Pozdravljeni!

Imam en problemček, ki pa sploh ni moj, ampak prijateljev. Namreč v zadnjih nekaj mesecih je shujšal ogromno, velik je nekje okrog 174 cm in trenutno tehta 53 kg. Zatrjuje, da se redno prehanjuje, da vnaša dovolj beljakovin in ogljikovih hidratov, ampak to je tudi vse, ne je kruha, ne je krompirja, ne je riža, samo polnovredne testenine, drugače pa ogromno sadja in zelenjave. Sam trdi, da je to dovolj, da ima optimalno telesno težo in da se ne namerava zredit, ker bo samo tako ohranil “mladost”. Vse kar vtakne v usta je v njegovih očeh preračunano koliko ima kalorij, koliko je vlaknin, koliko baljakovin, ……. Maščob ne vnaša! Vso hrano, ki jo užije pripravi na vodi oz. v mikrovalovni.

Nikakor mu ne morem dopovedat, da je to narobe kaj počenja. Vedno zatrjuje, da so debeli ljudje grdi, neuspešni, ………. in da on nikoli ne bo postal takšen. Sam pa izgleda kot nekdo iz taborišča, ima izbuljene oči, vdrt obraz, oblačila mu visijo iz koščenega telesa (nosi najmanjšo moško oz. že otroško številko). In najslabše je to, da sploh več ni najstnik, ampak odrasel moški.

A res jaz delam preveliko paniko? Kako mu naj pomagam, kajti meni ne verjame, da je res takšen, da nekaj ni vredu z njim?!

Hvala za vsakeršno pomoč in komentar!

Pika

Največ kar lahko narediš je to, da se mirno in odkrito pogovoriš z njim. Potrebna je velika mera zaupanja in občutek varnosti. Razumi, da je to preštevanje kalorij v njegovi podzavesti. To je postal njegov način življenja. Če mu boš skušala dopovedati, da je z njim nekaj narobe in mu vsiljevala svoj način razmišljanja, bo to občutil kot napad in se bo na vse pretege branil. S tem boš naredila več škode kot koristi, ker se bo še bolj zaprl vase in se bosta sčasoma samo še prepirala.

Imej ga rada, poskušaj ga razumeti. Pokaži mu, da ga sprejemaš tako suhega kot debelega. In čimveč se pogovarjajta. Pa ne samo o njegovem početju. Sčasoma se bo odprl in ker ga boš razumela, mu boš takrat res lahko pomagala.
Pa veliko sreče!

Zdravo!

Najprej hvala za nasvet. Moje potrplenje pa že gre pocasi h koncu. Skupaj sva 4 leta in zadnje čase se praktično nič več ne vidiva, ker po službi nima časa za drugo kot, da si nekaj kuha, pripravlja za drug dan, ……. To pri njemu traja od 16.00 ko pride domov pa vse do 19.00, potem gre tekat (da se ne zredi, ker spije kakšno kavo v kafiču – mleko 3,2%). Po tekanju pa je tako izmučen in uničen, da gre v posteljo, ker ga vse boli, mišice pečejo, ……… Bojim se, da se bo izstradal do smrti oz. da mu bodo začeli organi pešat.

To, da ga pa imam rada neglede kakšen je pa mislim, da sem mu že prevečkrat dokazovala in mu dokazujem tudi s tem, da mu sedaj stojim ob strani, kljub temu, da nima lepih besed za mene. In ne vem če si sploh on in jaz to zasluživa. Zakaj bi se živcirala in uničevala svoje življenje, če pa tako ali tako ne želi moje pomoči?!

Pika

Draga Pika!

Vztrajaj, verjemi, da si želi pomoči, pa čeprav jo po drugi strani odklanja. Povej mu, da ga imaš rada. Ponudi se mu, da bi šla skupaj teč, poskusi. Morda ti bo pa le uspelo. Vedi pa, da je za to potrebno veliko časa in truda. Mogoče mu predlagaš, da bi šla skupaj h kakšnemu specialistu, seveda bi ga ti lahko zunaj ordinacije počakala, bila bi mu pa v oporo, ko bi ga spremljala. Ne pričakuj, da bo takoj pristal na to, zato bodi previdna. Začni pri tebi. Prosi ga, da to naredi zate, saj v prvi meri zagotovo še ne bo zaradi sebe.

Želim ti veliko, veliko sreče in potrpljenja.

Petra

Včasih je res težko, dokler človek sam ne pride do zaključka, da ima težave. Glede na vašo utrujenost ob njem mislim, da je pomembno, da mu to jasno poveste in morda postavite tudi kakšen jasen pogoj. Povejte mu jasno, da želite, da se gre pogovoriti s svojim zdravnikom ali s strokovnjakom s področja motenj hranjenja, sicer nimate več potrpljenja vztrajati z njim. Morda se sliši trdo, vendar včasih je prav pritisk ljudi, ki nas imajo najraje, včasih pritisk grozeče izgube službe… pomaga, da se človek odloči za korak, ki je tisti trenutek nujno potreben. Gre za ogroženost njegovega življenja!
Seveda je izredno pomembno, da mu ob vsem tem date čutiti, da to počnete, ker ga imate radi in ker vam zanj ni vseeno in ker vas zanj zelo skrbi.

Sama potrpežljivost ne predstavlja vedno najboljše pomoči. Hvala za vaše pisemce,
Marija Anderluh

Pika!

Praviš, da ne je nobenih maščob – ali se zaveda, da je v veliki nevarnosti in da mu nič ne pomaga, da poje toliko “zdrave” hrane in zelenjave, saj se npr. nekateri vitamini iz te “zdrave” hrane sploh ne morejo vezati v njegovem telesu, saj se ogromno vitaminov veže na MAŠČOBE! (in ne na vodo, kot veliko ljudi zmotno razmišlja) Če v telesu ni maščob, potem vitamini ostanejo neaktivni oz. popolnoma neuporabni za njegovo telo = kot če jih sploh ne bi pojedel. Pokaži mu poleg vsega pogovora tudi kakšno medicinsko knjigo, ki to razlaga, morda bi mu pomagalo … in ga prepričalo v nesmiselnost njegovega početja vsaj za 1% …
Veliko sreče!