Pomisleki?
Mene pa zanima, ali je med vami kdo, ki se je odlocil, da ne gre po poti medicinske pomoci oz. umetne oploditve (iz kateregakoli razloga ze), kljub temu, da ste si otroka zeleli in po naravni poti ni slo? Pa tudi, ce ste se zanjo odlocili, bi vprasala, ali ste imeli kaj pomislekov ter tehtali za in proti, ali je bila odlocitev jasna (da absolutno greste v to, ce po dolocenem casu ne bo uspeha)?
Hvala
Pozdravjena.
Ja res sem imela pomisleke za oploditev z biomedicinsko pomočjo..Odločala sem se 2 leti ali bi šla ali ne bi.Glede nato,da pri nama je diagnoza nepojasnena neplodnost(oz.,da je z nama vse ok)Seveda na podlagi vseh mogočih opravljenih preiskav. sem imela vedno občutek,da nama bo uspelo po naravni poti.A žal nama ni.Po glavi so se mi porajala vprašanja..Kaj ,če ne uspe?Ali bo to konec?Kakšni so stranski učinki hormonskih injekcij?Kako bom prenašala ves ta protokol.?Kako?Kako?Zakaj?Upirala sem se nekaj neznanemu in pa seveda sem bila vsa prestrašena.Partner me je seveda podpiral pri vseh mojih odločitvah.Ko pa sem spoznala..popolnoma naključno pare,osebe,ki so se po 5.7.10.let borili z neplodnostjo(in jim je pozitiven rezultat prinesla umetna oploditev sem se začela spraševati..Pa le česa se bojim?Veseli smo lahko ,da nam je ponujena ta možnost in jo je potrebno preizkusiti.In letos sem se opogumila ter v Januarju odšla na 1.postopek IVF (Žal neuspešen)Čez ves protokol sem bila zelo pozitivna in se prepustila toku.Vse je potekalo ok.Punkcija(malo bolelo),Hormoni(zmerni),oplodila se 1.celica in imela prenos zarodka(nato,pa 14 dni čakanja)Ko mi je vstavil zarodek::sem potočila solze.Občutek,da imam sedaj možnost ,da bi lahko bila noseča je bila neizmerna sreča.Z partnerjem sva bila prvih 11.dni noro nasmejana in v pričakovanju.Nato pa,kot vsak mesec ,točno na datum menstruacije prišla nova menstruacija.Kot,da bi me nekdo vrgel iz neba na trda tla.14 dni sem bila,kot zombi. Ampak to je bilo prvič.vedela sem,da imam čez 3 mesece še možnosti.Odšla v mesecu Maju v 2.postopek(bil je popolnoma drugačen..Punkcija(bolečine),hormoni(zelo sem jih čutila)in pa seveda tudi ni uspelo.Sedaj v Septembru sem naročena na 3.postopek in še sem tu..in tudi bom ostala..Veliko sem se naučila ..in veliko doživela..in verjetno bom še..,da pridem do ,tako zaželjenega otročka IN POLAGAM NA SRCE VSEM,DA BODITE POGUMNE,DAJTE SI PRILOŽNOST Z MEDICINSKO POMOČJO,DA NAM NIKOLI NE BO ŽAL IN SI BOMO REKLE,DA SMO VSE POSKUSILE,DA POSTANEMO MAMICE!!
Ja. Sama sem imela pomisleke in to predvsem moralne oz. etične. Pri nama gre za moško neplodnost, slab spermiogram in je zanositev po naravni poti sicer mogoča, vendar malo verjetna. Preden sem se podala na pot umetne oploditve, sem predcej razmišljala predvsem o tem, da se s tem postopkom igramo z življenjem, nečim, kar je meni sveto. Na koncu sva se v to podala, ampak sva si postavila določene meje. Darovane celice pri nama ne bi prišle v poštev, ker želim otroka mojega moža. V kolikor bi bilo to potrebno, bi šla raje v posvojitev. Nadaljno omejitev sem si postavila v tem, da ne bi šla nikoli z glavo skozi zid. Če v parih postopkih ne bi uspelo, bi odnehala in zopet šla v postopek posvojitve. In še eno omejitev, da nikoli ne bi pustila mojih zarodkov (otrok), da bi ne bili “porabljeni” – ne najdem lepšega izraza. Ker po 5 leti jih uničijo. Pri čemer lahko to dobo tudi podaljšajo.
No, ko sem si na te stvari odgovorila, sva v postopek šla in bila mi je dana možnost, da sem iz dveh postopkov postala dvakrat mamica. Imava še tri pingvinčke, ki čakajo na druge leto, da pridem po njih.
Lepa hvala vsem, ki delite svojo izkusnjo in zavedanje, da so tudi pomisleki ob tem nekaj, kar ni tako neobicajno, kar je treba sprejeti in se s tem soociti… Vcasih, ko clovek bere zgodbe o zanositvi z medicinsko pomocjo, se zdi, kot da so vsi bili ze od zacetka absolutno prepricani, da gredo v to opcijo.. No, pa nis(m)o…
Vase zgodbe dajejo pogum! Velik objem vsem!