Pozdravljeni. Sem 22 letno dekle, ki potrebujem pomoč. Potrebujem, da me vsaj nekdo razume, prebere to mojo težavo, ker se počutim zelo osamljeno. Živim na kmetiji na vasi kjer je dela kar veliko. Sicer že študiram ampak trenutno iščem delo preko študentskega servisa. Doma pomagam staršema pri delu, sem edinka. Boli me, ker sta starša oba bolana (oče večletni invalid, mati problemi z hrbtenico,nogami,…). Težko je. Vem da nisem edina, ampak večkrat se počutim kot da sem edina. Družbe nimam veliko, nikoli je niti nisem imela. Pa sem dobrega srca, iskrena, poštena. Prijateljic, ki bi jim lahko to zaupala tudi nimam veliko, nekaj jih je ampak ali nimajo časa ali pa preveč o sebi govorijo in ne znajo prisluhnit. In sem vedno potem sama z sabo. Sicer sem močnejše postave. Že pred nekaj leti sem bila pri psihologinji zaradi depresije nato sem to opustila, sedaj pa me je zdravnica zopet napotila k psihologu in psihiatru. Imela sem že tudi samomorilske misli, še zdaj jih kdaj imam. Težko mi je vse to povedat. Vsak dan se skoraj počutim osamljeno. Saj grem ven občasno na kakšno kavico in tako ampak to je vse. Zaradi dela doma tudi ne morem tako žurat. Sem bolj mirne narave, oseba ki se ji da zaupat. Tudi fanta pri teh letih še nisem imela. Pa se kdaj sprašujem zakaj (ali sem tako nezanimiva, manjvredna, ne vem). Zelo hudo je imet te občutke v sebi. Zelo mi niha počutje. Tudi glede zdravja nisem ravno 100% zdrava. Imam tablete za RR in ščitnico. Ponoči spat ne morem. Zaradi stresa. Zelo rada bi uživala življenje ampak ne vem kako in kaj. Bojim se ljudem zaupat, ker so me vedno do zdaj razočarali. Zato pišem tukaj. Ker včasih je bolje napisat kot povedat. Poleg tega me muči še nekaj. Spoznala sem dobrega človeka, ki se vsak dan slišima po telefonu in pišema sms. On je že starejši, ima že družino. Ampak sva vseeno v dobrih odnosih, ki trajajo že skoraj leto in pol. Ampak problem nastane, ker on ne ve da sem to jaz. na kratko: pred slabm letom in pol sva s prijateljico na fb ustvarili lažen profil kar tako iz dolgčasa, no in se je tam pojavil ta človek in začela sva si pisat..sčasoma sem se ful navezala na njega kot prijatelja mislim in on tudi, ampak nisem in ne morem mu povedat da je to bil fejk profil, da sem dejansko jaz kot prava oseba, hudo mi je ker je res vreden zaupanja in on me res razume, če že drugi ne, ampak vem da, če bi mu za to povedala bi bilo prijateljstva konec. Večkrat sem mu že mislila, pa me je strah…Bojim se ga izgubiti. Naj povem, da meni se je tudi to že zgodilo, da sem si pisala z nekom, ki je bil fejk. Ampak on mi je po 3 mesecih to povedal, pa je bilo težko, ampak sem vseeno hotela spoznati kdo zares je on in sva se tudi videla v živo. Pri temu pa ne vem kaj in kako…On bi me rad spoznal v živo, ampak zaradi tega “ne morem”. Prosim pomagajte mi. In prosim, ne se ustrašit, tukaj pišem kot zares jaz, prava oseba 🙂
Takrat sem to naredila k enostavno nisem imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala. Ampak me zaradi tega dejanja peče vest, ker bi rada razščistila z njem. Kaj naj naredim? Mislila sem, da bi mu po pošti napisala resnico in se opravičila, čeprav vem, da ga bom najbrž izgubila za vedno. 🙁
Sedaj sem spet žalostna….
Hvala vsem vam, ki ste to prebrali. brez kakršne koli zamere, ampak morala sem to napisati….
Pa lepo nedeljo vsem. Čao.

Pozdravljeni! 22 let, pravite, da vam je. Kaj bi dala, da bi bila še enkrat stara 22 let! Škoda, da takrat, ko si toliko star, ne vidiš, koliko prednosti ti daje mladost. To ceniš šele z leti. 22 let in modrost zrelejših let top kombinacija.
Ljubo dekle, prepričan sem, da je veliko ljudi prebralo vašo zgodbo in verjamem, da je marsikdo v mislih poslal kakšno pozitivno misel do vas, upam,da jo bo še v zapisanih besedah.
Osamljenost ni prav prijetno čustvo je pa neogibno v vsakem življenju. V določenih je bolj prisotna in v določeni manj, se pa z osamljenostjo srečujemo vsi.
Ljuba duša, samomorilske misli, depresija, vse se da premagati. In berem, da imate to željo in moč, da jih premagujete in da iščete poti in jih uresničujete, kar je samo pohvalno.
Ne ljubezen do sebe oz ne sprejemanje samega sebe so enih najtežjih občutkov. Težko je živeti sam s seboj, če se ne sprejemaš. Res je naporno. Če ste se vključili v psihološko oz. psihiatrično pomoč lahko prosite za vključitev v program, ki vam bo pomagal pri sprejemanju same sebe. V življenju velja preprost zakon narave, da toliko ljubezni in pozornosti dobimo od drugih, kolikor globoko v sebi verjamemo, da smo jo vredni. Kolikor bolj boste sprejemali samo sebe, toliko več ljubezni boste tudi dobili izven sebe. Seveda ob tem potrebujete pomoč, ker te zadeve so zelo prikrite v naši podzavesti. Spraševati se, kaj je z menoj narobe, ni ravno plodovito. Začnite se opazovati, kaj je v vas dobrega, tako kot ste napisali, da imate dobro srce, da znate poslušati, da ste delavni , iskreni….začnite to ceniti pri sebi, ne čakajte drugih, da drugi to začnejo ceniti, začnite sami to ceniti.
Eden od načinov spoznavanja nasprotnega spola so tudi spletni portali za spoznavanje, v zdajšnjem času se veliko samskih ljudi odloča za tak način spoznavanja. Na določeni portalih imate tudi napotke, kako se je tega najbolje lotiti.
Saj boste še uživali življenje, boste, nič se ne bati, da ne bo temu tako. Samo počasi se dela spremembe, ne kar na »horuk«. Lahko imaš veliko prijateljev in dobrega fanta, pa če se ne naučiš sprejemati samega sebe, se boš vedno znova znašel v situaciji, ki ti ne bo ustrezala.
Bolezni pa so tudi del naših življenj, kaj naj rečem. Je pa težko, če sta oba starša bolna in če imate tudi vi zdravstvene težave. Ampak po navadi je vedno lahko še huje in včasih to pomaga, da vidimo, da je naše stanje boljše kot stanje nekoga, ki je še bolj bolan.
Glede vašega dopisovalca pa bi vas vprašala, kaj bi si pa vi želeli, če bi bili vlogi zamenjani. Narediti tako, kot bi si vi želeli. Če ste iskrena oseba potem si gotovo želite iskrenih odnosov. Vsi naredimo včasih stvari za katere nam je potem žal. Pomembno je, da potem naredimo tako kot verjamemo, da je prav. Posledice so pa kot so: lahko se vse izteče dobro lahko pa nas v takem primeru oseba zapusti. Ppomembno je, da najdemo notranji mir in se vrnemo na pravo-našo pot, da nismo v konfliktu sami s seboj.
Ja včasih nas ljudje zapustijo, razlogi so lahko na naši strani ali na strani tega človeka. Ni prijetno, lahko boli, toda takšno je življenje. In medtem ko eni odhajajo, drugi prihajajo. In bolj, ko se imamo radi, bolj prijetni in pristni ljudje prihajajo v naše življenje.
Želim vam vse dobro!
Mateja Debeljak