Naj opisem nekoliko situacijo v nasi druzini.Smo stirje clani. Mami, ati, sestra in jaz. Sestra stara 30 let, jaz jih imam 23. Zakon starsev je polomija ze nekaj let. Odnosi mem mamo in sestro mocno skrhani. Da boste lazje razumeli moram zgodbo zaceti nekaj let nazaj. Ko sva bili s sestro mlajsi je za naju bolj ali manj skrbela babica (mamina mama). Do mene je bila vredu, do sestre izjemno oblastna. V vsem jo je morala sestra ubogati, biti skozi z njo, skrbeti zanjo, vedno je bila zatozena, ce je kaj naredila “narobe”. Pred desetimi leti je umrla. Sestra je bila takrat precej osamljena (ni hodila veliko v druzbo). Prepovedi v nasi druzini so bili vedno zelo pogoste. Tudi sama sem si tezko izborila izhode ven s prijatelji. Ko je sestra maturirala je sla studirat v Lj in tam zgubila dve leti. Starsi so ponoreli, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo. Se posebej mama. Potem je sestra uspesno dostudirala novo smer in je danes v resni zvezi in ima otroka. Od nekdaj pomnim, da sta se mama in sestra venomer kregali. Vcasih mama ni govorila z njo po cel mesec. Sedaj ne zivimi vec skupaj. Problem je v odnosu mame z ocetom pa tudi s mame s sestro. Mama je izjemno zivcna, nenehno se krega, zanicuje, izgovarja zaljivke. Oce to vse prenasa ze vec let. Ne pomnim dneva, ko je bila nazadnje vredu z njim. Sama sem doma dva dni na teden in res je grozno. Dere se nanj, ga zmerja z “lopov”,”laznivec”,”prasec” ipd. Nesramna je do njega tudi pred drugimi in pogosto nevljudna do znancev in prijateljev. Pogosto se razburi tako, da kaj vrze. Sicer ni fizicno nasilna do oceta. Naj povem, da skoraj nima prijateljev. Ce pa ze kdo poklice, se izmuzne, ces da nima casa. Vse dobre prijateljice je izgubila. Tudi oce nima prijateljev, ker jih ne sme imet. Obcutek imam, da je v sluzbi mama drugacna in da se boljse obnasa. Ko poklice z delovnega mesta je kar dobre volje. Zakaj je temu tako..ne vem. V sluzbi ima veliko dela. Tudi zasluzi dobro. Ko pride iz sluzbe, pa je skoz doma. Nikamor noce it, vsaj z ocetom ne. Hobijev nima. Vse kar pocne je tv. Naj povem, da sta s sestro precej sprti odkar ji (in ocetu) je sestra ocitala, da z njo niso vredu ravnali v otrostvu, jo prepuscali babici itd. Zelo pogosto sestro kritizira in je do nje neljubeca. No, ampak ona je zdaj manj v stiku z njo, tako da je to toliko ne prizadene. Vsak dan govori o sovrastvu do oceta,cesar jaz vec ne razumem. Z ocetom sem govorila in ne veva kako ji pomagati. Po pravici povedano izgleda, da je zelo nesrecna..ampak ziveti z njo je za oceta obup. Grozi s samomorom, ce bi odsel. Naj se povem, da je do mene povsem drugacna..oce pravi, da ima rada samo se mene. Ne vem zakaj tocno je temu tako. Oba z ocetom meniva, da potrebuje psihiatra. Ampak ne moreva je spravit tja. To ne bo nikoli uspelo. Z njo je nemogoce govorit o teh stvareh. To so zanjo norci in ne gre k zdravniku cetudi jo kaj boli, kaj sele k psihiatru.Ima tudi hude prehranjevalne tezave…zelo hude ze odkar pomnim, ne je skoraj nic…oz. je samo “zdravo” hrano.Samo sadje in zelenjavo. Pa shujsevalne napitke. Je suha za umret. Ne je vcasih po cel dan, pa vzame odvajala. Vsaki dan odvajala! Ce ji reces, naj ne..potem znori. Vem, najbrt ortoreksija..Je pa imela v mladosti tezave z debelostjo. Morda pomembna informacija, njena mama je bila izjemno stroga tudi do nje. V nasi hisi mirnega dne ze dolgo vec ne poznamo…ko pride sestra, jo skoz postrani gleda, bojimo se vecjih druzabnih srecanj…Aja, ne vem kaksen odnos sta imela z ocetom dolga leta nazaj…morda so kaksni razlogi, da je prislo do tako hudega sovrastva. Veseli me, ko pridem domov in prinesem malo manj napetosti…ce sem v blizini je do oceta malo bolj normalna. Malo in to ob dobrih dnevih..z mano je pa res se okej. Ceprav zna bit jezna ce kam grem itd. Pocutim se obvezno prihajat domov “resevat” oceta..ne vem, hudo mi je. Zalostna sem, ker ne vem kako pomagati. Je ze veckrat grozila s samomorom, injekcije z zrakom itd. Je izjemno pasivna, opazam da je zelo nepozorna, ne zapomni si veliko, dosti je ze pozabila…biza se sestdesetim. Morda zdravje? Ati je skoz pod stresom,sestro je strah, kdaj bo spet kaj, mene tudi. A je kaka moznost za njo..je kaj upanja? Sicer smo financno dobro preskrbljeni..aja..je pa oci, odkar stase porocila zivel v njenem stanovanju in njeni hisi..ceprav je vedno dajal denar, ni nic njegovega in stalno pravi, da ji krade denar. Placuje pa vse racune..zasluzi kar dobro. Manjkalo nama s sestro nikoli ni nicesar. Mama zasluzi se nekoliko vec, to je res.Zelim vam dati cimvec podatkov,najbrz so eni bolj drugi manj pomembni. Strah nas je za mami, hudo nam je zase…govorit z njo ni mozno pravzaprav. Vsak nasvet, mnenje, bi prislo prav. Zakaj se to dogaja? Se da kaj napravit? Hvala za pomoc…ce se rabite kaksne informacije, pa me prosim vprasajte.

Draga Obup!

Pravo ime si izbrala. Situacija pri vas doma je za obupat. Ampak oče in mama sta to situacijo ustvarjala s svojim načinom življenja in zdaj žanjeta posledice – oba. Oba sta bila aktivna tvorca tega, kar se pri vas dogaja. Če oče ne bi dopuščal, da mu mama hodi poglavi, mu ne bi hodila. To je njuno življenje in ne tvoje.

Kaj lahko narediš ti?

Po mojih izkušnjah je najbolj modro, da se odstraniš iz te nezdrave družine, čimprej in čimdalj. Da začneš živeti po svoje na zdravih temeljih. Do domačih si lahko sočutna, vendar jim tudi naravnost povej, da živijo natanko tako kot želijo in da ti nisi tam zato, da bi reševala njihova življenja oziroma igrala nekakšnega posrednika, da bodo lahko še kakšno leto ali dve zdržali. Odrasel otrok se mora odseliti od doma in začeti svoje življenje. Če si študentka, začni počasi ostajati v svoji študenski sobi in hodi manj domov.

lp in veliko poguma!

Živjo
to kar si opisala, je res ena prava štala. Če sem prav razumela, je pri vas popolni MATRIARHAT, oče pa je bil ali postal prava copata.
Deklica draga, bojim se, da ti tega problema ne boš rešila. Sama si verjetno že ugotovila, da mama kakšnega konstruktivnega pogovora ni sposobna, strokovne pomoči pa tudi noče.

Kak konkreten nasvet ti bo, upam, dal nekdo ki je bolj pameten kot jaz.

Po moje je edino, kar lahko narediš, da živiš čimbolj po svoje in si čimprej ustvariš svoje življenje, tako kot je to naredila sestra.
Poskrbita zate ! Oče in mati pa bosta morala svoje probleme rešiti sama.

Mogoče manična depresija. Poskušaj to sporočilo poslati kakemu psihiatru.

Pismo, res težka in nezdrava situacija!
Čeprav je najbrž težko, bi ti svetovala, da si čimbolje in čimbolj mirno urediš svoje življenje. Res kar se le da locirano stran od staršev. Glede na to, da se težave z materjo vlečejo že skozi cel čas tvojega odraščanja, bi bilo najbrž zares težko mater spremeniti oz. jo pripraviti na kakšno strokovno pomoč – tako da bi se razmere doma spremenile. Tako da se zdi najbolj modra odločitev se distancirati.
Predvidevam, da je tudi sestri zelo težko in se mi zdi smiselno, da s sestro ostaneta v tesnih stikih in s tem bodrita druga drugo in si stojita ob strani!
Srečno!

Po moje morata, predvsem vidve s sestro, misliti predvsem nase. In se rešti vsega tega.

Videti je, da tvoja mama živi življenje, kakršnega ni hotela. Najbrž ni hotela biti žena in mati, vendar, ker je to tradicija, je pač ravnala v skladu s tem, poleg tega je njena otroka pravzaprav vzgojila njena mati, ki je očitno imela pripravljen nek vzorec, po katerem bi morala tvoja mati živeti.

Vseeno se je tvoja mati znašla. Našla si je pohlevnega moža (otrok brez moža pač ni mogla imeti), ki pa ji gre vedno bolj na živce. Za lastne otroke ji ni bilo potrebno skrbeti. Torej se je lahko v glavnem ves čas ukvarjala samo sama s seboj in s svojimi lastnimi problemi, ki jih je napihnila do neba. Moža sicer sovraži, ampak ga potrebuje, najbrž za dela pri hiši, razume se tudi z enim otrokom, s teboj, najbrž zato, ker si hoče zagotoviti, da bo nekdo skrbel zanjo na stara leta.

Ob vsem tem pa je še obsedena s svojim videzom in kilogrami.

Dosegla je, da se vaša življenja vrtijo v glavnem okoli nje, oče pa, če prav razumem, življenja sploh nima. Obvladuje vas z grožnjami s samomorom, zavrača vsakršno pomoč, predvsem pa razgovor s strokovnjakom.

Ne vem, mogoče bi se kdo izmed vas posvetoval s strokovnjakom, kaj storiti, da bi šla k psihologu. Morda bi vam strokovnjak znal svetovati, kako pristopiti do nje, da bo spoznala, da ima problem in se začela zdraviti. Predvsem se morate vsi znebiti njene nadvlade in tega, da upravlja z vašimi življenji, predvsem z očetovim. Mogoče bo strokovnjak znal svetovati vsaj očetu, kako naj se vede. Kajti, kakor se ji on podreja, to ni normalno. Če že oče ne želi na posvet k strokovnjaku, pa se ji mora upreti in mora imeti svoje življenje. Naj gre ven, v hribe, na sprehod, pa če ona gre z njim ali ne, pa če je njej všeč ali ne.

Grožnja s samomorom je izsiljevanje in nasilje. Tako vam preprečuje normalno življenje. Torej, tole vem, da zveni grdo in kruto, ampak v bistvu morate sami sebe prepričati, da niste odgovorni za njena dejanja. Četudi res naredi samomor in ji ta celo uspe, niste vi krivi za to, ampak ona sama, ki ni hotela sprejeti vaše pomoči in je hotela, da ste njene lutke.