To da poznaš samo takšne pare, ki imajo skupno skrbništvo, po ločitvi, se mi zdi super.
Ampak ne tiči problem tu.
Problem je, ker zakonsko to že v temeljih ni tako postavljeno.
Kot je na Švedskem in na Finskem.
In ker ni, so in prihaja do zlorab.

Jaz v nasprotju s tabo, poznam ravno obratno, večinoma primere, kjer ima en starš 100% starševstvo, drug pa plačuje preživnino, a ima kljubvsemu STIKE z otrokom do 50% časa (torej na nek način odgovornosti enako, pravic pa praktično nič). Btw starš, ki ima 100% starševstvo, lahko otroka po zakonu odpelje na drug konec sveta, in njegova edina dolžnost je, da drugega starša, torej bivšega zakonca o tem OBVESTI…??.!.!

Statistično je ločenih zakoncev s skupnim starševstvom, torej deljenim na 50:50, v manjšini (pod 20%).
Do zdaj sem mislila, očitno naivno, da so se zakonci ob ločitvi SPORAZUMNO tako pač odločili, da ima en starš (mama ponavadi) 100% starševstvo in ne da je to že v osnovi primarna pravica mame, brez da karkoli dokazuje, zakaj ne želi predati 50% starševstav očetu svojih otrok! Seveda očetu, ki izrazi željo in si to želi, skrbeti in biti v stiku z otroci (50% časa).
To je absolutno krivično postavljen zakon.
Ker, če je oče sporen in nezaupanja vreden, je bil tak tudi v zakonu do otrok, torej, bodo obstajali, oz.lahko se najdejo DOKAZI, PRIČE, da ni vreden zaupanja in starševstva.
V nasprotnem primeru, če je bil leta v zakonu do otrok ok, je kot starš vreden zaupanja, otroci ga imajo radi, potemtaken mati ne bi apriori smela imeti kar brez argumentov in dokazov pravico na lepe oč izreči nestrinjanje nad 50:50 starševstvom.
To je čisto maščevanje in vlečenje preživnine. (Ker v primeru 50:50 starševstva je tudi preživnina deljena na oba starša enako, procentualno na OD obeh).
In gre v škodo otrok, definitivno.
Zato podpiram, tudi javno bom, da se ta zakon spremeni.
Ker če me pa kaj moti je dvoličnost in hinavščina, ki se celo izgovarja in zlorablja najšibkejši člen, otroka.
“V dobro otrok” lahko manipuliramo in stresamo sovraštvo.

Pa me mal briga a so to zdaj ženske krivične (v tem primeru so) ali če so kje drugje krivični moški.

To da poznaš samo takšne pare, ki imajo skupno skrbništvo, po ločitvi, se mi zdi super.
Ampak ne tiči problem tu.
Problem je, ker zakonsko to že v temeljih ni tako postavljeno.
Kot je na Švedskem in na Finskem.
In ker ni, so in prihaja do zlorab.

Jaz v nasprotju s tabo, poznam ravno obratno, večinoma primere, kjer ima en starš 100% starševstvo, drug pa plačuje preživnino, a ima kljubvsemu STIKE z otrokom do 50% časa (torej na nek način odgovornosti enako, pravic pa praktično nič). Btw starš, ki ima 100% starševstvo, lahko otroka po zakonu odpelje na drug konec sveta, in njegova edina dolžnost je, da drugega starša, torej bivšega zakonca o tem OBVESTI…??.!.!

Statistično je ločenih zakoncev s skupnim starševstvom, torej deljenim na 50:50, v manjšini (pod 20%).
Do zdaj sem mislila, očitno naivno, da so se zakonci ob ločitvi SPORAZUMNO tako pač odločili, da ima en starš (mama ponavadi) 100% starševstvo in ne da je to že v osnovi primarna pravica mame, brez da karkoli dokazuje, zakaj ne želi predati 50% starševstav očetu svojih otrok! Seveda očetu, ki izrazi željo in si to želi, skrbeti in biti v stiku z otroci (50% časa).
To je absolutno krivično postavljen zakon.
Ker, če je oče sporen in nezaupanja vreden, je bil tak tudi v zakonu do otrok, torej, bodo obstajali, oz.lahko se najdejo DOKAZI, PRIČE, da ni vreden zaupanja in starševstva.
V nasprotnem primeru, če je bil leta v zakonu do otrok ok, je kot starš vreden zaupanja, otroci ga imajo radi, potemtaken mati ne bi apriori smela imeti kar brez argumentov in dokazov pravico na lepe oč izreči nestrinjanje nad 50:50 starševstvom.
To je čisto maščevanje in vlečenje preživnine. (Ker v primeru 50:50 starševstva je tudi preživnina deljena na oba starša enako, procentualno na OD obeh).
In gre v škodo otrok, definitivno.
Zato podpiram, tudi javno bom, da se ta zakon spremeni.
Ker če me pa kaj moti je dvoličnost in hinavščina, ki se celo izgovarja in zlorablja najšibkejši člen, otroka.
“V dobro otrok” lahko manipuliramo in stresamo sovraštvo.

Pa me mal briga a so to zdaj ženske krivične (v tem primeru so) ali če so kje drugje krivični moški.
[/quote]

Ne, to ni res, da skrbnik lahko otroka kar odpelje na drug konec sveta. Stiki so določeni s sodno odločbo, ki je celo izvršilni naslov … Stiki morajo potekati, kot je določeno tam. Če tam piše, da otrok čaka pred šolo, to pomeni, da mora tudi med počitnicami čakati pred šolo (in obstajajo neskrbniki, ki vztrajajo pri tem). Če se želi skrbnik odseliti, mora dobiti privoljenje neskrbnika. Če ni privoljenja, gresta v tožbo. Obratno seveda neskrbnik lahko odide, kamor hoče in kadar hoče. Npr. skrbnik dela tri izmene in ima težave z varstvom. Neskrbnika to niti slučajno ne ovira, da se ne odseli 150 km proč, če ne čuti neke notranje obveze, da poskrbi za otroka, ko drugi ne more.
Preživnina v primeru skupnega starševstva seveda ni enaka, ampak sorazmerna glede na prihodke. Kje si pobrala, da je enaka? V praksi je pogosto res tako, ampak očitno samo zato, ker imata oba cirka enako plačo.

Verjetno bo nekoč sprejeto, da je skupno starševstvo izhodišče in bo samoumevno, da ko si enkrat starš, nimaš več možnosti čistega začetka z nule, ampak se moraš vsaj do konca srednje šole pač prilagajati otroku. Upoštevati tako posebne okoliščine (kot je triizmensko delo) kot svoje finance (in ne štepati novih otrok, če si tega ne moreš privoščiti, ker imaš že enega, dva, tri od prej). To mnogim staršem niti slučajno ni jasno.

Včeraj sem se za nekaj ur poglobila v te zadeve okrog skupnega starševstva, ker me je dejansko zanimalo in nisem mogla verjet in me je dobesedno groza, da v Slo. tako pravno, kot tudi med ljudmi prevladuje mnenje, da je to pravično, da če se bivša zakonca ne strinjata s 50:50, avtomatično dodelijo 100% starševstvo materi…?!?
Na Švedskem in Finskem imajo ravno obratno v zakonodaji.
Prevladuje skupno starševstvo, torej je apriori normalno, da ko se zakonca ločita, da imata v temelju oba 50% pravico do starševstva.
Zgolj in samo v primeru, če je to kakorkoli v škodo otrok, se dodeli in obravnava 100% starševstvo.

Zato se strinjam, da je naš zakon zastarel (sem laično sklepala, da tak zakon morda izhaja iz preteklosti, ko je bila dejanska skrb za otroke v zakonu in drugače dejansko na strani matere, oče se za vzgojo ni kaj dosti zanimal) in da je tak zakon popolnoma krivičen do očetov.
Ni čudno, da znorijo. Jaz bi tudi, če bi bila oče.
Nekdo je bil dovolj dober znotraj zakona desetletje in več skrbeti in vzgajati otroke, ob ločitvi se mu pa kar tako odvzamejo 50% pravice do starševstva, le zato ker je mama tako rekla…wtf!?
Brez dokazov, argumentov, zakaj noče 50% starševstva prepustiti očetu svojih otrok…?!?
In sodišče to mirno požre z izgovorom, “v dobro otrok”?
In nikomur ni jasno, da gre za maščevanje bivšemu partnerju (pa sploh ni važno ali je bilo posredi varanje enega, drugega, obeh ali nekaj desetega) in za nobeno dobro otrok.

Preberite si PAS, psihiatra dr.Gardnerja in seznanite vladne in odgovorne organe in ustanove, kako s tem našim zakonom 100% avtomatično dodeljenega skrbništva materam, dejansko “skrbijo” za dobrobit otrok..

https://leslinetmd.wordpress.com/2013/10/12/a-real-life-case-of-character-assassination-in-pas-richard-gardner-md/

Pokvarjeno in krivično.
[/quote]

Tudi to seveda ni res in lahko narediš praktičen preizkus. Naslednjič, ko boš na roditeljskem za otroka, preštej, koliko očetov je tam. Verjetno boš ugotovila, da je njihova udeležba v skladu s procenti skupnega skrbništva in skrbništva očetov pri nas (skupaj cca četrtina).
Slovenija sploh ni neka posebnost v EU, glede skrbništva očetov smo v čistem povprečju.
Kar pa pri nas res bode v oči, je to, koliko bolj so obremenjene ženske doma, kar dokazujejo tudi razne raziskave in ankete.
Tožb v zvezi s skrbništvom je pri nas glede na veliko število ločitev zelo malo. Torej bi prej lahko trdila, da se slovenski očetje otepajo skrbništva (glede na to, kako vehementno trdiš ravno obratno in da obstaja avtomatizem v prid materam).

Na Švedskem sicer skupno skrbništvo ni a priori uzakonjeno v smislu, da bi bilo tako samoumevno določeno ob ločitvi. Mislim, da zamenjuješ varstvo in vzgojo (pogovorno skrbništvo) in roditeljske pravice. Tudi v Sloveniji imata po ločitvi seveda oba starša starševske oz. skrbniške pravice in se skrbnik ne more sam odločati o pomembnih vidikih otrokovega življenja.
Še malo se boš morala skratka poglobiti.

Tudi to seveda ni res in lahko narediš praktičen preizkus. Naslednjič, ko boš na roditeljskem za otroka, preštej, koliko očetov je tam. Verjetno boš ugotovila, da je njihova udeležba v skladu s procenti skupnega skrbništva in skrbništva očetov pri nas (skupaj cca četrtina).
Slovenija sploh ni neka posebnost v EU, glede skrbništva očetov smo v čistem povprečju.
Kar pa pri nas res bode v oči, je to, koliko bolj so obremenjene ženske doma, kar dokazujejo tudi razne raziskave in ankete.
Tožb v zvezi s skrbništvom je pri nas glede na veliko število ločitev zelo malo. Torej bi prej lahko trdila, da se slovenski očetje otepajo skrbništva (glede na to, kako vehementno trdiš ravno obratno in da obstaja avtomatizem v prid materam).

Na Švedskem sicer skupno skrbništvo ni a priori uzakonjeno v smislu, da bi bilo tako samoumevno določeno ob ločitvi. Mislim, da zamenjuješ varstvo in vzgojo (pogovorno skrbništvo) in roditeljske pravice. Tudi v Sloveniji imata po ločitvi seveda oba starša starševske oz. skrbniške pravice in se skrbnik ne more sam odločati o pomembnih vidikih otrokovega življenja.
Še malo se boš morala skratka poglobiti.
[/quote]

Švedski in finski zakon predpisuje, da po razvezi zakonske zveze za vzgojo in varstvo otroka še vedno skrbita oba starša skupaj. Odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev pa ostaja le kot izjema, kadar skupna skrb ne bi bila v korist otroka (Zupančič 1992:83).

Na Nizozemskem je leta 1995 vrhovno sodišče odločilo, da je predpis, po katerem je otrok po razvezi zaupan v skrb samo ene­mu roditelju, v nasprotju z členom 8/1 Evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950 —poseg v pravico do »družin­skega življenja« drugega roditelja in tudi otroka. (Zupančič 1992 :82,83)

Spremembe uvajajo tudi v nemški sodni praksi, in vse več je primerov, v katerih so­dišča odločajo, da morajo starši po razvezi zakonske zveze nadaljevati skupno skrb za otroka. Prakso skupne starševske skrbi za otroka so pričeli uvajati zlasti po letu 1982, ko je nemško zvezno ustavno sodišče iz­reklo, da je določba zakona, po kateri gre po razvezi zakonske zveze pravica do skrbi za otroka samo enemu roditelju, v nasprotju z njihovo ustavo, po kateri imata oba od staršev enako roditeljsko pravico (Končina
1993).

Tuje raziskave skupne skrbi staršev za
otroka kažejo na določene prednosti v pri­ merih, ko so starši tudi po razvezi priprav­ljeni vzajemno sodelovati in se dogovarjati o skrbi in varstvu otroka (Zupančič 1992: 83).

Konvencija o otrokovih pravicah navaja, da ima otrok pravico, da zanj skrbita oba starša, ter da sta oba enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj, kar zavezuje države podpisnice k uresničevanju teh pravic. V skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah vse več držav spreminja sodno prakso in zakonodajo, tako da se v primerih, kadar okoliščine to dopuščajo, ob razvezi zakonske zveze dodelijo otroci v varstvo in vzgojo obema staršema. Tako postaja prepuščanje otroka enemu izmed staršev vse bolj izjema, prihranjeno za primere, kadar skupna skrb staršev ne bi bila v korist otroka.

Sodišča kljub določilom Ustave Repub­like Slovenije, Konvencije o otrokovih pra­vicah in Zakona o zakonski zvezi in družin­skih razmerjih, ki omogočajo odločanje o skupni skrbi staršev za otroka po razvezI zakonske zveze, in kljub utemeljenim pre­dlogom razen redkih izjem ne odločajo o zaupanju otrok obema staršema.
Tendenca zaupanja otroka enemu izmed staršev in v zvezi s tem ugotavljanje, kateri izmed staršev je primernejši za varstvo in vzgojo otroka, ne da bi bili za to podani upravičeni razlogi, zavira možnost odloča­nja o skupni skrbi staršev za otroka in ovira skupno skrb staršev za otroka.

V delu centrov za socialno delo se stro­kovni delavci srečujejo s celotnim diapa- zonom problema — od iniciacije, razvoja in reševanja do poznejših ugodnih ali hudo zapletenih odnosov in situacij, ki jih prinaša razveza. V večini primerov ločitev se izkaže, da sta oba starša sposobna za varstvo in vzgojo otrok. Zaupanje otroka enemu izloča drugega iz enakovrednega položaja staršev do otroka, kar kaže na neenakovredno upoštevanje staršev v življenju otrok. Otrok ima pravico do obeh staršev. Zakon, ki ne omogoča, da za otroka skrbita oba starša, če sta za modificirano starševstvo sposobna in voljna, je krivičen ali vsaj nedorečen in že s tem sproža krivične razsodbe. Tak krati
temeljne otrokove pravice in koristi, pa tudi starševske pravice in koristi, ter omejuje in povečuje obseg dela sodišč in socialnih služb.

Lahko ti pa najdem tudi iz samega ZZZDRja to kar sem pisala zgoraj.

Glede preživnine pri starševstvu 50:50 si pa spregledala, da sem napisala PROCENTUALNO NA OD OBA..torej seveda, na pol oz.enako, v primeru podobnih osebnih dohodkov..

Tudi pravice in starša s 100% starševstvom so popolnoma drugačne od starša, ki ima uradno samo STIKE z otrokom (odgovornosti v tem času seveda absolutno enake prvemu )..
In res je, poiščem, ko bom imela več časa, starš s 100% starševstvom se dejansko LAHKO preseli na drug konec sveta. Vse kar je pravno dolžan, je OBVESTITI drugega starša o tem.
Seveda ga ta drugi lahko toži, medtem pa bo otrok rasel na drugi celini s staršem, kjer ima tudi stalno bivališče.
Tega nikakor ni mogoče storiti, če imata oba 50:50 starševstvo (se morata s preselitvijo OBA strinjat)..

Seveda jih je, očetov na rod.sestankih za 4 petine manj, ko je pod 20% skupnega starševstva 50:50….Kaj pa naj bi bilo?

Tožb v zvezi s skrbništvom je pri nas glede na veliko število ločitev zelo malo.

Ja pa saj je logično, saj o tem pišem!
Seveda jih je malo, če že v samih temeljih NI enakopravnosti.
Če ti kot oče ŽELIŠ 50:50 skrbet in mama reče ne, se 100% starševstvo dodeli avtomatično mami.
In koliko imaš potem kot oče šans, ko greš v tožbo?

100% skrbnik se še kako odloča sam!
Krši tudi zakone in redno ne obvešča drugega starša, ki ima zgolj stike, o vsem glede otrok, kar bi ga po zakonu moral.
Glede na to, da praviš da poznaš samo starše ki imajo 50:50 starševstvo, potem ravno s temi primeri ne moreš bit seznanjena.

Da ti ne prilepim izjav pravnikov, iz stroke, ki izjavljajo da je tudi cel kup (osebno nisem mogla verjet), kjer mame s 100% starševstvom zlorabljajo status, in po krivem (dokazani primeri, ne govorim o upravičenih) izjavljajo spol.zlorabo otrok s strani starša, ki ima stike..
Misliš, da so kakšne sankcije, nad temi dokazano lažnimi izjavami?

Se bom pa še pravno uradno pozanimala o vsem skupaj, pri odvetnici, ki se s tem ukvarja, in potem ti napišem koliko prebranega iz ZZZDR in ostalih člankov napisano zgoraj dejansko ne-drži.

Poglobi se še v vzroke za ločitev, pa v to koliko očetje skrbijo za otroke, dokler so skupaj, pa se bo groza še poglobila. Večina se ne loči, ker se zna tako fajn dogovarjat in ker očetje tako fajn skrbijo za otroke. Tudi samo skrbništvo nič posebnega ne pomeni, razen da se neskrbniku določi preživnina.
[/quote]

Če se ne skrbi za otroke, ni problem. Mati dokaže (priče, lahko so tudi otroci,) koliko je oče dejansko prisoten pri skrbi in vzgoji otrok in dobi 100% skrbništvo. V takih primerih upravičeno.
Ni pa fer do tistih, tudi če so v manjšini, ki so, in želijo še naprej, kot očetje skrbeti za svoje otroke, da zaradi teh prvih nimajo niti pravne uradne pravice uveljavljati skupno starševstvo, torej 50:50.
To je enako, kot bi vsem manjšinam pobrali vse pravice, tudi če so te manjšine pozitivne in dobre. Na račun slabe večine.

In ni res kar pišeš v zadnjem stavku. Skrbništvo nosi tako odgovornosti in pravice. Samo stiki, zgolj odgovornost in preživnino.

Pozdravljeni,

Razmišljanje ” poglobitev študija ”

ki je napisal/a

”Poglobi se še v vzroke za ločitev, pa v to koliko očetje skrbijo za otroke, dokler so skupaj, pa se bo groza še poglobila. Večina se ne loči, ker se zna tako fajn dogovarjat in ker očetje tako fajn skrbijo za otroke. Tudi samo skrbništvo nič posebnega ne pomeni, razen da se neskrbniku določi preživnina.”

razumem kot neke vrste, ko je nekoč rekla znana političarka: ” Ni še vsaka svinjarija, svinjarija.” Pa se je zelo motila.

V razmerah ko se mož in žena ne zmoreta dogovoriti in obratno, ko se lahko dogovorita pa se vseeno ločita, so po navadi razlogi isti in jim rečemo nevzdržne razmere. Tukaj je pika in se naprej ne razpravlja kdo kako skrbi ali ne skrbi. Skrbi tako kot ve in zna, in po svojih najboljših močeh. Nekdo boljše, drugi slabše upoštevajoč dejstva današnje standarde/zakonodajo/smernice vzgoje otrok. Ne pa na način kdo se zna fajn pogovarjati, kdo je lepši in kdo je močnejši. Še posebej mi je pa padlo v oči

”Tudi samo skrbništvo nič posebnega ne pomeni, razen da se neskrbniku določi preživnina”

Ko si v vlogi neskrbnika, pa bi po vseh pravilih moralo biti ali 50:50 ali pa, da bi neskrbnik moral biti skrbnik, me zanima kdo bo govoril da … skrbništvo nič posebnega ne pomeni …
Lahkotnost takih besed, zagovarjati, da ni vsaka svinjarija. že svinjarija in stvari posploševati, da ker je na svetu morda 100 teroristov, so pa sedaj kar vsi teroristi, ne bo jutri prinesla ničesar novega, boljšega, še najmanj pa srečnejšega in uspešnejšega otroka v okviru njegovih zmožnosti.

In za konec še ena od mnogih diskriminacij pri ločitvah.
Pri skrbništvu pred sodiščem se oseba ne mora in ne sme odreči preživnini, pa čeprav na svojo škodo.

To so tista dejstva in resnica v RS, plod vsega pa mi sami, ki to poskušamo zagovarjati, to podpiramo in to učimo mlade, s tem pa delamo veliko napako za prihodnost nas in naših zanancev.

Čisto za konec. Vzgoja otroka se ne meri v kvantiteti in besedah, ampak predvsem v dejanjih in kvaliteti odnosa. Tako je vedno bilo, bo in tako je tudi v ljubezni.

Sicer tvoja pravica do take odločitve, a hkrati se ti ne zdi, da če bi tako večina razmišljala, društva sploh ne bi bilo, tudi sindikatov ne, pravzaprav bi živeli verjetno še v sužnjelastniški dobi..ampak res v tistem pravem suženjstvu..brez malo morij pravic, ki smo jih kljubvsemu dosegli do zdaj..
[/quote]

Glej, jaz sem tip človeka, ki preštudira situacijo in ukrene tako, da najmanj boli mene in ostale udeležene. DOOR je le eden od poskusov v seriji. 20 let nazaj kaj takega kot je DOOR sploh ni bilo možno in večina praks sodišč in CSD korenini v tisti dobi, torej neposredno pred in po razpadu Yuge, zato tudi taka praksa sodišč in CSD-ja.
Moje vztrajanje pri pravični udeležbi pri vzgoji otrok bi se končalo le z veliko pognanega denarja in dvema polnoletnima otrokoma, ki bi prav gotovo zaradi tožbe bila popolnoma nastrojena proti meni. Skrbnica je mati in ona je z njima 80% časa. Pa tudi moj doprinos društvu bi bil precej klavrn. Reči je potrebno spremeniti pri glavi, torej pri zakonih in dokler za to ni posluha pri poslanci…
Jbg… dovolj se zaletavam z glavo v zid že v svojem poslovne življenju in res nimam volje za še en, debelejši in višji zid.

Če se ne skrbi za otroke, ni problem. Mati dokaže (priče, lahko so tudi otroci,) koliko je oče dejansko prisoten pri skrbi in vzgoji otrok in dobi 100% skrbništvo. V takih primerih upravičeno.
Ni pa fer do tistih, tudi če so v manjšini, ki so, in želijo še naprej, kot očetje skrbeti za svoje otroke, da zaradi teh prvih nimajo niti pravne uradne pravice uveljavljati skupno starševstvo, torej 50:50.
To je enako, kot bi vsem manjšinam pobrali vse pravice, tudi če so te manjšine pozitivne in dobre. Na račun slabe večine.

In ni res kar pišeš v zadnjem stavku. Skrbništvo nosi tako odgovornosti in pravice. Samo stiki, zgolj odgovornost in preživnino.
[/quote]

oprosti, ampak zagnala si se v temo kot svinja v buče o kateri nimaš pojma. Midve lahko teoretizirava do neskončnosti, realnost je pa drugačna. Nimaš izkušenj in ne veš, kako je v reali.

oprosti, ampak zagnala si se v temo kot svinja v buče o kateri nimaš pojma. Midve lahko teoretizirava do neskončnosti, realnost je pa drugačna. Nimaš izkušenj in ne veš, kako je v reali.
[/quote]

Če kot realno privzameš, da CSD in sodišče delujeta po liniji najmanjšega odpora, ne zgrešiš prav veliko. 😉

oprosti, ampak zagnala si se v temo kot svinja v buče o kateri nimaš pojma. Midve lahko teoretizirava do neskončnosti, realnost je pa drugačna. Nimaš izkušenj in ne veš, kako je v reali.
[/quote]

Izkušnje imam.
Tudi odvetnike, prijatelje-odvetnike, ki se pravno uradno ukvarjajo z napisanim.
In živim še kako v reali, vsak dan.

Gre samo za bistvo, dati v štartu ENAKE pravice obema staršema (50:50 starševstvo).
Potem se pa na podlagi tega temelja odloča, kako in kaj je najbolje za otroka.

Glej, jaz sem tip človeka, ki preštudira situacijo in ukrene tako, da najmanj boli mene in ostale udeležene. DOOR je le eden od poskusov v seriji. 20 let nazaj kaj takega kot je DOOR sploh ni bilo možno in večina praks sodišč in CSD korenini v tisti dobi, torej neposredno pred in po razpadu Yuge, zato tudi taka praksa sodišč in CSD-ja.
Moje vztrajanje pri pravični udeležbi pri vzgoji otrok bi se končalo le z veliko pognanega denarja in dvema polnoletnima otrokoma, ki bi prav gotovo zaradi tožbe bila popolnoma nastrojena proti meni. Skrbnica je mati in ona je z njima 80% časa. Pa tudi moj doprinos društvu bi bil precej klavrn. Reči je potrebno spremeniti pri glavi, torej pri zakonih in dokler za to ni posluha pri poslanci…
Jbg… dovolj se zaletavam z glavo v zid že v svojem poslovne življenju in res nimam volje za še en, debelejši in višji zid.
[/quote]

Pa tudi moj doprinos društvu bi bil precej klavrn.

Ne bi, ker vsak glas, član, šteje.
Da se nekaj sproži, spremeni, mora bit dosežena minimalna kvota udeležencev.
Zato se strinjam, v glavi je treba premaknit stvari, a naslednji korak je, da to v glavi prenesemo dalje v realnost, torej dovolj veliko število ljudi v društvu, potem pa naprej na višje inštance.
Če samo narediš premik v glavi, ti je tam vse jasno, bo še vedno premalo.
Teorijo je treba spravit v prakso.. 🙂

Izkušnje imam.
Tudi odvetnike, prijatelje-odvetnike, ki se pravno uradno ukvarjajo z napisanim.
In živim še kako v reali, vsak dan.

Gre samo za bistvo, dati v štartu ENAKE pravice obema staršema (50:50 starševstvo).
Potem se pa na podlagi tega temelja odloča, kako in kaj je najbolje za otroka.
[/quote]

Še vedno se večina staršev sama dogovori glede skrbništva in stikov, tožb je procentualno malo.
očitno se večina strinja s tem, kar je.
in kadar je tožba se o vsem odloča (sodišče) in vsak starš ima vse možnosti, da dokaže svoje.
Je pa seveda težko, če je boj za skrbništvo samo boj za izogib denarnim obveznostim.
Edino rešitev vidim v tem, da starši 50:50 razdelijo skrb za otroke že takrat, ko so skupaj, ne pa potem ko so narazen.

Še vedno se večina staršev sama dogovori glede skrbništva in stikov, tožb je procentualno malo.
očitno se večina strinja s tem, kar je.
in kadar je tožba se o vsem odloča (sodišče) in vsak starš ima vse možnosti, da dokaže svoje.
Je pa seveda težko, če je boj za skrbništvo samo boj za izogib denarnim obveznostim.
Edino rešitev vidim v tem, da starši 50:50 razdelijo skrb za otroke že takrat, ko so skupaj, ne pa potem ko so narazen.
[/quote]

Še vedno se večina staršev sama dogovori glede skrbništva in stikov, tožb je procentualno malo.
očitno se večina strinja s tem, kar je.
in kadar je tožba se o vsem odloča (sodišče) in vsak starš ima vse možnosti, da dokaže svoje.
Je pa seveda težko, če je boj za skrbništvo samo boj za izogib denarnim obveznostim.
Edino rešitev vidim v tem, da starši 50:50 razdelijo skrb za otroke že takrat, ko so skupaj, ne pa potem ko so narazen.
[/quote]

Se strinjam z zadnjim napisanim in verjetno, če bi starša že znotraj zakona delovala po sistemu 50:50 (ne da si dobesedno delita vse na pol, ampak da v vsem kar se tiče otrok SODELUJETA SKUPAJ, torej se dogovarjata, ne sabotirata drug drugemu vzgoje, postavljanje meja, tako nagrajevanja kot kazni, kažeta oba interes, in konflikte rešujeta in usklajujeta njuno vzgojo na 4 oči, brez prisotnosti otrok, tam kjer se pač ne strinjata in so potrebni kompromisi), potem bi dejansko že v osnovi, kljub ločitvi bilo več sporazumnih odločitev za skupno starševstvo 50:50).
A kljubvsemu, dokler tega ni ravno v realnosti, in se ljudje ločujejo zaradi marsičesa, se mi vseeno zdi fer, da zakon omogoča v sami osnovi in v temelju obema to možnost, 50:50.
Potem odpade maščevanje enega nad drugim in bi moral starš, ki se ne strinja s 50:50 dokazati, priložiti dokaze, zakaj je proti (ponavadi mama), da drug zakonec (ponavadi oče) po njenem ni sposoben skrbeti za otroka, kljubtemu da si on tega želi.

Tožb je seveda malo, ne zato, ker bi bili obe strani z odločitvijo zadovoljni (80% je 100% starševstva in 20% je 50:50 starševstva), ampak zato ker se zadeve vlečejo v neskončnost.

Bodimo fer, tistim očetom, ki jim je malo mar do otrok, ki tudi v zakonu niso kaj dosti skrbeli, se jim niti malo ne bo dalo imeti 50% starševstvo (ker bodo prisiljeni delati z otrokom več kot prej v zakonu)..zato ne bodo niti tožili niti zahtevali 50:50 starševstvo.

Da bi se pa s tem maščevala druga stran, torej očetje, pa pri takšnih brez interesa do otrok, ponavadi nimajo kaj dosti ne volje ne iteresa.

Torej ostane manjšina, čisto ok očetov, ki jim iz kakršnihkoli zamer ali maščevanja ženske že v osnovi to onemogočijo, brez posebnih dokazov se pač ne strinjajo, da bi imel oče 50% starševstvo, poberejo 100% starševstvo in preživnino.
In s tem pravzaprav največ škode naredijo, dolgoročno, lasnemu otroku.

Še vedno se večina staršev sama dogovori glede skrbništva in stikov, tožb je procentualno malo.
očitno se večina strinja s tem, kar je.
in kadar je tožba se o vsem odloča (sodišče) in vsak starš ima vse možnosti, da dokaže svoje.
Je pa seveda težko, če je boj za skrbništvo samo boj za izogib denarnim obveznostim.
Edino rešitev vidim v tem, da starši 50:50 razdelijo skrb za otroke že takrat, ko so skupaj, ne pa potem ko so narazen.
[/quote]

Se strinjam z zadnjim napisanim in verjetno če bi starša že znotraj zakona delovala po sistemu 50:50 (ne da si dobesedno delita vse na pol, ampak da v vsem kar se tiče otrok SODELUJETA SKUPAJ, torej se dogovarjata, ne sabotirata drug drugemu vzgoje, postavljanje meja, tako nagrajevanja kot kazni, kažeta oba interes, in konflikte rešujeta in usklajujeta njuno vzgojo na 4 oči, brez prisotnosti otrok, tam kjer se pač ne strinjata in so potrebni kompromisi), potem bi dejansko že v osnovi, kljub ločitvi bilo več sporazumnih odločitev za skupno starševstvo 50:50).
A kljubvsemu, dokler tega ni ravno v realnosti, in se ljudje ločujejo zaradi marsičesa, se mi vseeno zdi fer, da zakon omogoča v sami osnovi in v temelju obema to možnost, 50:50.
Potem odpade maščevanje enega nad drugim in bi moral starš, ki se ne strinja s 50:50 dokazati, priložiti dokaze, zakaj je proti (ponavadi mama), da drug zakonec (ponavadi oče) po njenem ni sposoben skrbeti za otroka, kljubtemu da si on tega želi.
Bodimo fer, tistim očetom, ki jim je malo mar do otrok, ki tudi v zakonu niso kaj dosti skrbeli, se jim niti malo ne bo dalo imeti 50% starševstvo (ker bodo prisiljeni delati z otrokom več kot prej v zakonu)..
Da bi se pa s tem maščevala druga stran, torej očetje, pa pri takšnih brez interesa do otrok, ponavadi nimajo kaj dosti ne volje ne iteresa.

>”..moj doprinos društvu bi bil precej klavrn..”

Letna članarina v društvu je 5,- EUR

Legitimnost vsakemu društvu pa daje članstvo. Torej je v danih okoliščinah biti član dovolj. In prav to društvo potrebuje: članstvo. S tem namenom se je predstavila problematika v Državnem zboru.

Aktivno članstvo v smislu prevzemanj funkcij, nalog itd. pa je nadgradnja članstva, ki se ne zahteva avtomatično, ker se zaveda, da živimo v zelo različnih pogojih življenja.

Pobuda Društva za otroke, očete in resnico – DOOR je ena boljših na naših tleh, kar so tudi potrdili govorci na panelu: Dr. Vesna Godina, Dr. Andrej Perko in Matej Zaplotnik (strokovnjak s področja odtujevanja otrok od staršev – Parent Alienating Syndrom – PAS).

V strokovnem svetu pa je, če se ne motim tudi moderatorka tega foruma: Melita Kuhar.

Zato sem se sam včlanil. S tem ne bom pridobil nobene osebne koristi, se bo pa odpravilo krivično ravnanje pristranskega prisojanja skrbništva nekje v prihodnosti. Enako sem ravnal za pravice homoseksualcev.. in enako bi ravnal, če bi šlo za pravico temnopoltih v 60ih ali za pravice žensk na prelomu prejšnjega stoletja.

Postopek je enostaven: izpolniš online prijavnico, čez čas prejmeš navodila, kam in kako plačati članarino.

ZZZDR v tej obliki se je verjetno rodil v socialno, etično, versko, narodnostno zelo drugačni državi: SFRJ. Razvitejša Slovenija verjetno že takrat ne bi potrebovala takšnega zakona, za preostali del nerazvitega, delno celo plemenskega dela SFRJ (npr.: krvno maščevanje).. pa je bil nujno potreben.
In podobno kot je za razvoj RS bila potrebna konfederacija – mehka ločitev.. je tudi ta zakonska razmejitev. V reali je bila ločitev grda: vojna.
Slovenija jo je odnsela relativno “poceni”.

Radi se ponašamo s pravičnostjo, enakopravnostjo.. kar je nenazadnje tudi cilj feminizma. Na točki dodeljevanja skrbništva otrok pa pravno ni izvedeno pravično ali enakopravno kot že nudijo to Finska, Švedska, Nemčija in celo Izrael.
Za države je koristno, da starši tudi po ločitvi nadaljujejo s svojim starševstvom. Analize nekaj 1000 družin, kjer sta zakonca po razvezi so-starševsko delila skrbništvo za otroke, so pokazale, da ti otroci ne odstopajo v nobenih indikacijah v primerjavi otrok iz nuklearnih družin – torej staršev, ki se niso razvezali. Vir: g. Zaplotnik.

So seveda moški, ki jih starševstvo ne zanima.. in so matere, ki za materinstvo niso najprimernejše.

Vendar današnja oblika zakona prikrajša te možnosti predvsem in zgolj moške, ki si tega starševstva želijo.

Tisti moški, ki bi to le hlinili, so lahko hitro izločeni iz tega sostarševstva, saj se lahko vidi, dokaže, da je njihova udeležba pri so-starševstvu manjša od polovice.
Naloga CSD in Sodišča bi bila potem odvzeti sostarševstvo takšnim posameznikom.

Podobno kot v Nemčiji odvzamejo skrbništvo materam, ki očetom namenoma prepovedujejo stike z otroci in jih dodelijo očetom (ki pa teh pravic ne kratijo materam).

Odvetniki, ki že v osnovi napumpajo ženske, da le te potem lažno ovadijo može seksualnih zlorab in nasilništva.. (da je njihovo delo po eni strani lažje, hkrati pa sodni postopek daljši – večji zaslužek zanje) ter ženske, ki se tega lotijo zaradi maščevanja bivšemu partnerju, pa nihče ne preganja.
Dasiravno je krivo pričanje visoko na listi krivdnih dejanj.

O tem piše, mislim da tuti moderatorka tega foruma Melita Kuhar: Očetom stiki prepovedani 22.10.2015 v časopisu DELO

Vsakič, ko pravni sistem vzpostavi neenakost, kjer je ena stran moč oz. je druga prikrajšana tako kot so bile v davnini ženske, saj je vse dobil oče (od otrok, do premoženja), se to neenakost IZKORIŠČA.

Noben od spolov tu ni lepši. Dokler so imeli moški prednost, so jo zlobno izkoriščali. Sedaj imajo prednost ženske in jo zelo egoistično izkoriščajo, če citiram Melitin članek: “ženske včasih izjemno kruto in nasilno čustveno obračunavajo z bivšim partnerjem in možem.”

Naloga države pa je, da vzpostavi enakopravnost. Nihče ne sme biti diskriminiran glede na svoj spol, raso, narodnost, seksualno usmerjenost, religiozno izpoved ali starost.. pravi Evropska ustava.

Zato današnje krivično stanje ne bo vzdržalo. Samo pravnega postopka se je potrebno lotiti.. in to je namen društva DOOR.

KOMU USTREZA TA NEENAKOST?

Resor Ministrstva za Dom, družino in socialne zadeva sta si od osamosvojitve delili že obe strani: tako levica, kot desnica.
Nihče se ni potrudil te pristranskosti odpraviti.

Zakaj?

Obema stranem dejansko ustreza stanje spora, konfrontacije v družbi, v tem kontekstu: med spoloma.

Divida et impera, so rekli Rimljani in vladali znanemu svetu, Britanci so temu reklu sledili, skregali polovico sveta in vladali Celemu svetu (The sun never sets on British Empire).

Desnica za vsakim očetom, ki uvidi, da je zakon zapisan tako, da je so-skrbništvo možno le, če se OBA strinjata, v primeru, ko se ženska ne strinja pa je avtomatsko skrbništvo otrok pripisano nejej (razen, če je alkoholik, drogeraš, prostitutka.. – kar pa je potrebno dokazati na sodišču). Se bo na zavestni ravni težko uprl vsaj delnemu odporu do žensk, če ne celo podzavestnem sovraštvu. Saj bo na CSDju in Sodišču (za razveze je v Sloveniji en sam moški sodnik na voljo, ostalo so ženske) srečeval samo ženske..
V tem bo videl zaroto.. se povezal z “desničarskimi” ideali in voli desnico (ki pa zakona ne sme spremeniti, saj ji proizvaja nove volilce).

Po drugi strani levica lahko obrača besede in pravi, da “pozitivno diskriminira” ženske, saj njim daje v naročje moč odločanja ali bo skrbništvo za otroke skupno ali zgolj njeno.
In s tem vabijo volilke.
Seveda pa to ni pozitivna diskrimnacija, ker pozitivna diskriminacija pomeni, da nekomu nekaj daš in ne da drugemu odvzameš!!

In kot pravi Dr. Vesna Godina, se s takim konflikotm ustvarja osnovne pogoje “poslušnih državljanov”. Kapitalske elite namreč zahtevajo socialni mir. Razbita družina koristi prav temu namenu, saj se starši zapletajo v medsebojne boje, namesto, da bi ustvarjali zdrave, trdne otroke ter svoj boj namenili za izboljšane socialno pravnih pravic v državi.
Otroci razbitih družin, kjer poteka boj med staršema so manj uspešni v šoli.. nizkokvalificirana delovna sila je za kapital zagotovljena!

Naslednič, ko ne boste zadovoljni s prerazporeditvijo bogastva v Državi, z nezastopanjem vaših osnovnih pravic.. z manjkom kvalitetno plačanih delovnih mest..
vedite, da te stvari niso bolje urejene prav zato, ker vas Z NAMENOM ŠČUVAJO drug proti drugemu. Starš proti staršu. Človek proti človeku.

>”..moj doprinos društvu bi bil precej klavrn..”

Letna članarina v društvu je 5,- EUR

Legitimnost vsakemu društvu pa daje članstvo. Torej je v danih okoliščinah biti član dovolj. In prav to društvo potrebuje: članstvo. S tem namenom se je predstavila problematika v Državnem zboru.

Aktivno članstvo v smislu prevzemanj funkcij, nalog itd. pa je nadgradnja članstva, ki se ne zahteva avtomatično, ker se zaveda, da živimo v zelo različnih pogojih življenja.

Pobuda Društva za otroke, očete in resnico – DOOR je ena boljših na naših tleh, kar so tudi potrdili govorci na panelu: Dr. Vesna Godina, Dr. Andrej Perko in Matej Zaplotnik (strokovnjak s področja odtujevanja otrok od staršev – Parent Alienating Syndrom – PAS).

V strokovnem svetu pa je, če se ne motim tudi moderatorka tega foruma: Melita Kuhar.

Zato sem se sam včlanil. S tem ne bom pridobil nobene osebne koristi, se bo pa odpravilo krivično ravnanje pristranskega prisojanja skrbništva nekje v prihodnosti. Enako sem ravnal za pravice homoseksualcev.. in enako bi ravnal, če bi šlo za pravico temnopoltih v 60ih ali za pravice žensk na prelomu prejšnjega stoletja.

Postopek je enostaven: izpolniš online prijavnico, čez čas prejmeš navodila, kam in kako plačati članarino.

ZZZDR v tej obliki se je verjetno rodil v socialno, etično, versko, narodnostno zelo drugačni državi: SFRJ. Razvitejša Slovenija verjetno že takrat ne bi potrebovala takšnega zakona, za preostali del nerazvitega, delno celo plemenskega dela SFRJ (npr.: krvno maščevanje).. pa je bil nujno potreben.
In podobno kot je za razvoj RS bila potrebna konfederacija – mehka ločitev.. je tudi ta zakonska razmejitev. V reali je bila ločitev grda: vojna.
Slovenija jo je odnsela relativno “poceni”.

Radi se ponašamo s pravičnostjo, enakopravnostjo.. kar je nenazadnje tudi cilj feminizma. Na točki dodeljevanja skrbništva otrok pa pravno ni izvedeno pravično ali enakopravno kot že nudijo to Finska, Švedska, Nemčija in celo Izrael.
Za države je koristno, da starši tudi po ločitvi nadaljujejo s svojim starševstvom. Analize nekaj 1000 družin, kjer sta zakonca po razvezi so-starševsko delila skrbništvo za otroke, so pokazale, da ti otroci ne odstopajo v nobenih indikacijah v primerjavi otrok iz nuklearnih družin – torej staršev, ki se niso razvezali. Vir: g. Zaplotnik.

So seveda moški, ki jih starševstvo ne zanima.. in so matere, ki za materinstvo niso najprimernejše.

Vendar današnja oblika zakona prikrajša te možnosti predvsem in zgolj moške, ki si tega starševstva želijo.

Tisti moški, ki bi to le hlinili, so lahko hitro izločeni iz tega sostarševstva, saj se lahko vidi, dokaže, da je njihova udeležba pri so-starševstvu manjša od polovice.
Naloga CSD in Sodišča bi bila potem odvzeti sostarševstvo takšnim posameznikom.

Podobno kot v Nemčiji odvzamejo skrbništvo materam, ki očetom namenoma prepovedujejo stike z otroci in jih dodelijo očetom (ki pa teh pravic ne kratijo materam).

Odvetniki, ki že v osnovi napumpajo ženske, da le te potem lažno ovadijo može seksualnih zlorab in nasilništva.. (da je njihovo delo po eni strani lažje, hkrati pa sodni postopek daljši – večji zaslužek zanje) ter ženske, ki se tega lotijo zaradi maščevanja bivšemu partnerju, pa nihče ne preganja.
Dasiravno je krivo pričanje visoko na listi krivdnih dejanj.

O tem piše, mislim da tuti moderatorka tega foruma Melita Kuhar: Očetom stiki prepovedani 22.10.2015 v časopisu DELO

Vsakič, ko pravni sistem vzpostavi neenakost, kjer je ena stran moč oz. je druga prikrajšana tako kot so bile v davnini ženske, saj je vse dobil oče (od otrok, do premoženja), se to neenakost IZKORIŠČA.

Noben od spolov tu ni lepši. Dokler so imeli moški prednost, so jo zlobno izkoriščali. Sedaj imajo prednost ženske in jo zelo egoistično izkoriščajo, če citiram Melitin članek: “ženske včasih izjemno kruto in nasilno čustveno obračunavajo z bivšim partnerjem in možem.”

Naloga države pa je, da vzpostavi enakopravnost. Nihče ne sme biti diskriminiran glede na svoj spol, raso, narodnost, seksualno usmerjenost, religiozno izpoved ali starost.. pravi Evropska ustava.

Zato današnje krivično stanje ne bo vzdržalo. Samo pravnega postopka se je potrebno lotiti.. in to je namen društva DOOR.

KOMU USTREZA TA NEENAKOST?

Resor Ministrstva za Dom, družino in socialne zadeva sta si od osamosvojitve delili že obe strani: tako levica, kot desnica.
Nihče se ni potrudil te pristranskosti odpraviti.

Zakaj?

Obema stranem dejansko ustreza stanje spora, konfrontacije v družbi, v tem kontekstu: med spoloma.

Divida et impera, so rekli Rimljani in vladali znanemu svetu, Britanci so temu reklu sledili, skregali polovico sveta in vladali Celemu svetu (The sun never sets on British Empire).

Desnica za vsakim očetom, ki uvidi, da je zakon zapisan tako, da je so-skrbništvo možno le, če se OBA strinjata, v primeru, ko se ženska ne strinja pa je avtomatsko skrbništvo otrok pripisano nejej (razen, če je alkoholik, drogeraš, prostitutka.. – kar pa je potrebno dokazati na sodišču). Se bo na zavestni ravni težko uprl vsaj delnemu odporu do žensk, če ne celo podzavestnem sovraštvu. Saj bo na CSDju in Sodišču (za razveze je v Sloveniji en sam moški sodnik na voljo, ostalo so ženske) srečeval samo ženske..
V tem bo videl zaroto.. se povezal z “desničarskimi” ideali in voli desnico (ki pa zakona ne sme spremeniti, saj ji proizvaja nove volilce).

Po drugi strani levica lahko obrača besede in pravi, da “pozitivno diskriminira” ženske, saj njim daje v naročje moč odločanja ali bo skrbništvo za otroke skupno ali zgolj njeno.
In s tem vabijo volilke.
Seveda pa to ni pozitivna diskrimnacija, ker pozitivna diskriminacija pomeni, da nekomu nekaj daš in ne da drugemu odvzameš!!

In kot pravi Dr. Vesna Godina, se s takim konflikotm ustvarja osnovne pogoje “poslušnih državljanov”. Kapitalske elite namreč zahtevajo socialni mir. Razbita družina koristi prav temu namenu, saj se starši zapletajo v medsebojne boje, namesto, da bi ustvarjali zdrave, trdne otroke ter svoj boj namenili za izboljšane socialno pravnih pravic v državi.
Otroci razbitih družin, kjer poteka boj med staršema so manj uspešni v šoli.. nizkokvalificirana delovna sila je za kapital zagotovljena!

Naslednič, ko ne boste zadovoljni s prerazporeditvijo bogastva v Državi, z nezastopanjem vaših osnovnih pravic.. z manjkom kvalitetno plačanih delovnih mest..
vedite, da te stvari niso bolje urejene prav zato, ker vas Z NAMENOM ŠČUVAJO drug proti drugemu. Starš proti staršu. Človek proti človeku.
[/quote]

Saj to veš, da je Iztok Ivančič pravnomočno obsojen zaradi nasilja v družini? Po njegovem mnenju gre seveda za klasično zaroto v primeru ločitve, kjer sodišče slepo verjame ženi in sledi njeni zgodbi, moškega obsodijo brez najmanjših dokazov, samo zaradi njene besede. No, skratka, bil je nasilen in zato obsojen.

Ad hominem. Klasičen način kako preprosto zminirati človeka..

Binarno imamo dve opciji: to je ali ni storil. Recimo, da ne obstajajo ženske, ki se preko postopka poslužijo lažne ovadbe (nasilništva ali spolne zlorabe, glej članek Melite Kuhar). Sodišča tudi ne naredijo nobene napake.

OK.
Kriv je.

Ne morem presoditi je to storil v nekem trenutku, je to počel ves čas.. oz. ali je njegova namera s tem ravnanjem nadaljevati?
Ne vem.
Nisem bog.

Bil je obsojen. Kolikokrat ga moramo sedaj še dodatno obsoditi, da bi bilo “prav”?

Bil je tam, da predstavi problem. Ni bil tam, da bi predstavljal svojo zgodbo. Glede na dolgoročnost zadeve, ne bo mogel osebno neposredno nič “iztržiti”.

Stvar, ki jo je pokrenil lahko prevzame tudi nekdo drug, ki mu ne bo možno očitati ad hominem – češ, glej kaj pa ti počneš?

Namen je dober. In več, ko bo v društvu članstva, več bo tistih očetov, ki so si od začetka želeli deljenega skrbništva, pa jim to ni bilo omogočeno.

Za prihodnost pa to pomeni, da ne bo več takšnih primerov.

Tako kot ni dovoljeno osebno nasilje, tudi nasilje države ni sprejemljivo.

Skratka..
Partnerka mi je dokazala da je tiste stale konec.. Na sodiscu je zadeva potekala tako kot je prvic ko sva se spustila v to.
Torej brez komplikacij.. Samo zelela sva da je cim prej konec..
Zdaj ze nekaj dni veliko pogovarjava.. Povedala sva si kaj se je vse dogajalo v temu caso ko sva bila narazen.
Ugotovila da sva samo delala napake. Ugotovila da je edino kar nas resnicno osrecuje je to da smo druzina. Tako da sva rekla da bova delala na tem 100 na uro.
Sva si po dolgem casu izgovorila nekaj lepih besed,saj do zdj je bilo ogromno stevilo grdih.
Zaenkrat bova se loceno zivela.. Prezivljali bomo pa veliko vec casa skupaj,da se tudi otrok mal sprosti.. Ker ce bi se spet neki na hitro odlocil,bi bilo mogoce za njega use skp naporno..
Preselt se nekam iti na kaksno svetovanje….
Tukaj kjer smo trenutno je to tak mejn mest.. kako ze pravjo.. Ce si pozabljiv potem je zivljenje v mejhnem mestu idealno zate ,saj bojo drugi vedno vedli vec o teb kot ti sam..
Zdj pa gasa naprej ! 🙂
Lp

Mene pa zanima tako. S partnerko sva sla narazen in imava 2 leti staro cudovito hcerkico, za katero pocnem vse. Sem najboljsi oce na svetu. Ona me preprosto obozuje. S partnerko imava se skupno besedo neglede na to, da me je varala, sedaj ima partnerja kateri je na pogojni kazni, je brez dela, brez sole, se drogira. Tudi partnerka rada kdaj pa kdaj povlece crtico in pokadi travo. Ona bi rada se zurala in hodila ven, rada bi se se razzivela tudi z moskimi ocitno. Je precej eksplozivna in to vcasih cuti tudi hcerkica. Jaz sem temu otroku bil in mama in tata. Skusava najdet skupno besedo, in rad bi videl da imam jaz kot oce skrbnistvo nad otrokom, ona se s tem tudi strinja. Seveda bi otroka videla in vse po nasemu dogovoru. Ampak skrbnistvo si jaz zares zelim nad tem otrokom ker pac pri njej nebo delezen ljubezni in pozornosti in ona se tega tudi sama zaveda. Niti prezivnine ne rabim, ce je ta nujna po zakonu bi jo vracal njej nazaj, ker ne zelim nic njenega. Naj zivi svobodbo dalje, jaz pa se zelim posvecati v zivljenju naprej moji hcerkici. Kaksen je v temu primeru postopek. A so kake komplikacije pri tem, glede na to da se oba strinjava in sva dorekla vse ze med sabo, samo potrdilo rabimo za to, da nebi bilo potem kakega izsiljevanja iz njene strani. Prosim za pomoc. Najboljsi tatko na svetu vas pozdravlja

Na sodišče se vloži vloga za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo. V njej se določi tudi preživnina (mora se določit – upoštevaj, da je to dokument, ki bo veljal do otrokove polnoletnosti, preživnina pa še dlje) in stiki. Ne priporočam ti, da se zapišejo stiki po dogovoru, temveč jih kar lepo natančno opišita, saj potem v resničnem življenju lahko uredita po svoje – ampak če se bo tvoja bivša čez par let splašila, da bi rada to pa ono pa tretje, imaš ti uraden dokument, na katerega se lahko opiraš.
Običajno se stike določi vsak drugi vikend in dan ali dva med tednom.
Vzorec te vloge zagotovo lahko najdeš kje na netu, plačaš sodno takso, sodišče razpiše narok in dobiš odločbo. Včasih – to je odvisno od pristojnega CSD – je treba tudi na razgovor na CSD. Pokliči jih in povprašaj, kakšna je praksa na vašem območju. Naš lokalni recimo svetuje, da par pride na razgovor, dobi zapisnik in ga že priloži vlogi. Drugje čakajo na navodila sodišča.
Vse dobro ti želim in več pameti pri izbiri morebitne nove partnerke.