Pozdrav.
Pišem zaradi svoje cimre, za katero sem prepričana, da ima anoreksijo, vendar ne vem več, kaj naj naredim, da bi ji pomagala.
Pri 174cm tehta manj kot 50kg. stara je 22let. Menstruacije nima več, nohti se ji cepijo, zaprta je(wc), in nasploh je postala zelo čudna, tudi po obnašanju. Začelo se je decembra in prvi resni pogovor o tem smo imele februarja, ko nas je (vse cimre in kolegice) začelo resno skrbeti za njeno zdravje. Takrat je imela 56kg. Sedaj jih ima po moji osebni oceni okoli 45. Seveda številni pogovori za tem niso pomagali. Poskušale smo na več različnih načinov, ampak ni šlo. Tudi njeni starši so opazili, da je nekaj narobe, vendar očitno nimajo dovolj velikega vpliva nanjo.
V zadnjih nekaj tednih je večkrat “spregledala” in rekla, da se problema zaveda in da bo več jedla, vendar vse vemo, da to ni res. Prepričevale smo jo tudi naj obišče psihiatra, ampak pravi, da mora najprej sama pri sebi razčistiti in bo šele nato šla k psihiatru. Vendar nam to že predolgo obljublja.
Po večmesečnem prepričevanju smo ugotovile, da človeku ne moreš pomagati dokler se sam ne odloči za to, vendar nas skrbi, da se ji ne bi kaj zgodilo.
Ali obstaja način, da bi jo lahko prepričale, da si poišče strokovno pomoč, ali naj le čakamo, da jo nekega dne odpeljejo na urgenco?
Problem smo sicer odkrile še pravočasno, ampak najhuje je, ko si tako nemočen in ne moreš nič. Rade jo imamo in zelo nas skrbi.
Upam, da mi bo kdo znal pomagati…
lp, nusa

Draga Nuša,

razumem tvojo stisko in obup, ki ju doživljaš. Občutek nemoči pri tem, ko ne moremo storiti ničesar, da bi lahko pomagali drugemu, je nekaj izjemno težkega. Pogosto se čutimo odgovorni za to osebo, čeprav nismo. Strinjam se, da ima prijateljica resen problem. Vidim tudi, da razumeš, da ti sama ne moreš storiti ničesar, če se ona ne odloči spremeniti nekaj v svojem življenju. Je pa pomembno, da ji stojiš ob strani še naprej in jo vzpodbujaš, da poišče pomoč. Mogoče ne bo pomagalo, bo pa vedela, da je tu nekdo, ki ga skrbi zanjo.
Torej, kaj lahko storiš ti? Lahko ji daš jasno vedeti, da se bojiš za njeno zdravje (kar si ji že), vendar tudi, da ji boš stala ob strani, da se ti lahko zaupa, ko ji bo težko, predvsem, da bo čutila, da ima podporo. najtežje je nekomu povedati. Moraš vedeti, da ona ni samo oseba z motnjo hranjenja, je tudi človek, ki jo zanimajo razne stvari. Ne pogovarjaj se ves čas samo o problemih s hrano. o tem bo spregovorila sama, ko bo hotela. Pomembno je, da se pogovarjaš o njenih čustvih, kaj je počela, ne bo pa nič narobe, če ji “potežiš” na vsaka dva tedna malo o tem, da ima problem. Ne boj se, da jo boš zato izgubila kot prijateljico. Bolj natančno kaj lahko narediš si lahko prebereš tudi na naši spletni strani ženske svetovalnice, kjer imamo objavljeno za svojce kaj lahko storis. lahko ji priskrbiš informacije o tem kakšno pomoč lahko poišče. Obstajajo skupine za osebe z motnjo hranjenja, individualna svetovanja, enota za zdravljenje motenj hranjenja, kamor osebe pridejo na podlagi zdravnikove odločitve ali psihiatra, vendar se mora za zdravljenje odločiti sama.
Tebi pa predlagam, da se poskusiš vključiti v skupino za pomoč svojcem oseb, ki imajo motnje hranjenja. Vidim, da te to res bremeni. Čeprav ti je prijateljica in ne sestra, bi znotraj skupine gotovo našla obliko podpore zase. Takšna skupina deluje trenutno na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje, na Zaloški 29, v ljubljani, tel. št. je 01/587 49 00, 587 49 49. Bolj natančne informacije boš dobila od njih.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala razbremeniti dušo.

Lep pozdrav,

Tatjana

Pozdravljeni.
Najlepša hvala za odgovor. Moram vam povedati, da sva včeraj s cimro vseeno nekoliko napredovali, saj me je prosila za telefonsko številko svetovalnice. Zavedam se, da je to šele začetek težkega boja, skrbi me le, da se ona tega ne zaveda. Ampak ji bom stala ob strani ne glede na vse.
Zanima me samo še, kam (v Ljubljani) naj jo napotim. Vem za Muzo in Žensko svetovalnico, imam tudi telefonske številke, zanima pa me, kaj mi priporočate vi.
Najlepša hvala za odgovor,
Nuša

Pozdravljena Nuša,

prav imaš, ko praviš, da čaka prijateljico težek boj. Pridobiti informacije je res šele začetek, vendar pomemben korak. Pomeni, da se zaveda, da nekaj ni v redu. Lahko, da bo potrebovala še nekaj časa preden se bo dejansko odločila poiskati pomoč. Vendar ne obupaj nad njo. Še naprej ji stoj ob strani kot do sedaj. res si prava prijateljica.

Tako v Muzi kot pri nas v Ženski svetovalnici imamo poleg individualnega svetovanja tudi skupino kamor se lahko vključi. V skupino se k nam lahko vključi septembra, ker čez poletje skupina ne deluje in se počasi naša pomladna srečanja zaključujejo. Do takrat pa se lahko vključi v individualno svetovanje. Lahko pride pogledati k nam na informativni sestanek, kjer se bomo pogovorili o tem kaj si želi, kakšna so njena pričakovanja, povedali pa ji bomo tudi katere druge oblike pomoči so ji še na voljo,če ji pri nas ne bi ustrezalo. Če se bo odločila priti k nam, v Žensko svetovalnico nas lahko pokliče na tel. 01/25 11 602(3) ali nam piše na naslov [email protected], pa se bomo dogovorili za termin, kdaj bi prišla. Povpraša naj za ano ali tatjano. Drugače pa imaš poleg muze in ženske svetovalnice v ljubljani na voljo še zavod PU, ki ima res pester program, vendar za nekatere previsoke cene. To je odvisno od posameznika kako se bo odločil. Kot sem ti že omenila deluje tudi enota za mentalno zdravje,na Zaloški, vodi jo Karin Sernec (tel. št. 01/58 74 900) kamor pa osebe pridejo na podlagi napotila zdravnika ali psihiatra.

Upam, da sem ti nekoliko olajšala odločitev. Vem, da je izbor pester in se je težko odločiti, še posebej, če ne veš kaj te v določeni organizaciji čaka. tvoja prijateljica je lahko vesela, da te ima. lep dan ti želim,

Tatjana