Pomoč
Pozdravljene!
Tudi sama imam za seboj neprijetno zgodbo, ki je ne bom nikoli prebolela, vendar imam zaradi tega samo težave.
Sem tik pred umetno oploditvijo in z zdravnikom sva dogovorjena, da poiščem stokovno pomoč pri celejenju ran, saj sluti, da ne zanosim oziroma prekinjam noseččnosti samo zaradi psihične ovire v glavi – naredila sva vse možne medicinske preiskave!
In se strinjam z njim!!!! Ko mislim, da je bolje, me zlomi… Prva izguba pred 12. leti, ko se je otrok zadušil s popkovino pri porodu in druga izguba pred štirimi meseci, ko sem izgubila dvojčke….
Če kdo pozna kakšnega dobrega psihologa, da se pogovorim z njim, naj mi ga, prosim, priporoči. HVALA!!!
LP
Moje globoko sožalje Nea,
mislim, da so tvoje izgube otrok več kot le neprijetne zgodbe…
Morda pričakuješ preveč od sebe, preveč v kratkem času – kaj je štiri mesece! Tudi sama si kdaj želim, da bi svojo “zgodbo” lahko pozabila, preskočila, jo pripisala komu drugemu, pa ne gre! Je samo moja in z njo moram živeti.
Daj si čas, dovoli si čustva, naj mine vsaj kako leto, dve…
Psihologov dobrih je kar nekaj: Vislava Velikonja v porodnišnici. Priporočam ti tudi pomoč z umetnostjo (LJ), kjer boš s pomočjo psihologinje in risanjem, pisanjem, oblikovanjem… lahko dala ven svoja čustva in si jih pobliže pogledala ter našla marsikateri odgovor.
Če želiš, lahko posredujem pri vzposatvitvi kontakta.
Želim ti vse dobro.
Moje sozalje.
Oglasam se ti, zato ker sem tudi sama izgubila hcerkico ob porodu, zaradi zadustive s popkovino, pa po 7 letih tako boli, se vedno boli.
Neznosno tezko je preboleti izgubo, kaj sele ponovno doziveti.
Ne znam ti priporociti strokovnjaka za pomoc, zal.
Zelela sem ti samo povedati, da ni boljse mamice na svetu, kot si lahko samo ti svojim otrokom, pa naj bo tu na zemlji ali gor med angelcki. Verjemi.
Drzim pesti za tvoj pogum in ti posiljam objem.
ALM
Jaz ti zal ne bom morgla povedati za dobrega strokovnega delavca.
Bila sem pri psihiatru in pri psihologu v porodnisnici, pa so moje izkusnje zal bolj medle.
Morda sem pricakovala veliko prevec od njih. Jaz takrat nisem potrebovala pogovora o tem, kako je to hudo, kako bo se bolelo, kako bo se trajalo, kako se mi je zgodilo nekaj groznega…
Jaz sem potrebovala vzpodbudo, da naj ne obupam, da me se cakajo lepi dnevi, da bo se lepo, tudi zame nekoc…. tega v teh pogovorih nisem dobila.
Sem pa dobila nekaj, kar se mi danes zdi zelo dragoceno; po prepricevanju ljudi, sem se obrnila na strokovne delavce, sla na pogovor, pa vendar sem takrat mislila, da sem ostala praznih rok.
Danes stvar vidim drugace; pokazali so mi, da si lahko pomagam samo sama. Tudi ce mi se tako govorijo, da vedo da je hudo, mi moje bolecine ne morejo odvzeti, ne morejo jokati namesto mene. Prakticno ne morejo narediti nic namesto mene, vse bom morala sama.
Zato sem se vzela v roke in danes, ko se zdalec ni minilo leto od smrti mojega otroka, sem na dobri poti. Na poti navzgor. So se tezki trenutki, pa vendar je lazje. Zato ker verjamem, da tudi mene nekje caka sreca. Veliko dela sem morala opraviti, da sem lahko prisla do te tocke. Veliko pogovorov predvsem sama s seboj.
Bolj kot strokovni delavci pa so mi na poti navzgor pomagali moj partner in dve prijateljici. VEdno so na voljo, da mi ponudijo roko, ce se spotaknem.
Zelim ti, da bos lahko v sebi nasla moc, da premaknes ovire, ki so ti na poti. Vee dobro ti zelim.
Seveda, piši mi na naslov: [email protected]
Lahko tudi vse druge, ki bi jih pomoč z umetnostjo zanimala.
Vse dobro.
Nea, moje izkreno sožalje!
Najin Bine je odšel pred petimi meseci, sedaj bi moral imeti skoraj dva meseca, pa še vedno boli, na IVF pa bomo še počakali!Se mi zdi prehitro.
Kako pa si izgubila otročke, če smem vprašati?Veš, meni je odtekala voda, odpirala sem se in posledica tega je bil bakterijki infekt in prezgodnji porod in to sigurno NI V GLAVI!!!Zato te vprašam, ne zameri mi, a to je moje mišlenje.
Pa tudi če želiš k psihologu, le pojdi, a premisli kaj je bolje glede IVF.Najprej se še malo poberi (popolnoma pobrale se ne bomo nikoli), potem pa v nov boj, ne hiti in si vsaj malo pozdravi srce in dušo.
Pa ne zameri mi, govorim ti iz lastnih izkušenj in po svojem prepričanju, ki je lahko popolnoma drugačno od tvojega.
lp pa srečno, kakorkoli se boš odločila!
škratek
Nea, najprej naj ti izrečem sožalje zaradi smrti tvojih otrok. Jaz bi z IVF počakala, dokler vsaj malo ne pridem k sebi. Štiri mesece je malo, čeprav pa po drugi strani tako veliko, če veš, da biološka ura odšteva in da je zanositev odvisna od mnogo dejavnikov… Odloči se sama, vsekakor pa je prav, da poiščeš pomoč.
Strinjam se s tvojo mami, ki pravi, da moraš največ, praktično vse, narediti sam. Drugi so na tej poti le v oporo. Tudi jaz sem šla k psihologinji dr. Velikonji, vendar sem že takrat vedela, kaj pričakujem od nje – le nekoga, ki me bo poslušal in se naslednji trenutek ne bo obremenjeval več s tem. Jaz sem potrebovala nekoga, ki ni bil povezan ne z mojim domom, ne s službo, ne s prijatelji – da sem pustila čustvom neobremenjeno na plano.
Sicer pa si na poti žalovanja sam. Žal ni bližnjic. Vse moraš predelati sam. In tudi, ko sprejmeš, da tvojega otroka ni več, da nima smisla obtoževati se, še vedno boli. Sčasoma manj, a nikoli ne pozabimo. In prav je tako. To so naši mali sončki v naših srcih, ki bodo vedno z nami. Tudi za nas, ki imamo za sabo grenke izkušnje, lahko posije sonce.
Če verjameš v to, lahko poiščeš tudi pomoč kakšnega bioenergetika, da te psihično malo bolje opremi, če se boš odločila za novo nosečnost. Splača se poskusiti.
Predvsem pa, pusti solzam, da tečejo, pusti tvojim angelčkom prosto pot in pusti sebi, da živiš naprej.
Objem, žiž@