Pozdravljeni.

Ne vem kje in kako naj začnem. Imam mlajšega brata, starega 21 in pol. glede na starost bi brat lahko 8po letih gledano) skorajda končal fakulteto, a ima končano sedaj le osnovno šolo. v srednjo šlo je bil normalno vpisan, vendar je imel v 2. letniku popravca, katerega ni naredil in je letnik ponavljal. Nato ga je ista profesorica “vrgla” na popravcu še enkrat in izgubil je voljo do vsega. srednjo šolo je pustil. Vpisal se je na ljudsko univerzo (za ekonomskega tehnika), a te ni končal. moram omeniti, da je brat zelo sposoben, pameten fant, vendar LEN, brez posebne volje do končanja srednje šole na ljudski univerzi. Sama sem redno zaposlena-imam končano fakulteto, skratka vse je super pri meni.

A vsak dan se spomnim na brata in misel na njegovo neobiskovanje srednje šole in to, da ima pri teh letih le OŠ (ko bi praktično lahko že bil zaposlen, pa nima niti dneva delovne dobe, ni prijavljen ne na Zavodu za zaposlovanje, ne na Socialni-podpirajo živi še pri starših, kjer mu prav nič, tako kot je sedaj, ne manjka), me ubija in zelo mori. a jaz razmiškjam dolgoročno, namreč starši ne bodo živeli večno. enostavno ne vem kaj naj naredim. Tudi nobene volje nima, da bil šel opraviti izpit za avto-nič. Groza!

a mi lahko svetujete, kako naj do njega pristopim kot sestra. Sem mu omenila, da bi se prijavil na Zavod za zaposlovanje in nato na Socilano, da bi vsaj prejemal nek denar…pa noče ravno nič kaj slišat o tem, ker pravi, da ga bodo potem klicali na Zavod in na koncu bo mogel še iti kam delat ( a kam delat le z osnovnošolsko izborazbo) in ker ne bo šel, mu bodo socialno pomoč itak vzeli.

dbesedno se mi že skoraj meša poleg tega stanja, kot je sedaj. Jaz živim na svojem, v cca. 60 km oddaljenem kraju od njega.

Starši si sicer prizadevajo, da bi hodil na ljudsko univerzo in opravljal izpite in pridobil poklic, a jih ne posluša. Oče je svoj čas hodil ponj iz službe in ga vozil na predavanja, aen dan mu več ni bilo za iti in je blo konec vsega.

Lepo vas prosim za vsaj kak nasvet kaj naj naredim jaz kot sestra.Kako naj mu pomagam. Kako mu naj po korakih pomagam. Na nek način se mi smili, a po drugi strani sem tako jezna nanj, ker vem, da je zelo sposoben, a je vsemu tako zaradi njegove lenobe in nevolje. Samo poseda domoa, igra igrice, gleda TV…gre tu pa tam ven s prijatelji in to je vse.

Prosim vas za pomoč…nasvet….najlepša hvala vsem, pa morda le za en stavek, ki mi bo pomenil vse na svetu v tem trenutku. Ne vem kam in na koga naj se obrnem s tem “mojim” oz. bratovim problemom.

Hvala,

Maja

Maja79

Odgovor bom začel verjetno povsem drugače, kot pričakujete. Začel ga bom z vprašanjem, kaj bi ostalo od vaše družine, če bi se brat kar naenkrat spremenil in postal idealen sin, brat in še kaj. S čim bi se vi kot družina sploh še ukvarjali? Ostane sploh še kaj? O čem bi se pogovarjali, kaj bi vas povezovalo? Seveda odgovorov na ta vprašanja ne poznam, seveda so tudi provokativna. Sem pa ob branju vašega vprašanja zelo močno začutil, da so v vašem primeru zelo pomembna. Zato vam predlagam, da si vzamete čas in res iskreno premislite in si najdete odgovore. Vaš brat namreč ni po naključju tak. Tak je, ker ga je vaša družina potrebovala takega. Ne vem, kdaj je dobil občutek, da je opažen in povezan, samo kadar je problematičen. Morda je to samo njegov način upora, ker od staršev dobiva marsikaj, samo tistega ne, kar v resnici potrebuje.

Kaj lahko naredite za brata? Največ že samo s tem, da nehate početi to, česar ne morete oziroma ne smete. Nehajte poskušati biti njegova mati, če to počnete. Naj vas skrbi zanj, ampak nehajte skrbeti za njega in namesto njega. Kakorkoli že, vaš brat je polnoleten. Tako kot je, mu očitno ustreza, ali pa ga vsaj ne moti toliko, da bi kaj spremenil. In dokler je tako, vi ne morete čisto nič spremeniti in mu tudi čisto nič direktno pomagati. Lahko pa mu pomagate posredno. Pristopite do njega kot sestra, kar pomeni povsem enakovredno. Brez pokroviteljstva, starševske skrbi, prikritih ali direktnih očitkov,… Njegovo življenje se vas ne tiče, tiče se vas samo vajin odnos. V ta odnos lahko vnašate pristno skrb, bojazen, prijaznost in naklonjenost. A, še enkrat, počnite to kot sestra. Morda boste še največ storili, če se z njim nehate pogovarjati o njegovih navideznih problemih, ampak ga samo z iskrenim zanimanjem vprašate, kako je in kaj ga žuli. Zna biti, da vam bo povedal stvari, ob katerih boste zelo presenečeni. Pokažite iskreno zanimanje zanj, iskreno naklonjenost in mu dajte prostor, da bo lahko spregovoril o sebi. Spet pa vas bom opozoril, da to storite kot sestra. Če si težko predstavljate, kako bi to bilo, storite to kot prijateljica. Vsa ta vprašanja bi vašemu bratu morala postaviti starša in to z iskrenim zanimanjem, strpnostjo in pozornostjo. Očitno vaša starša tega in še marsičesa drugega ne znata. Sinove težave so njuno ogledalo, so jasen znak njune neuspešnosti. Povsem enako jasen znak je vaša pretirana skrb za brata in vaša negotovost. Vloge v vaši družini se očitno bile kar precej pomešane. Izgleda, da ste vi sprejeli vlogo pridne, sposobne in uspešne hčerke. Brat pa je pač šel v nasprotno smer, saj se z vami ni dalo več tekmovati, vi ste to mesto že zasedli.

Če povzamem: bodite sestra in pustite staršem, da naj naredijo svoje. Če se seveda sploh bodo kdaj zavedli svojih napak in jih želeli popraviti. Zase boste naredili še največ s tem, da odprete oči in pogledate vašo družino tako, kot v resnici je. Morda boste presenečeni, da imate tudi sami marsikatero težavo, ki je samo nasprotni pol težav vašega brata. Če je on preveč brezkrben, imate vi morda težavo, da se sploh ne znate sprostiti?! Če to drži, imata z bratom isto težavo, samo rešujeta jo na različne načine. Ko bosta to spoznala, bosta lahko začela drug drugega učiti: on vas občasne brezskrbnosti, vi njega vsaj minimalne discipline. Ob vsem napisanem pa ne pozabite, da karkoli že je bilo in je, je vaš brat tisti, ki odloča o svojem življenju in bo na koncu tudi moral rešiti svoje težave. Dokler pri tem ne želi pomoči, jo ne vsiljujte. Ker če jo, potem je to za vas samo izgovor, da na čuden način ohranjate stik s svojo izvorno družino. Pa sva spet pri vprašanjih na začetku tega odgovora.

Lepo vas pozdravljam