Pomoč
Ja, zares jo potrebujem.
Jutri bo leto dni, kar sem izgubila prvorojenca in občutki žalosti me kar vlečejo v temo, bolečino in brezup.
In konec septembra bi imela rok poroda drugega otroka. Kamorkoli grem so nosečnice, ki bodo zdaj zdaj rodile, vesele, približuje se njihov “velik dan”. Jaz pa sem tukaj s svojo žalostjo, praznino, ostajam sama. Ljudje so v moji bližini v zadregi in zdi se mi, da so kar veseli, če se me lahko izognejo in se veselijo z “veselimi” nosečnicami.
Otroka sta nekje v nebesih, tu na zemlji pa jaz kot žalujoča mama nimam niti grobeka.
Najraje bi se tja kar preselila.
Draga Frida!
Razumem da ti je hudo in da bo jutri se huje,ker je ravno obletnica,vendar si sama najbolje povedala-v nebesih sta-2 angelcka,ki sta s tabo,ki te imata rada in ki pazita nate in ki z veseljem cakata na bratca/sestrico,ki bo tudi na zemlji pazil na mamico.
Ko si pa omenila,da se te bliznji izogibajo-verjemi,da jim je hudo s tabo,vendar ne vejo kaj bi rekli,da te ne bi se bolj potrli,pa so raje tiho.Ne jim tega zamerit.
Vse lepo in cimvec moci pri premagovanju te bolecine!
Draga Frida,
Razumem tvojo žalost in čutim s teboj. Tudi jaz bi imela čez nekaj dni rok poroda, pa sem mojega otročka izubila pred skoraj tremi meseci. Žalost preganjam z obiski parka zvončkov in s pogovori.
Čas celi rane – vsaj tako pravijo. Pojdi v park zvončkov, prižgi svečko in svojima sončkoma pošlji pozdrav.
Draga Frida,
Razumem tvojo žalost in čutim s teboj. Tudi jaz bi imela čez nekaj dni rok poroda, pa sem mojega otročka izubila pred skoraj tremi meseci. Žalost preganjam z obiski parka zvončkov in s pogovori.
Čas celi rane – vsaj tako pravijo. Pojdi v park zvončkov, prižgi svečko in svojima sončkoma pošlji pozdrav.
Draga Frida.
Tudi sama še vedno sovražim ves svet, ker kar živi naprej. In samo sebe, ker živim naprej z njim. Jaz “praznujem” v petek, ko bi imela moja punčka 2 meseca. In vem, da mi bo spet še bolj hudo kot sicer. In da spet ne bom mogla razumeta, zakaj sploh sem v Parku zvončkov, ko pa bi jo morala imeti doma.
In tudi to vem, da nobena beseda ne pomaga. Samo to, da sem nekako s tabo. In da mi je tudi zate in za vse nas, ki smo prevečkrat na tem forumu, neskončno hudo.
Drži se. In prisluhni življenju v našem parku. Naši otroci so tako in tako že drugje.
Pozdrav,
Tina
Draga Frida !
…razumem tvojo bolečino,ki je ob nekaterih datumih še večja in neznosna.
Vem kako ti je hudo,kako razmišljaš,kako se počutiš ob tteh dnevih.Zato sem ti želela napisati neka stavkov.Tolažbe ni…le misel,da nekje nekdo čuti podobno kot ti … verjetno ti bo vsaj za tisti čas,ko boš brala odgovore
lažje.
Tudi sama seštevam,prištevam dneve,mesece,dve leti…in vsakokrat mi je hudo.Prižgem svečko,se pogovarjam z njo…od avgusta pa spet seštevam,prištevam dneve,mesece,ko bi se moralo roditi še eno dete in je prav tako odšlo med zvezdice veliko prej.
Veš,ljudje ne vedo kaj naj rečejo ,kako naj reagirajo ob snidenju s tabo…zato pa se ti raje izognejo.Na žalost je tako -ne zameri jim.Tega ne delajo,da bi te užalili ampak,ker ne vedo kako se naj vedejo v tvoji družbi.
Vem,da te njihovo obnašanje boli …
Frida,v mislih sem s tabo in tvojo bolečino,ki mi je tako blizu.
Drži se !!!
Sabrina
Hvala vam za vso podporo. V tolažbo mi je, da ste tukaj!
Dan je minil, niti jokati nisem zmogla tako mi je bilo tesno. Čutim, da imam še toliko za zjokati, povedati, izživeti…
Komaj čakam, da se v Mariboru odpre Polje belih vrtnic, tja bom tudi jaz lahko nosila svojo žalost, čeprav moja otroka nista tam.
Težko mi je v tej bolečini razumeti stisko mojih “prijateljev” in ljudi okrog mene. Težko je, ko se srečamo ni nobenega sožalja, stiska roke, le tišina, neprijetno občutki. Pa tako rada bi ta molk prekinila in jasno in glasno rekla: Ja, nisem več noseča, izgubila sem otroka, lahko mi(nama) izrečete sožalje! Ampak tudi jaz sem tiho, ker me še preveč boli, da bi zmogla mirno in jasno vreč realnost v odnose.
Pa saj, če ti umrejo drugi svojci, ti ljudje tudi izrečejo sožalje. Zakaj tukaj taka tišina?
Zato, ker je bolj boleče in strašno izgubiti otroka kot druge svojce?
Mislim, da nam je težje in zelo težko žalovati tudi zaradi teh reakcij in “nepodpore” okolice.
Z očetom otroka sva se tako tiho objela, prijatelje pa sem pustila pri miru, da ne bi bila deležna spet kakega: moraš pozabiti, misli na prihodnost, saj bo drugič uspelo…
Pa lep dan želim vsem nam in našim sončkom.
Besede ne pomagajo izbrisati tvoje bolečine, vendar veliko nas je ki nosimo v srcu breme bolečine. Ti si izgubila, jaz ne morem imeti otrok. Če imaš ob sebi dobrega partnerja, vedi da imaš več kot toliko drugih žensk, skupaj vama bo uspelo vse. Enkrat, nekoč pa boš ponovno v naročju držala svoje biserčke.
Z mislimi s teboj.