Pozdravljeni!

Sem študentka, stara 20 let. Imam nenehne probleme s težo. Shujšam en mesec 6-7kg potem pa se v roku 2 tednov zredim nazaj. Opazila sem, da jem takrat, ko sem slabe volje, v obremenjena s svojimi problemi, nekako nezadovoljna sama s seboj. Naj omenim, da se zaradi vsake stvari na tem svetu močno obremenjujem in hočem biti v vsem najboljša in najlepša. Najbolj na svetu si želim postati vitka in zadovoljna sama s seboj. Zdi se mi, da imam problem t.i. prenajedanje. V roku 1 ure v sebe zbašem vse, kar mi pride pod roke (še posebej sladkarije), potem pa imam občutek krivde in začnem znova in znova planirati moje hujšanje. Vsak trenutek se mi že zdi, da razmišljam o hrani in kot, da brez obilne količine nezdrave hrane ne morem delovati (čeprav se po mojem obilnem obroku počutim popolnoma izčrpano).

Prosila bi dobre ljudi, da mi pomagajo s svojimi nasveti. Kako ven iz tega? Kako postati samozavestna? Zadovoljna sama s seboj? Kako prenehati z nažiranjem?

Hvala vam že vnaprej,
Bobika20

živjo,

v tvojih besedah sem našla sebe, namreč sama se borim z motnjami že kar nekaj časa, če sem bolj natančna približno 2 leti in se ne znam spraviti iz tega…začelo se je z dieto, potem stradanjem, ko sem prišla na 45 kg, sem se še vedno videla debelo, vendar sem kmalu začela popuščati in se nisem imela več pod kontrolo. začela sem se prenajedati in bruhati, zdaj pa so večinoma obdobja stradanja in nato prenajedanja. sploh ne uživam več v hrani, se mi zdi da mi ni kot sredstvo za preživetje , ampak sredstvo za prenažiranje in slabo počutje..tolikokrat sem se prenažrla, da nisem mogla spati, vedno sem imela ta napihnjen občutek, kot da bom vsak čas počila..pa čisto nič konkretnega ne jem ponavadi, vedno samo stvari ki redijo (kruh, karkoli sladkega, slane stvari..) če pa ni teh stvari pa jem kar mi pride pod roke in karkoli vidim..če pa je kaj svežega, pa še toliko slabše…če neštetokrat sem začela z raznimi dietami ampak vedno sem končala s prenažiranjem po parih dneh…tako da kot vidiš sem sama v isti situaciji in ker sva istih let, bi se lahko malo bolj pogovorili o tem..če želiš piši na [email protected]
bom vesela tvojega odgovora..

lp
katarina

Draga “Bobika”,

kot si že sama ugotovila okvirno v 2 svojih stavkih, ko si opisovala problem – ne gre samo za hrano, ceprav te ta najbolj muci…
Napisala si: ….Opazila sem, da jem takrat, ko sem slabe volje, v obremenjena s svojimi problemi, nekako nezadovoljna sama s seboj…. In se en stavek dalje v smislu, da hoces biti vedno popolna…
Najprej bi ti rekla, da imamo vsi kdaj probleme s slabo voljo, nezadovoljni s sabo ali kar celim svetom. A nekateri uspejo te probleme prebroditi tako, da ne skodujejo sebi. Koga poklicejo, globoko zadihajo, pocakajo da “rec mine” ali kaj podobnega. Drugi nekako ne zaupajo v to, da je slaba volja minljiva, ali ne znajo utehe poiskati drugje, ne “pojamrajo” prijateljem, ampak se po tolazbo zatecejo v hrano. Takrat, ce se to dogaja pogosto in se zadaj skriva se kopica drugih neresenih tezav, se lahko zadeva razvije v neke vrste odvisnost – kot so različne vrste motenj hranjenja.

Takrat navadno ne pomaga en samcat nasvet, pa če je še tako dober – ampak je treba poiskati eno obliko daljše in kontinuirane pomoči – kot je svetovanje, skupina – nekoga, da ti pomaga razumeti, kaj se ti dogaja in ti stoji ob strani, ko se spopadaš s hrano in še bolj porblemi, ki se skrivajo zadaj.
Zato bi ti svetovala, da poiščeš pomoč – lahko v najbližjem zdravstvenem domu, pri svojem zdravniku, za začetek. Ta te bo verjetno usmeril dalje, k psihologu ali psihiatru, lahko pa poiščeš pomoč tudi v kateri od nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju.
Samo raje ne čakaj, da mine samo ali da ti bo pomagal en čudežni nasvet.
Pa srečno!

Ana ZIherl

ojla bobika!

samo tako da veš da nisi edina na svetu in da tudi jaz imam podobne probleme.to mi ovira način življenja…na prvo mesto dam vedno hrano..samo to mi je pomembno…hujšam…in dobim nazaj…na enkrat sem sposobna vase zbasati po 3 pice…jem ogromno…hoćem ven iz tega…
javi se mi kaj

mail:[email protected]

papa