Danes sem se odločila: grem, oz. bom šla. Po današnjem izpadu,pa čeprav je bil v lakoholiziranem stanju(v vinu je rsnica), je vsega konec. Skupaj sva skoraj 15 let, poročena 6, stara sem 35, želela sem si vse prej kot to, kar se mi dogaja. Pa ne samo zase, tudi za mojega sinčka, ki bo kmalu napolnil 3 leta in pol. Sem pa tja še priteče kakšna solza, vse ostale sem v bistvu že zjokala, pred 2 letoma, pa še do zdaj. Ne zmorem več, tudi zaradi malega, konec koncev pa mu ne bi bilo boljše v drugačnem okolju?Sicer še ni doživel direkt, vedno ko spi, ampak enkrat pa bo, če se bo tako nadaljevalo.Kako bo pa to vplivalo na njegovo dušico.

KAr si naredila je prav. ZA odvetnika in ostale primere, pa ti bodo morali drugi povedati kaj in kako.
Primož

Živjo!

Tudi jaz sem se dolgo pripravljala na ločitev!

Lahko ti rečem le to, da je od takrat, ko sem se stoprocentno odločila pa do takrat, ko se je mož dejansko odselil, minilo dve leti.

Moj nasvet je, da najprej delaš na tem, da se fizično odseliš stran od moža in da si organiziraš svoje življenje, pa na njegov prispevek – preživnina za otroka ne pozabi. Ločitev je potem naslednji korak. Delitev premoženja pa tretji. Tako postopoma grejo te stvari, nič ni rešeno čez noč, ampak če imaš jasen cilj, boš tja tudi prišla. Postavi si cilje zase in za otroka. In potem samo počasi delaj na uresničitvi ciljev. Čas za celjenje ran bo potem, ko boš zaživela sama in v miru.

Priporočam v branje knjigo Razveza od Debbie Ford!

Veliko poguma ti želim!

Tudi mene je pretepal,zato sem ga prijavila policiji.Od sedaj imam mir,ker se mi ne sme približati.Tudi spati ne sme doma,zato se je moral izseliti k svojim staršem.Za premoženje bo pa še bitka.On je sicer že dal vlogo za razdelitev premoženja.Tako,da sedaj še čakam kaj bo.Po vsej verjetnosti se bom odselila.Stara sem 38.let in imam12 letno hčero.Naj povem še to,da se je strašno boril za otroka,vendar na koncu sem ga le dobila jaz.Bilo je strašno podlo,ampak sem vzdržala.
Zanima me od kje si?
l.p.

Pametno si se odločila, ker pa nimam (hvala bogu) z nasiljem v družini nobenih izkušenj in tudi ne z ločitvami, ti ne znam svetovati. Ti pa želim, da ti kdo od drugih na tem forumu pametno svetuje.

Držim petsti zate in za tvojega sinka. Slej ko prej bo sigurno boljše. Prav si se odločila, naredi agoniji konec za vselej.

lp

Najprej hvala za vzpodbudne besede. Sem se že danes pozanimala telefonsko pri odvetniku kako in kaj.
Vidim, da sem naredila ogromno slovničnih napak, se oproščam, včeraj je bilo še čisto sveže. Danes sem pa samo še bolj zmedena, ker sem imela pogovor z možem. Pravi, da se nič ne spomni, res je bil zelo “alkoholiziran”. Jezna sem pa nase, ker me spet gloda črv, ali ravnam pravilno. Kolikokrat naj mu pa še dam priložnost? Dobil jo je že dvakrat. Zdaj je obljubil, da si poišče strokovno pomoč, pa ne zaradi alkohola, to sploh ne, ker ni alkoholik, včeraj je bila pač taka priložnost, pa je malce preveč popil, ampak zaradi svojega obnašanja do mene. Je ljubosumen, brez razloga seveda. Drugače je čisto OK. Pomaga pri pospravljanju, ukvarja se z otrokom itd. Po prejšnjem pogovoru nekje od konca januarja, ko sem že skoraj začela pripravljati kovčke, sem pod težo njegovih obljub in lastne neodločnosti popustila. Do zdaj je šlo vse lepo, boljše kot prej, že sem se veselila, da nam pa mogoče uspe. Včeraj pa spet. Mu dam še eno priložnost? V tretje gre rado??Bo strokovna pomoč pomagala?Izkoristim še to, da si na koncu ne očitam, da vendarle nisem naredila vsega za srečno družinsko življenje, da mi nekoč ne pade v glavo od sina, češ, saj se nisi potrudila??Koliko časa naj mu pa dam? Saj ni slab človek, ne vem, mogoče premalo vem o tem. Ima problem sam s sabo, tega nisem kriva jaz, ker mu res ne dajem povoda.Ne razumem, kako lahko človek trdi, da te ima rad, dela pa drugače? Kaj zgubim, če preizkusim še to, razen še par mesecev svojega življenja? Še ne vem, zdajle bi res morala spremeniti ime v zmedena, mogoče naivna? Kaj pravite?Premišljujem, ker, ko enkrat grem, ni več poti nazaj, zaradi otroka, da ga ne mešam. Prosim za mnenja, čeprav vem, da se bom morala na koncu sama odločiti.

Zadnjič sem nekje prebrala, da je strup za moske in popolna blazenost za zenske odvetnica Tjasa Andree Prosenc.

srecno,

Nika

zakaj vam je samoumevno da bo otrok pripadel materi? Zadeve so se končno začele spreminati tudi pri nas in nekaj odmevnih primerov je spremenilo odnos javnosti do tega problema. Zakaj pa ne bi otrok ostal pri očetu in bi mater plačevala preživnino?

Uf, beo, imaš prav. So tudi taki, ki znajo skrbet za otroke boljše kot njihove mamice. Pa za nas to ne pride v poštev. Mislim, da bi morala socialna ali kdo odloča o tem, vse pretehtati, od varstva popoldne, ker ima pač tako službo, da nikoli ne ve, kdaj pride domov, takrat ga nima komu dat, jaz pa imam svoje starše, ki ga tudi zdaj čuvajo, kadar ni obeh, oz. ko imam jaz predavanja. Pa recimo tudi za naprej morajo pomisliti, kako bo s šolo, kje, kdo ga bo vozil, šel iskat? V tem primeru sem samo jaz ali moji starši, ker nanj se ne moreš zanesti (pa ne zaradi tega, ker noče – služba). Pa verjetno morajo tudi upoštevati ali zna kuhat ali bo otrok jedel hrano iz vrečke, konzervirano, ali pa hitro hrano??!!! Za zdaj poskušam en dan vnaprej pripravit, če vem, da me ni , včasih tudi požrem, pa ga odpelje na pico, dolgoročno??? no way. On se npr. ne spomni, da je treba otroku tudi nohte striči, pa kdaj ušeska oprati. Da ne govorim, ko me zjutraj kliče v službo, kaj mu naj obleče, pa ima že vse pripravljeno,(vsak dan) samo včasih pozabim iz predala vzet spodnje hlačke ali pa sp. majico in že nastane problem.
Saj nimam nič proti, ima ga rad, se mu tudi posveča, samo to ni to.Brez moje vzpodbude, nenehnega nakazovanja kako, vodenja bi ostali samo pri risankah, otrok pa rabi veliko več.

beo!

A zakaj bi otrok ostal pri materi?
Ker oče mamo pretepa… a je to potem okolje, v katerem naj se otrok normalno razvija?!

Če pa gledano vsesplošno, vseeno menim, da so v 90% mame tiste, ki več vedo glede otroka in so neproblematične v razkolu družin. No, saj pravim večina.

Odločena,

srčno upam, da mu bo terapija kaj pomagala. To veš edino ti, ki ga pač dodobra poznaš. Drugače pa najbolje, da pokličeš policijo, če bi ponovno izbruhnil. Tako boš vsaj imela vse črno na belem glede skrbništva.

Vso srečo ti želim,
m.

Glej, odločena in zmedena, nisi odločena, zato še ne narediti zadnjega koraka. Tega še vedno lahko narediš. Čutim te ob prvem pismu, čutim te ob drugem. Neštetokrat sem takšne situacije doživljala sama, mu dala ne le dve, najmanj šest prložnosti na leto, malo več kot dvajset let. Zadnje ni izkoristil, zdaj sem brez njega, pravzaprav je on brez mene.

Pišeš, da sta skupaj 15 let, od tega 6 let poročena. In da je bila januarja prva kriza in zdaj druga. Kako je bilo prej, je bilo življenje z njim lepo? Ne razmišljaj, da si z njim zapravila 15 let; nisi jih, živela si, ustvarjala, delala sta na vajinem odnosu. Če vama ni povsem uspelo, ne pomeni da so leta vržena stran. Zaradi teh izkušenj si danes bolj bogata. Pravilno razmišljaš, prav gotovo so še načini za rešitev vajinega zakona. Kaj misliš, da če boš odšla, ne boš imela več težav? Pa tvoj mali sinček, otrok si želi imeti očeta in mamo, hoče imeti družino. Če se ločiš, družine ne bo več. In zelo jo boš pogrešala.

Preden pričneš brati knjigo o Razvezi, preberi še prej Pet jezikov ljubezni in Zmaga ljubezni, oboje istega avtorja Gary Chapman. Izjemno branje, lahko ti reši zakon in tebi da nov pogled. Oglasi se spet, ko boš prebrala.

Kot vidiš sem predstavnik nasprotnega spola. Poskušam se vživeti v tvojo vlogo. Ali pa da bi imel take probleme z ženo.

Hude stvari so to. Razbijanje družine, modrice, trpljenje, alkohol, neprespane noči, občutki zavrženosti. Zakaj se nam to dogaja ? Svet je res že čisto nor, normalni medsebojni odnosti znanstvena fantastika, bitka za ljubi kruhek. Če nisi močen, te vrže. Najdeš oporo v neki postranski stvari, seveda se največkart izkaže za najslabšo.

Ne bom filozofiral ker tega ne potrebuješ. Potrebuješ možno roko, roko ki te ne bo tepla, roko ki te bo vodila. Tebe in sina. Plod vajine ljubezni. Človeka, katerega sprejemaš in ne njegove nadomestke. Naj mu daš možnost ? Komu drugemu pa naj jo daš ? Če je v njem kaj človeškega bo tvojo besedo upošteval. Pogovori se z njim in mu predlagaj pomoč, seveda če je alkohol na taki stopnji da pomoč potrebuje. Poznam kup podobnih primerov ko se je dalo narediti marsikaj, včasih nemogoče. Danes so srečni, danes so ponovno med nami. Z Radensko v roki. In z družino. Žal sem prepogosto videl trupla, rezal vrvi. Če ima drugačne probleme s seboj, sedita skupaj in naj ti pove kaj ga razjeda. Seveda so tvoja ušesa prva ki naj bi to slišala. Probajta skupaj stvar rešiti.

Povem ti da je mogoče. Da je tudi tvoj mož človek, potreben pogovora ali pomoči. Nikakor ga ne zagovarjam. Želim vam skupaj vse v redu !!!!!!!!!!

Kaj vse smo že požrli? Varanje, alkohol… zdaj pa še butanje???? A je to kaka ljubezen? A to počneš materi svojega otroka? A se to da odpustit in pozabit? Pa ne mi rečt, da misliš na otroka, da zaradi njega ostajaš. To je klasičen odgovor ženske ki išče izgovor, da ji ne bi bilo treba odreagirat v skladu z notranjim glasom, ki ji ga narekuje zdrava pamet. Ne vem no, če je tebi dovolj pojasnilo, da se nič ne spomne kakega butanja, pa če ti je OK, da te mlati ob takih diskretnih prilikah, ko noben nič ne vidi… ja pol se pa poližita. Punce so ti itak povedale kakšen je vrstni red reševanja zadev. Zdaj se pa ne sklicuj na “zmanjšano” prisebnost tvojega “partnerja” in na “žrtvovanje” za svojega sina. Pač pa si uzavesti, da to kar doživljaš, čutiš, vidiš, slišiš ni plod tvoje domišljije ampak resnica. Boleča resnica, da te tip nima rad, da to ni nobena ljubezen, da nobena terapija ne bo izbrisala zavožene preteklosti in vzbudila nove ljubezni. Ne, nisi zmedena, pa če bi še tako rada bila. Imaš čisto zdravo pamet in čisto dovolj si zmožna živeti lepo življenje. Šele ko boš ti zadovoljna, bo zadovoljen tudi tvoj otrok. Ne poznam nobenega otroka, ki bi bil srečen, ker se je njegova mama “žrtvovala” zanj. Poznam pa veliko otrok ločenih staršev, ki so zadovoljni, da je njihova mama znala poskrbet zase. A ja, pa še odgovor na – upam da – retorično cvetko glede samoumevnosti dodelitvi otroka materam. Ne zagovarjam take samoumevnosti, kadar sta oba starša normalna. Kadar pa so prisotne batine, alkohol…. sorry, je pa to čist druga zadeva.

Se strinjam. Zakaj pa so batine in alkohol problem, samo kadar pridejo s strani moškega? Alkohol, mamila, varanje, grdo ravnanje pa niso noben problem, ko gre za dodelitev otroka materi.

Če sta oba starša “normalna” imata enako pravico do otroka. Razlogi ki jih navaja “odločena” (ne vidi, da je treba porezat nohte, kuha hitro hrano,..) so otročji in kažejo na nevrotično osebnost. Žal pa ravno taki bolni razlogi na sodišču obveljajo.
Kaj je večja škoda za otroka – da je hitro hrano ali da odrašča pod pritiskom nevrotične matere in ostane vse življenje mamin sinček, nesposoben samostojnega življenja in zdravih družinskih odnosov?

samo to:
ce si slabega financnega stanja, pojdi do najblizjega sodisca ter prosi za brezplacno pravno pomoc, nakar ti bodo dodelili odvetnika zastonj.

ce si se seveda odlocila, da ga rabis…

srecno!

Ko vas takole berem, si ne morem kaj, da se ne bi zgrozila: govorite o tem, kdo od staršev ima večjo pravico do otroka. Pa saj sploh ne gre za to. Gre za to, kaj je bolje za otroka. Otrok je tu tisti, ki je pomemben.

Če pa se je pojavilo nasilje, pa po moje ni kaj razmišljat: takoj poskrbi za varen dom zase in za otroka, potem šele razmišljaj o tem, kdaj in če boš dala možu še eno priložnost. Kadar se bo resno začel ukvarjati sam s samo in s svojimi problemi, in jih tudi odpravil do te mere, da bo sposoben normalno komunicirat z vama. V vsakem trenutku, ne samo v dobrih.

Lahko je razmišljat o tem, kako se žrtvovat, pa s tem opravičevat ostajanje v sedanji situaciji. Nimaš pa pravice žrtvovat otroka.

Samo moje razmišljanje, tako od daleč. Pa brez zamere.