Pomoč osebi v stiski pri odkrivanju njenih lastnih moči – Jana Metelko (članek)
Članek je bil objavljen v januarski in februarski številki revije Žarek dobrote:
POMOČ OSEBI V STISKI PRI ODKRIVANJU NJENIH LASTNIH MOČI
“Misliš že, da si dosegel meje svojih zmožnosti, in glej, pritečejo nove sile. Prav to je življenje.” Franz Kafka
V Materinskem domu se vsakodnevno srečujem z ženskami, ki se nahajajo v resnično najtežjih socialnih stiskah. Če temu ne bi bilo tako, ne bi prišle k nam. Vse druge možnosti so pred tem že preverile in izčrpale. Ni enostavno zapustiti domačega okolja in iti v neznano, kar zanjo Materinski dom v tistem trenutku je. Ko pride ženska, mati v Materinski dom, je ponavadi povsem brez moči. V življenju je bila namreč že tolikokrat poteptana, potlačena in ponižana, da je začela verjeti, da je nesposobna in nevredna. Zato je največ, kar lahko ženska v materinskem domu pridobi, občutek, da je vredna, dragocena in da marsikaj zmore. To ji bo dalo moč, da bo lahko uresničila zastavljene cilje. Kot strokovna delavka ji želim sporočiti: “Verjamem vate.”, “Zmogla boš.”, “Stojim ti ob strani.”, “Spoštujem tvoje odločitve.”. Marsikatera je presenečena, ko spozna, kakšna moč se skriva v njej. Marsikatera si ni mislila, da bo zmogla sama preživeti, skrbeti za otroke ter prehoditi vse korake, ki so potrebni za to, da pride do svojega miru in varnosti. Moč se skriva v vsakem posamezniku, le prebuditi jo je potrebno. Včasih pa lahko pomagamo tudi z močjo, ki jo imamo zaradi svoje poklicne vloge. Tako ji npr. nudimo zagovorništvo na različnih ustanovah, pišemo priporočila ipd.
Ena od oblik svetovanja, ki jo nudimo, je spletno svetovanje, ki je povsem anonimno. Forum se nahaja na portalu Med.over.net, dostopen je tudi preko spletne strani Slovenske Karitas. Na nas se obračajo ženske zaradi najrazličnejših stisk. Pri tovrstnem svetovanju poteka opolnomečenje predvsem preko podajanja informacij, seznanjanja s pravicami in zakoni, nenazadnje pa tudi z besedami podpore ter spodbude za ukrepanje.
Pred časom se je na nas obrnila ga.Marjana, ki je svoje vprašanje naslovila “Kako sama z otrokom in brez službe preživeti?”. Navajam le posamezne izseke:
“Ker spet ne morem spati, kot že leto in pol, sem se odločila, da tudi jaz napišem svoje probleme, mogoče pa bo lažje. V bistvu ne vem, kje začeti, ker je moje življenje kaos. Sem stara 47 let in imam sina 12 let. Leto in pol je, odkar sem s sinom sama, po 20 letih sva šla narazen s partnerjem zaradi njegovih izpadov in psihičnih težav pa zapora itd. Oba oče in mama sta mi umrla zaradi raka in s sinom sva v bistvu sama in nimava nikogar. Sin je poleg tega še hiperaktiven in sama sem komaj kos vsem težavam, saj nimam službe, pa nekaj prihrankov, ki sem jih imela je skopnelo v tem letu in pol. Sem podnajemnica v Ljubljani in vsak dan si želim, da me ne bi bilo več, pa s sinom sva karakterno tako nekompatibilna, da težko shajava skupaj … Vsak dan s strahom odpiram pošto, saj položnic nisem plačala tri mesece, zdravstvenega zavarovanja pa pol leta. Naraje bi sebe in sina spravila s sveta, ker kakor kaže mu nič lepega ne morem nudit, nočem pa, da trpi brez mame, ker od očeta tako nikoli ni bilo nič. Včasih pomislim da bi bilo najbolje, da oba zaspiva za vedno, saj to življenje in trplenje nima smisla. Sin spi, jaz pa jokam, ker se vsak dan skregava, ko mu ne morem kupiti nič, kar si želi, samo za jest, pa še zato ne bom več imela. Saj vem da so težki časi in skoraj nikomur ni lahko, ampak utrujena sem od vsega in izčrpana, k zdravniku sploh ne grem, ker nimam plačanega zavarovanja že pol leta, čeprav bi mogla na preglede zaradi slabih izvidov že zdavnaj. Samo da zaspim in me ne bi bilo več si želim.”
Ob takšnem pismu kar težko najdeš prave besede za tolažbo, pogum in pomoč, a vendarle poskušaš: “Spoštovana ga.Marjana! Zelo mi je hudo, ko berem vaše žalostno pismo. Brezposelni ste, ne morete več plačevati položnic, težko sodelujete s sinom, ki je hiperaktiven… Problemi, ki so se vam nakopičili so res veliki, a niso nerešljivi. Boste videli, da se bo obrnilo na boljše. Ko si na dnu, gre lahko le še navzgor. Dno te prisili, da nekaj ukreneš. In to, da ste nam napisali to pismo, je že nekaj… ” V nadaljevanju sem ji napisala, na katere ustanove za pomoč v materialni stiski se lahko obrne (Karitas in druge humanitarne organizacije, CSD, materinski domovi, Ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja) ter do katerih pravic je po zakonu upravičena (izredna denarna socialna pomoč, subvencija najemnine). Zaradi samomorilnih misli sem ji svetovala tudi zdravniško pomoč.
Novo voljo do življenja lahko materi da njen otrok. Tudi, če je prišlo do čustvene oddaljitve, lahko vedno na novo išče stik z njim, možnost za zbližanje: “… Verjamem, da je tudi vašemu sinu težko v situaciji, ko je najverjetneje “moteč” v šoli, ko mu verjetno ne uspeva najbolje na različnih področjih življenja, ko verjetno ne vidi ponosa v vaših očeh, ko se verjetno ne počuti dobro sprejet v šoli in doma… A otroci so ponavadi večji borci kot mi odrasli in verjamem, da je tudi v vašem sinu tista sla po življenju, po tem, da bi še marsikaj doživel. Samo mislimo si lahko, kaj vse ga še čaka… Občutek, da je pomemben v vaših očeh, mu bo najboljša popotnica za življenje. … Pomembno se mi zdi, da bi se vidva skušala začutiti. Lahko mu poveste o svojem občutku nemoči in vaši želji, da bi ga boljše razumeli in da bi lažje sodelovala, iščita poti. Morda skriva sin v sebi tudi takšne plati, ki so bližje vam, a se ne izrazijo, ker je v ospredju predvsem njegova podoba, ki izhaja iz njegove hiperaktivnosti. Npr. če sin izraža jezo, se v ozadju skriva nek strah ipd. Skušajte videti njegovo dušo, ne le njegovo fasado in njegovo obnašanje. … Oglasite se še kaj, pa bomo skupaj ugotavljali, kaj vam je storiti, da se izkopljete iz te krize. Bom mislila na vas. Jana Metelko, dipl.soc.del.”
Ga. Marjana se je oglasila še enkrat s podrobnejšimi pojasnili glede svoje materialne stiske, njeno sporočilo glede sina pa je bilo tokrat že bolj spodbudno, tudi samomorilnih misli ni več omenjala: “Ga.Jana, najlepša hvala za vaš odgovor in res ste našteli kar nekaj možnosti. … sin je zaspal, da se lahko malo oddahnem. Sva pa danes imela medsebojno komunikacijo precej boljšo. Najprej sva se seveda skregala, ker ko je prišel iz šole. je bila spet prošnja. da bi mu kupila nekaj, kar si želi. Seveda sem mu razložila, da morava pazit na vsak euro in ne morem in temu je seveda sledil izbruh jeze in kričanja, ki pa še ni tako dolgo trajal kot ponavadi ampak samo kakšno uro. Potem je seveda sledilo par ur tišine in vsak v svojem kotu. Zvečer ob osmih pa sva skupaj gledala film in se imela prav lepo, nakar je začel pogovor o temu, da ga je strah in zato tudi postane žaljiv in nesramen. Ko je začel govoriti, kako ga je strah, da ne bova imela za jest in kje živeti in da se boji, da ga bom dala stran ker je tako poreden se mi je trgalo srce. Da večkrat joka, ko je sam, saj se boji, da bom šla ali pa zbolela in umrla, ker me tako jezi, da razmišlja, kaj bi naredil, če bi bilo tako, da bi ušel iz zavoda ali od koderkoli že ali pa se kar ubil, ker ima samo mene. Temu je sledil jok, ob katerem se vsaki mami srce trga. Da si želi samo varen dom in da ga zelo skrbi, kaj bo … No takšne stvari, ki jih ima u glavi in skrbi so pa res malo preveč za otroka, in res mi je bilo tako hudo, ko sem mislila, kako trpi in namesto da razmišlja o nogometu in o tem kot drugi otroci … Zdaj ko gledam njegov lep obrazek, ko mirno spi, šele jokam in razmišljam, zakaj je to življenje tako krivično. Ko sem ga potolažila in se pogovorila z njim, mu je odleglo in je rekel, da je vesel, da sva se pogovorila. Samo ker je zelo bister fant, mu je jasno, da sva v težki situaciji in sama. Samo tebe imam mami, je jokal in me stiskal tako močno, da sem komaj dihala…… sedaj grem poskusit zaspat, sem pa vam hotela se vsaj javiti, ker se spomnite in mislite na naju, hvala še enkrat. Marjana”
V odgovoru na njeno drugo sporočilo sem skušala najti nove vire pomoči za gospo, od različnih letovanj za otroke do socialne mreže: “Pravite, da vas skrb za sina izčrpava. Torej bi bilo potrebno najti poti za vašo razbremenitev: … Če bi bil sin pri skavtih ali tabornikih, bi lahko hodil na tabore. Kaj pa z očetom ima kaj stikov? Ali bi ga kdo od sorodnikov mogoče sprejel na počitnice? Mogoče bi vi kdaj kakšnega njegovega prijatelja sprejeli k vam za par dni, nato pa bi šel še vaš sin k njim.”
Glede samega odnosa s sinom, se je izkazalo, da med njima ni takšna vrzel, ampak sta kar tesno povezana. To je zanjo lahko svetla točka in pozitivni premik: “Me veseli, kar pravite v zadnjem pismu, da je komunikacija med vama s sinom boljša. To se mi zdi res dobra osnova, na kateri lahko gradite. Zdi se, da je med vama zelo močno čutenje, saj je videti, kot da bi sin zaslutil, zaznal vaše črne misli in se je vanj naselil strah, da vas izgubi. Lahko ste veseli, da sta tako povezana, očitno le nista tako nekompatibilna. Je pa gotovo vaš sin bolj zahteven otrok, če je hiperaktiven, pri čemer pa so pogosto pridružene še druge težave, zato verjamem da ni enostavno in da ste mogoče sedaj prišli do roba izgorelosti.! Vse dobro vam želim in veliko prijetnih trenutkov s sinom! Jana Metelko, dipl.soc.del.”
Za odgovor gospe, pa sem prosila še našo vodjo Materinskega doma, ki jo je prijazno, a odločno spodbudila k ukrepanju: “Spoštovani! Ko je najtežja situacija, takrat si mora človek narediti individualni načrt, kako naprej, postopoma. Vsakdo se znajde kdaj v stiski. Razlikujemo pa se po tem, da nekateri takoj poiščejo pomoč, nasvet, drugi predolgo čakajo… Morda bi nekatere stvari bile danes za vas lažje, če bi že prej vprašali za pomoč, ampak pojdimo po vrsti. Pojdite takoj na Karitas, Poljanska 2, Ljubljana (tel:01/439-21-30), do soc.del. ge. Alenke Petek. Na kratko ji razložite situacijo, da dobite najnujnejše, hrano. In tudi vse ostale stvari vam bo razložila, kar vam je že sodelavka Jana. Pomembno je, da greste v akcijo in to takoj. In bodo rezultati. Na eno samo svetlo točko se oprite. Naredite korak. Upam, da razumete. Psihoanalize je bilo dovolj. Če pa se želite osebno srečati, priti na razgovor, pokličite! Z Jano sva se z vami pripravljeni vsesti, pogovoriti. Otrok ni potrebno, da bi šel v zavod, in vi ne na cesto. V tem primeru morate poklicat v materinski dom za začasno nastanitev, da dobite Pomoč za MOČ, ki si jo zaslužite. Lidija Jerebic, vodja Materinskega doma”.
Končni epilog zgodbe nam ni znan. Upam pa, da je gospa vendarle potrkala na kakšna vrata. Le človek v stiski sam je namreč tisti, ki lahko stori odločilne korake. Razen, če gre za ogroženost otrok ali nasilje v družini, potem smo dolžni ukrepati tudi mi.
Jana Metelko