Pozdravljeni!

Imam dva otroka ( hčera -10 let in sin 7-let). Imamo pa problem z našo hčero. Že kot mali otrok je znala izsiljevati in če kaj ni dosegla je kar bruhala. Ko je šla v šolo je z tem prenehala, pojavile pa so se druge oblike njenega vedenja. Postala je nasilna, groba, jezikava, trmasta… Ničesar si ne da dopovedati, vse kar se pogovoriva nima nobenega pomena. Pozabi ali pa noče vedeti najosnovnejša pravila v družbi (bodi prijazna, pomagaj…-nikoli je nismo slabo vzgajali). Velikokrat omeni, da je nimamo radi, da imamo njenega brata rajši, da njega pa ne kregamo itd. Res pa je da sta si zelo različna in tamali si da prej nekaj dopovedati in mu je tudi žal, če kaj naredi narobe.
Pred kratkim pa smo ugotovili, da je jemala denar doma in na veliko kupovala razne sladkarije in jih podelila v šoli. Če jo kaznujemo je sploh ne gane. Kadarkoli kakšno ušpiči se z možem skregava in sicer zato, ker ko jo on kaznuje je grob (besedno) in mene to zelo moti. Nakar mi reče, da sem jaz kriva, da je froc takšen, ker sem ji vedno vse dovolila. Jaz pa osebno mislim, da je vzrok nekje drugje. Jaz ji povem, da jo imam rada, da je moja endina hčerkica, da jo včasih moram skregati, ampak da jo imam vseeno rada, kljub temu, da se kdaj razburim itd. .. Jo tudi objamem in ji povem, da je moj srček. Mož pa tega nikoli ali pa zelo poredko naredi. Sploh ji ne reče da jo ima rad, nobene tople besede ne najde zanjo (za brata pa) in vem da jo to zelo boli. In ko mu to povem, reče da si niti ne zasluži glede na to kaj vse naredi. Odkar se sin zanima za iste dejavnosti (šport) kot on, je skorajda pozabil da ima še hčero, ki pač ne kaže žal nobenega zanimanja za takšne stvari. Sicer v šoli hodi že tri leta na anglešino, letos še fakultativno na nemščino, pevske, plesne. Naj povem še to, da kadar koli ji gre kaj narobe ali ni nekaj po njenem, dobi nekakšen napad histerije. Drugače je pa zelo samostojna, velikokrat mi pomaga pospraviti doma oz. me preseneti in ko je sama pospravi in se tega zelo razveselim in ji to tudi povem. Veliko se pogovarjava o spolnosti, o drogah, nasilju skratka vse kaj jo zanima. Povem ji kaj se lahko dela in kaj ne in ko se dogovoriva, da tega več ne bo več naredila (npr. stepla se je s sošolko, jemala denar, zadnjič je špricala nemščino …. ) vedno potem nekaj ušpiči in seveda potem dobim od moža jezikovo župo, da sem itak jaz kriva, on ko so sami nima z njo nobenih problemov itd. Mislim pa da se počuti odrinjeno z moževe strani, mogoče kdaj (ko sta bila majhna) tudi z moje, ker ko smo bili sami, pač enostavno skočiš k mlajšemu, ki se joče ali je lačen…
Prosim, če mi lahko kdorkoli pomaga z kakšnim nasvetom, ker več sploh ne vem kaj naj naredim, kako naj pomagam svojemu otroku?!

Lep pozdrav!

obubana mamica

Mama,
Imate deklico, ki je bila že od rojstva bolj zahteven otrok. Prepričana sem, da ste se z njo veliko ukvarjali, bili potrpežljivi in morebiti tudi popustljivi, če ne drugače že zato, da ni prišlo do bruhanja.
Ob drugem otroku, fantu pa ste tako vi kot tudi mož ugotavljali, da je z njim lažje, da je bolj zadovoljen, da bolj odgovarja na vaša pričakovanja. Torej je bolj vodljiv, rad ustreže,hitro in brez upiranja naredi kar želite in pričakujete, zna biti strpen in potrpežljiv. V bistvu je bolj zadovoljen sam s seboj in s tega vidika nič »dodatnega« ne zahteva od vas, moža ali drugih ljudi. Logično je, da lahko takega otroka večkrat pohvalimo, mu pokažemo, da smo zadovoljni, ponosni, srečni ob in z njim. Ne boste verjeli ampak do takega otroka kažemo veliko več pozitivnih neverbalnih sporoči, ki se jih niti ne zavedamo (mimogrede se ga dotaknemo, se mu večkrat nasmehnemo, ob njem smo veliko bolj sproščeni – saj se brez nadaljnjega zanesemo, »da bo ravnal, kot se spodobi«, se ob njem zadržimo več časa, pogosteje najprej imenujemo njega, najprej pogledamo njegovo torbico, položimo predenj krožnik itd). Ne razumite me napak, tega ne delamo zavestno, tako pač je in to počnemo vsi. Za to ni nihče kriv, zato se ne rabi nihče počutiti slabo. Dobro pa je vedeti.
Vaš fant si to tudi zasluži, to je del normalnega odnosa med njim in vami, možem.
Sedaj pa k hčerki.
Zahteven otrok, ki nekako ne najde notranjega miru, pa tudi če jo vprašate, kaj narediti, da bo zadovoljna, vesela, sproščena, srečna, v resnici ne ve, kaj naj vam reče. Saj noče biti tista, ki dela probleme, toda vedno znova izbira »narobne« poti. Iz vašega pisanja razberem, kako zelo se trudi dokazati se (biti pridna): vključena je v več različnih in tudi zahtevnih dejavnosti, pogosto opravi nekatera gospodinjska opravila, da bi vas razveselila. Kot da bi se želela dokazati z dejavnostmi, uspehi, kot da nima izpolnjenega občutka, da je vredna sama po sebi, da je vredna takšna kot je, kot da ni zadovoljna s tem kar je in hoče nenehno posegati po nečem zunaj sebe. Tudi sladkarije so podoben znak. Mislim, da je denar vzela zato, da si bi »med sošolkami pridobila nekaj naklonjenosti, pozornosti, da bi nekaj trenutkov zadovoljila svojo potrebo, da nekaj velja, je vredna«.
Včasih se zgodi, da otrok enostavno sporočil iz okolja ne »sprejema, ne prebere« prav. Bolj ko vas skrbi za njo, bolj ko se bojite, da bo zopet nekaj narobe in se ji zato posvečate kolikor morete (tudi s tem, da tvegate nekaj slabe vesti do sina in spore z možem) bolj utrjujete vzorec vedenja – ljudje so pozorni, ko nekaj ušpičim, vsi se ukvarjajo z menoj. Ko ste napeti, zaskrbljeni, prizadeti se z njo najbrž ne ukvarjate sproščeno, z veseljem in seveda bolj dobi občutek, da je zopet »slaba«. To se dogaja nam vsem.
Mislim, da bi bilo dobro tiste stvari, vedenja, obnašanja, ki niso posebej kritična spregledati, ignorirati in obravnavati le tista, ki se nanašajo na njeno varnost in varnost drugih, vprašanja zdravja in morale. Tu deklici jasno pokažite svoje stališče in izrazite mnenje, brez odvečnih razlag in množice besed. Vsa ostala pa ignorirajte.
Ko imate razlog, da jo pohvalite, to zagotovo naredite. Pri tem bodite kar se da iskreni. Pohvalite tisto, kar je res (vredno pohvale). Ne hvalite zato, da bi si jo pridobili ali ker mislite, da jo morate (da bi jo nekako »podkupili«). Otroci to zelo dobro ločijo in nam to tudi ustrezno zamerijo: »Hvališ me, ker misliš, da bom potem bolj pridna!« Ta neiskrenost dela otroke namreč hudo negotove.
Iz pisanja tudi razberem, da je vaša hči na nekaterih področjih zelo zrela, bistra, sposobna. Morebiti gre pri njej za večjo diskrepantnost v razvoju določenih kognitivnih (spoznavnih) funkcij. To je lahko zelo neprijetno. Okolje jo lahko na eni strani sprejema kot zrelo, odgovorno, samostojno, veliko in je potem toliko bolj »strogo« ko otrok ne reagira na pričakovan način. To pa ne naredi, ker je še v drugih funkcijah razvoj morebiti nekoliko zadaj ali v povprečju (zato otrok reagira nepričakovano otroško).
Nanizala sem vam veliko misli, drugače tudi ne gre, saj je vaše vprašanje precej zapleteno, informacij pa malo. Če vam bo katera zapisana misel odprla pot do lažjega razumevanja notranjega doživljanja in razumevanja sveta z vidika vaše hčerke je moj namen dosežen. Če česa ne bi dobro razumeli mi kar napišite. Vem, da je lahko nek tekst dobro ali bolj slabo razumljiv ali pa razumljen drugače kot je bil mišljen, zato je dobro še vprašati.
Ne morem si kaj, da se ne bi dotaknila še vajinega roditeljskega odnosa.
Izbrala sta najbolj pogost in tudi najbolj neučinkovit način. Pripisovanje krivde drug drugemu (on vam glasno in vi njemu predvsem v svojih mislih, ker ne želite sprožati dodatnih konfliktov) ni v pomoč hčerki, ni v korist sinu, niti vama.
Imata, tako kot sami ugotavljate dva dobra otroka, posebnosti, ki se pojavljajo pri hčerki pa zahtevajo le to, da jo poskušate čim bolje spoznati in morebiti poiskati pomoč še koga, ki ni čustveno udeležen v vaših medsebojnih odnosih in vam jih zato lažje zrcali.

Lep pozdrav,
Francka

Tudi jaz imam podobne probleme s starejšo hčerko in tudi moj mož se točno tako obnaša kot vaš, vso krivdo vali na moja ramena.To je moja vzgoja in moje popuščanje in podobno. Problem že kar nekaj časa rešujem in moram reči ,da uspešno s tem ,da si večkrat vzamem čas ,tudi cel dan samo zanjo in se ji maksimalno posvetim, počneva vse kar je njej všeč ,greva po nakupih ,na pizzo in to čisto sami. Pridobila je samozavest in čuti ,da jo imam zelo rada,čeprav mlajši sin potrebuje ogromno več pozornosti zaradi njegovih motenj v razvoju.Zaradi tega se je počutila odrinjeno in neljubljeno in z agresivnostjo do nas je to pokazala, zaradi moževega nerazumevanja je začela celo močiti posteljo in na vsako nežnost z moje strani se je odzivala napadalno ,s psovkami in vpitjem. Čisto drugače pa je bilo v šoli ,mirna ,pridna ,pripravljena pomagati in sodelovati ,kot ,da ni isti otrok.Sedaj se stanje počasi popravlja. Njenih divjih izpadov je vse manj in mislim ,da mi je uspelo ji dokazati kako zelo jo imamo radi in ,da nam tudi ona veliko pomeni. Vnaprej se že veseli teh najinih skupnih izletov ,ko me ima čisto zase. Problem je še vedno moj mož , ki na to moje ” psihološko sranje “ne da nič. Poskusita ,če imate možnost tudi vi na ta način. lp

Pozdravljni!

Najprej bi se vama ga. Francka in ga. Marija iskreno zahvalila za odgovor, še posebej pa vam ga Francka za tako izčrpno obrazložitev. Zelo veliko sta mi pomagali, saj sploh več nisem vedela ali sem “nora”, da več ničesar ne razumem. Rada bi še povedala, da večina (mož, tašča, tast, svakinja, ) so mnenja da pač otrok izsiljuje, da me ima za “norca”, da ko bo večja me bo itak tepla, ker ji pač popuščam…… Res da si pri meni več dovoli, bolj mi govori nazaj, večkrat jo moram nekaj opomnit, ampak še vedno se poskušam najprej z njo pogovorit (lepa beseda lepo mesto najde). Nisem nasprotnik, da če je nekaj narobe naredila (špricala, vzela denar), da je kaznovana, ampak vse v mejah normale. Če bi poslušala druge, bi jo mogla itak zapreti v stanovanje, pa da bi se samo učila in nič drugega. Jaz pa želim vedeti zakaj to počne, kaj se z njo dogaja. Rada bi jo razumela, ji na kakršenkoli način pomagala. Ko sem bila doma pri svoji mami se nikoli nisva pogovarjali, ničesar ji nisem mogla zaupati, jaz pa dam hčeri vedeti, da se vedno lahko o vsem pogovoriva, da ji bom pomagala, da jo imam rada, pa naj naredi karkoli.
Z vašo pomočjo sem dobila potrditev, da je v bistvu res takšna kot ste napisali, zato vem da bom še naprej vztrajala, da bo dojela da je čisto vredu kot oseba in če si nekaj želi, da lahko tudi doseže, če bo le dovolj vztrajna!

Lp

mama

Me veseli ,da ste ugotovili ,da ste na pravi poti ,kljub vsem ,ki mislijo drugače, kajti pri nas je ista pesem, vsi govorijo ,da je nesramna in neubogljiva in ,da potrebuje trdo disciplino in nobenega popuščanja.Jaz pa pravim ,da nihče ni popoln in tudi odrasli se včasih obnašamo neprimerno pa nas zato nihče nima pravice kaznovati ,otroka pa še toliko manj ,saj ni naša lastnina. Kazni in prepovedi dosežejo ravno nasprotno od tega kar smo želeli doseči, otrok se še bolj zapre vase ,ne zaupa nam več . Sama sem spoznala, da je hčerino obnašanje njen način protesta, ker pač drugače ni znala povedati in pokazati kako jo naš odnos do nje moti, torej smo v prvi vrsti mi krivci ,ker smo jo podzavestno na nek način zapostavili. Z očkom je še vedno velikokrat na bojni nogi, vendar sem ugotovila,da je v tej smeri ona začela ukrepati in se mu približuje na različne načine, tako, da se ne vmešavam preveč. lp

Marija,

vesela sem vaših spodbudnih informacij in izkušenj v podobni situaciji.
Pomembno se mi zdi predvsem, kar ste poudarili: vzamem si čas za hčerko, sem z njo, počneva kar želiva, ne govoriva samo o problemih pač pa se spoznavava. Ta čas sem samo z njo in ne dovolim, da me kaj preganja.

Kar sem moških (očetov) tiče je pač tako, da gledajo na življenje in odnose drugače kot ženske (mame). Če bi enako ne bi predstavljali (pari) celoto.
Je že tako, da so morali skozi drugačno vzgojo “skriti marsikaj” in delujejo bolj kratko, jasno, manj upoštevajo drobne detajle, poglede z različnih vidikov ipd. To je včasih dobro (kadar je potrebno odločitev sprejeti hitro, morebiti tudi avtoritarno), včasih pa slabo.
Ali ni podobno z nami ženskami. Sprejemamo kvalitetne odločitve, preverjene z vseh strani, v dobro vseh – kolikor je le mogoče. Toda navadno smo ravno zato v odločanju počasne in še celo včasih negotove ali nezadovoljne (pogosto na račun tega, da bo dobro drugim pozabljamo nase).
Ves čas govorim o povprečju in ne posameznikih, ki so lahko tudi drugačni.

To, kar imamo skupnega pa je, da stvari pogosto vrednotimo, potem drug drugemu očitamo namesto, da bi se podpirali ali vsaj ne komentirali.
Osebno se mi zdi smiselno (v partnerskih odnosih) prevsem ohranjati notranji mir ob vedenju, da drugega ne moremo spremeniti. To kar mi pri tem pomaga pa je prepričanje, da imamo svobodo spreminjati sebe.

Lep pozdav
Francka

Hvala vam za vaše čudovite besede, napisali ste ,kot ,da mi vidite v dušo ali pa ste mi prebrali misli.Jaz osebno mislim ,da je pri moških največji problem to , da se ne morejo sprijazniti s tem , da je za večino žensk, ko postanejo mamice ,otrok središče njenega sveta in ne več mož.Vsaj moj mož mi je to odkrito priznal , tudi da je ljubosumen nanju in ,da mu je bilo včasih grozno težko sprejeti dejstvo, da me nima več samo zase. Po pravici povem meni se je zdelo to smešno in otročje. Toliko o moških občutkih, ki vam jih bodo zelo redko zaupali, če pa vam jih bodo ,jih morate vzeti prekleto resno ,čeprav se vam bo zdelo otročje ,ker drugače jih boste prizadeli bolj kot karkoli drugega.

Marija,

nimam nobenih posebnih sposobnosti, le povedala sem to, kar vi tako ali tako že veste, pa se o tem mogoče ne pogovarjate. Včasih pa je kar odrešujoč občutek in olajšanje, da še nekdo podobno misli, doživlja ali čuti. Sem že pisala na nek drug naslov v našem forumu, da smo si ljudje v osnovnih potrebah zelo podobni, tako moški kot ženske (in v vseh ostalih primerjavah, ki si jih med ljudmi lahko zamislite), le zadovoljujemo jih v različnih obsegih in na zelo različne načine.

To, kar vam je mož odkrito povedal je zelo dragoceno (se strinjam in tudi zelo resno). Redki zmorejo toliko “prepoznavanja in priznanja sebi”. In to je vedno dobro izhodišče za to, da drug drugega bolje razumemo, kajti šele, ko vem kaj in kako je s teboj se lahko ustrezno vedem, toleriram, sprejemam in pri tem nisem užaljena, prizadeta ipd. To pa pomeni, da ne poglabljam obtožb, zamer, jeze saj vem od kod tvoje potrebe in v koliki meri ti jih lahko pomagam zadovoljevati in kje več ne.
Če vas na to temo zanima kaj več (seveda tudi glede na vaš čas) je dobro prebrati knjigo Družine in kako v njih preživeti (ta hip se avtorja ne spomnim, vam bodo pomagali v knjižnici)

Lep pozdrav
Francka

Imate prav ,časa mi ponavadi res zmanjkuje,toda po pravici povedano ,knjige so moja velika slabost ,berem vse kar dobim v roke , največ seveda ponoči ,ko že vsi spijo in ko imam nekaj uric miru in hvala za nasvet ,knjigo bom poskusila dobiti,ker mi je vsak nasvet dobrodošel sploh odkar se nama je pred dobrimi petimi leti rodil sin z različnimi motnjami v razvoju in ni bilo nikogar ,ki bi nam svetoval in pomagal.Prepuščeni smo bili samim sebi in samo ugibali kaj nas čaka v prihodnosti. Šele, ko je bil star tri leta nam je zdavnica v razvojni ambulanti nekoliko razjasnila stvari in dejansko povedala ,da otrok je duševno prizadet in ,da pač nikoli ne bo samostojna osebnost. Jaz sem se nekako sprijaznila s tem in začela prebirati vso strokovno literaturo kar je je bilo mogoče dobiti ,mojemu možu pa se je sesul njegov svet in pomoč je našel v alkoholu. Približno leto dni je trajala moja kalvarija, ko nisem vedela več komu naj se posvetim možu ali sinu ,oba pa sta me neznansko potrebovala,tu pa je bila še petletna hči ,ki je morala kar čez noč odrasti. Nikogar pa nisem imela ,ki bi se mu lahko zaupala ali prosila pomoči. Zato sem še danes vesela vsake vzpodbudne besede.

Marija,

v človeku je izjemna moč, tako, da se sami sebi včasih čudimo kaj vse smo uspeli. Nikoli si ne bi mislili, da zmoremo vse to.

Želim vam vse dobro. Vaša osebna izkušnja vam pa lahko koristi kot spoznanje, da vsakdo zmore mnogo več, kot se na prvi pogled zdi ali je pripravljen pokazati.
Pomembno pa je tudi, da smo do sebe iskreni, tolerantni in da si znamo izreči kaj prijaznega, lepega.

Vesela sem vaše izkušnje in zaupanja,
Francka