Pozdravljeni!

Imam težave, ki se mi vlečejo že mesce in mesce in res mi bi koristila pomoč, ker zaradi tega zelo trpim. Stara sem 20 let in s fantom sva skupaj že dobre 2 leti. Zadnje mesece imava veliko težav in večinoma je moja krivda. Včasih se razumeva zelo dobro, včasih pa ne. Zadnje čase se spreva zaradi malenkosti ali neumnosti, ki jo naredim jaz in fant se zaradi tega razjezi. Problem skušam rešiti tako, da bi se pogovorila, ampak se v tistem stanju ne morem pogovarjati. V sebi imam mešane občutke, kot da sem jaz naredila vse narobe, počutim se krivo, jezno nase, žalostno in ranljivo. Vse to poslabša jeza mojega fanta, zaradi česar se počutim ogroženo in me je strah njegove reakcije. Zaradi tega postanem tiha in nevem kaj reči. Bolj kot me fant prepričuje, da naj se z njim o tem pogovarjam in je hkrati jezen, bolj se zapiram vase. Planem v jok, včasih dobim panične napade, začnem se tresti in slabo dihati. Kmalu se fant pomiri, ampak pogovarjati se o tem ne moreva, ker sem že v takem stanju, da bi se najraj ” vgreznila v zemljo”. Prej takih težav nisva imela, ampak zadnje čase nastanejo prepiri, zaradi katerih se počutim tako krivo, da se o tem ne morem pogovarjati. Fant me večkrat posluša in mi skuša pomagati, vendar težko brzda svojo jezo in njegove besede me bolijo. Večkrat sva se pogovarjala o tem, vendar me ne razume. On misli, da to ni nič posebnega in da me bo minilo. Ampak dogaja se večkrat na mesec in trpim zelo. Nevem kaj naj naredim. Zelo lepo bi prosila za pomoč.

Lp Karmen

Pozdravljena Karmen,

Naj se vam najprej opravičim za moj pozen odgovor. Imel sem tehnične težave in sem vaše sporočilo spregledal.

Slišim, da ste v stiski in vam je težko. Slišim pa tudi, da imate željo do spremembe in notranjo moč, ki igra veliko vlogo v borbi pri spremembi ustaljenih vzorcev.

Kakšni vzorci, se mogoče vprašate? Naj na kratko razložim. Vaše ravnanje vzbudi v vašem fantu določeno reakcijo in obratno – njegova reakcija vzbudi v vas neko drugo reakcijo. Ponavadi so te reakcije povezane z dogodki iz naših življenj, predvsem z našimi starši in to pogosto iz naše mladosti. Večinoma teh dogodkov nimamo ozaveščenih in zato jih tudi ne povežemo z našimi (močnimi) čustvenimi odzivi. Temu se strokovno reče transfer.

Gre za nepredelane izkušnje, ki smo jih izrinili iz zavesti in jih danes, namesto, da bi jih predelali, podoživljamo z drugimi ljudmi. Tako se vrtimo v krogu trpljenja in žalosti. Da bi lahko predelali ta stara potlačena čustva, jih moramo ozavestiti, podoživeti in predelati.

Prvo mi padejo na misel trije načini kako se lahko soočite s svojimi težavami.

1. Individualna psihoterapija, kjer se boste s psihoterapevtom/psihoterapevtinjo v varnem okolju lahko odkrito “pogovorili” in se dotaknili bolečih tem, jih ozavestili, predelali in tako tudi razumeli kaj vas je pripeljalo do te bolečine, ki jo čutite zdaj. Mogoče boste na ta način tudi lažje začutili kakšno življenje si želite in tudi s katerimi ljudmi ga želite preživeti (z nekaterimi lahko okrepimo vez, z drugimi razpade). Psihoterapija vam lahko pomaga odkriti svoj pravi jaz, pravzaprav na novo odkriti sebe, vse globine tistega, kar so nekoč zapolnili drugi ljudje in kar nam je v naravi tuje. Ali če rečem drugače, psihoterapija lahko vodi v naše osvobojenje, kar je tudi eden od ciljev psihoanalize.

2. Partnerska psihoterapija je lahko način kako slišati svojega partnerja drugače, razumeti, da izhaja iz drugega okolja, druge družine in je njegov/njen način obnašanja drugačen in ne nujno napačen. Skozi to (vodeno) spoznavanje drugega, tudi bolje spoznavamo sebe, naše reakcije, naše slabosti itd. Seveda sta za to psihoterapijo potrebna dva in siljenje partnerja ni smiselno.

3. Samopomoč: Mogoče lahko skušate skozi samospoznavanje bolje razumeti sebe, vaše reakcije, čustva itd. Se vprašate kaj se zgodi takrat, ko se počutite krivo, jezno nase, žalostno, ranljivo? Ste kdaj že občutili kaj podobnega? Kaj pa panični napadi? Kaj jih povzroči, kakšna občutja? Omenila ste tudi, da se zaradi nekaterih prepirov počutite tako krivo, da se ne želite o njih pogovarjati… Kaj pa če bi vseeno zbrali toliko moči in po prespani noči in premisleku le povedali partnerju kako se počutite? Takšni koraki so težki, vendar so lahko (če to naredimo na pravi način) rešitev do nekaterih težav.

Pravite, da vas vaš partner ne razume in verjetno si želite, da bi vas? Da bi brzdal svojo jezo in svoje besede? Težko (rekel bi, da celo nemogoče) je spreminjati nekoga drugega oz. pričakovati, da se bo spremenil. Kar se v moji praksi izkaže znova izkaže učinkovito je, da delamo na sebi in s tem, ko spremenimo sebe, posredno spremenimo tudi našo okolico.

Seveda obstaja več kot 3 možnosti za razrešitev vaših težav in upam, da boste našla tistega, ki vam ustreza. Iz svoje prakse pa lahko svetujem, da je od teh treh individualna psihoterapija tista, ki ponuja največ avtonomije in odlične možnosti za samospoznavanje v varnem zavetju psihoterapevtskega odnosa. Za psihoterapijo se odločajo pogumni ljudje in to veliko pove o sami naravi psihoterapevtskega procesa – je težko, valovito, nepredvidljivo, boleče, žalostno – je pa tudi srečno, pomirjujoče in nenavsezadnje osvobujojoče. Skratka, mešanica, ki se ji reče življenje.

Če imate še kakšno misel, vprašanje ste vabljena, da ga/jih zapišete. V vsakem primeru pa vam želim, da boste uredili vaše življenje in da bo žalost le še tisti sestavni del življenja, ki je nujen in ne prevladujoč občutek.

Lep pozdrav,