako jemljemo gluhost staršev ali otroka. Če to vzamemo kot nekaj vsakdanjega, potem problema ni. Če pa gluhost vzamemo kot “hendikep”, potem postane zadeva problem.

Mislim, da je zgornja “težava” (problem sposobnosti poslušanja otroka, ki ima gluhe starše) primerljiva s “težavo” gibljivega otroka, ki ima očeta na vozičku. Tudi tega ne bi sprejeli za opravičilo!

Nataša