Pomoč!
Iskreno sožalje vsem, ki ste (smo) izgubili ljubljeno osebo.
Pred 12 dnevi je v prometni nesreči umrl mlajši brat mojega fanta.
Bolečine, ki spremlja od tega strašnega dne naše življenje vam ne rabim posebej opisovati. Nekako skušam biti v oporu fantu in njegovim staršem, čeprav ne vem kako??? Kaj reči in kaj narediti, da bi bilo ljubljeni osebi vsaj malo lažje?Vem, da jim bolečine ne morem odvzeti, toda želim jim nekako pomagati, pa ne vem, kako,….Namen imam obiskati knjižnico in poiskati knjige na to temo,morda poznate kakšno?
Prosim za vašo pomoč!!!
Hvala.
Lep dan vsem,
Ursa
Pomaga to, da smo prisotni, poslušamo, pomagamo in skupaj jokamo.
Od knjig ti priporočam: Zdravljenje žalosti, James van Praagh
Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem, Kushner
knjige od Elisabeth Kübler Ross
Nemirno je srce, Metke Brkan
Potrebno bo veliko časa in moči za žalovanje. Lahko se obrneš tudi na Slovensko društvo Hospic, tam ti lahko veliko pomagajo in svetujejo.
Draga Urssa,
kadar človek ne najde besed s katerimi bi tolažil svoje drage ob smrti bližnjega, je včasih zelo pomembno, da je vsaj prisoten v njihovi bližini.
Prisoten v tem smislu, da ostali čutijo, da jim je v oporo in pomoč.
Včasih ni besed s katerimi bi lahko blažil bolečino, in takrat morda pomaga objem, stisk roke, ali pa samo tvoja prisotnost in neskončno veliko razumevanja. Žalujočemu človeku lahko tudi dobro dene, ko ve, da ima ob sebi človeka, ki mu s sočutno toplino in razumevanjem stoji ob strani.
Kako lahko pomagaš fantu in njegovim staršem?
Zavedaj se, da ta pomoč ali opora ni potrebna samo sedaj, ko so dogodki in bolečina še čisto sveži, podporo bodo gotovo potrebovali še dolgo po tem. Kakšno vrsto pomoči oz. podpore bodo sploh sprejemali od “zunaj” je seveda odvisno od vsakega posameznika. Če se bodo hoteli pogovarjati o svoji bolečini, jih spodbujaj in se nauči poslušati, pusti naj se izrazijo, če bodo imeli željo in potrebo po tem. Če se žalujoči človek ne želi pogovarjati o svoji bolečini, potem vanj ne smemo siliti, v takem primeru je včasih bolje, če mu po svojih močeh pomagamo pri čisto vsakdanjih stvareh, če to seveda dovoli…
Veliko je načinov, najbolje pa je morda, da prisluhneš tistemu, ki žaluje in ga opazuješ in na podlagi tega vidiš in začutiš, kaj v bistvu potrebuje in koliko pomoči sploh želi sprejeti.
Proces njihovega žalovanja lahko s hvaležnostjo sprejmeš kot učenje tudi zate, namreč, da se učiš postajati sočutna in topla oseba, ki bo lahko v kritičnih trenutkih v oporo svoji okolici, navsezadnje pa z razvijanjem sočutja pomagaš tudi sebi že sedaj, če se boš nekoč morda tudi ti znašla v kritični situaciji.
Še en nasvet: če še vedno ne veš, kako bi bila lahko v pomoč svoji okolici, se poskusi postaviti “v njihovo kožo” (kako bi bilo npr., če bi bila ti na njihovem mestu žalujočega) in si pusti začutiti občutke, ki te ob tem prevzamejo in takrat se vprašaj česa bi si morda ti želela v takih trenutkih bolečine – in verjemi, da si boš znala odgovoriti. Ljudje smo si v bolečini precej podobni, vsi želimo isto – sočutje, oporo, razumevanje, razlika je samo v tem, da nekateri to izrazijo, drugi spet ne in bežijo proč od drugih.
Upam, da nisem napisala preveč zapletenega razmišljanja in da ti bodo nasveti vsaj v drobno pomoč.
Ne morem ti reči, da se lepo imej, želim pa, da se z vsem srcem učiš v tej situaciji poslušati žalujoče okoli tebe.
Lp.