Pozdravljeni,

star sem 22 let, moški, in sem študent. Bojim se, da imam tudi sam težave z motnjami razpoloženja pa tudi z anksioznostjo.
Rodil sem se z boleznijo imenovano spina bifida (SB), nekakšna poškodba hrbtenjače in pomembnih živcev v njej. To je pustilo dve hudi posledici. Prva je ta, da bolj težko hodim, bolj počasi, včasih se skoraj tako kot pijanec zvrnem v levo ali desno in lovim ravnotežje. Drugi problem, ki mi povzroča še več stigmatizacije, pa je inkontinenca t.j. nezmožnost kontrole izločanja urina in/ali blata in posledično uporaba plenic. Ko sem iskal informacije o svoji bolezni na internetu, sem ugotovil, da ima veliko ljudi z SB tudi težave z depresivnostjo, rekel bi celo, da je to precej logično oz. razumljivo.
Mislim, da nimam na svetu nikogar, ki bi me popolnoma razumel, ali pa se ne upam nikomur izpovedati ravno zato, ker se bojim nerazumevanja, nimam nobenega pravega prijatelja, pa tudi s sorodniki se rajši ne pogovarjam, ker se bojim, da me ne bi razumeli. Vedno sem se počutil čuden, bal sem se ljudi, bal sem se napak, neuspeha, verjetno predvsem zasmehovanja in gledanja postrani, če me razumete, živel sem bolj zase. Bal sem se aktivnosti, ki mi niso šle od rok npr. šport, rad pa sem imel aktivnosti za katere pa sem vedel, da bom v njih dober, npr. šola. Ampak tega ni nihče opazil, nikogar ni brigalo zame, ne v šoli ne doma, dokler sem prinašal iz šole odlične ali pa vsaj solidne ocene. Odnosi v naši družini, niso bili nikoli dobri, vtis imam, da smo si vsi še sami sebi v napoto. Omenil bi predvsem mojega brata, 4 leta je starejši od mene, s katerim se nikoli nisem razumel, že od otroštva se zanima za računalnike, živi zase v svoji sobi in mislim, da nikogar od nas preveč ne mara, mene še najmanj. Spomnim se, ko sem bil še majhen on pa nekje na začetku osnovne šole, mama je kričala nanj naj že ugasne ta računalnik in se gre učit, oči pa ga preklinjal. Tudi sam se med njimi počutim vse bolj utesnjenega, večino časa zapravim za računalnikom in skušam skrivati kaj počnem, čeprav nimam skoraj nobene zasebnosti. Mami je bila do mene pretirano zaščitniška, po službi je popoldne gledala telenovele na pop tv, jaz pa z njo, čeprav me niso niti zanimale, pač nisem imel kraja ali človeka, pri
komur bi raje bil. Ko sem bil mlad sem si želel, da bi veliko potoval, oče pa mi je govoril, da se moram prej znebiti plenic.
Svoje skrbi sem skušal potlačiti nekam stran iz mojih misli. Sredi gimnazije, kjer sem imel težave tudi zato, ker sem se znašel med samimi zdravimi vrstniki in me je skrbelo, kaj si mislijo o meni, pa sem nekega dne začel razmišljati, kaj če ne bom nikoli povsem zdrav, kar je najbrž tudi najverjetneje. Takrat sem se nehal slepiti. Začel sem razmišljati, da takšen kakršen sem ne bi želel preživeti vsega svojega življenja, poleg tega pa sem bil mnenja, da itak v ničemer nisem več dober, ker mi je padel učni uspeh da nimam več ničesar v čemer bi bil boljši od drugih, in sem celo velikokrat pomislil na samomor. MIslim, da mi ni treba poudarjati, da prijateljem nikoli nisem zaupal nič o svoji bolezni, in z nikomer nimam prav tesnih stikov ne v gimnaziji ne na fakulteti.
Šolski uspeh je skopnel, lansko leto sem celo ponavljal letnik, ker so sprejeli pravilo,da vpis v 3. letnik dodiplomca ni mogoč brez opravljenih vseh izpitov iz 1. letnika, če tega določila ne bi bilo bi bil lahko v tretjem letniku. V šoli mi nagaja koncentracija, zapiskov si ne kopiram, ker me skrbi, da bodo drugi mislili, da sem neresen študent, ki ni z mislimi pri študiju, dela pa tudi nič. Povprečna ocena je sramotno nizka.
Nikogar več ne morem videti, še najmanj pa sebe.

V upanju na čim hitrejši odgovor Vas lepo pozdravljam,
Matej

Pozdravljeni Matej,

vaša prošnja za pomoč mi je zelo odzvenela, vendar ne vem ali sem vam sposoben dati resno pomoč. Mislim, da je v vas več možnosti za samopomoč, kot se morda ta trenutek zavedate.

Pravite, da nimate na tem svetu nikogar, ki bi vas popolnoma razumel, saj se tudi bojite nerazumevanja. Ste se oz. se še vedno tako počutite v družinskem krogu? Je to vaša izkušnja?

Sprejemanje sebe je ena od naših nalog, ki nam omogoči življenje brez občutkov nesprejetosti, strahu pred neuspehom, zasmehovanja itd. Imate možnost, ali se obračate navznoter ali navzven – se skriti pred svetom ali pa se odpreti in tudi tvegati kakšne neprijetne dogodke (zasmehovanje, zavrnitev, nerazumevanje ipd.). Tukaj mi pride na misel vaš brat, ki se je zaprl pred realnostjo (ali vsaj pred družino) v paralelni virtualni svet, pa vendar, ali je to rešilo njegovo stisko?

Ste kdaj razmišljali, da bi poizkusili s psihoterapijo? Mogoče bi lahko v varnem zavetju psihoterapevtskega odnosa zaupali svoje stiske? Opisujete, da tega ne zmorete z ljudmi. Tudi to nam lahko pomaga – da povemo kaj nas teži in obremenjuje, hkrati pa lahko v zaupnem odnosu raziskujete in gradite sebe na tistih delih, ki jih želite spremeniti. Nekatere dele lahko spremenimo, nekatere pa le sprejmemo.

Pravite, da nikogar več ne morete videti, še najmanj pa sebe. Morda je začetek poti ravno pri vas – da sprejmete sebe, svoje primankljaje in pomankljivosti. Ob tem pa prepoznate in razvijete tudi vse prednosti in danosti, ki jih morda zdaj niti ne vidite? Morda lahko sčasoma sprejmete življenje kot celoto in tako zaživite življenje, kljub svoji bolezni?

Pot je lahko trnova, vendar to še ne pomeni, da ni izgledov.

Vaš komentar ali vprašanje sta dobrodošla. Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!
Najprej se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Vprašali ste me ali sem kdaj razmišljal da bi obiskal psihoterapevta. Problem je v tem, da se še z ljudmi, ki jih dobro poznam nerad pogovarjam o svojih težavah. Verjetno nisem še nobeni osebi, ki bi jo smatral za prijatelja, povedal toliko kot vam zgoraj.
Prek interneta je stvar precej lažja, kot v direktnem fizičnem kontaktu. Vaših odzivov na povedano sporočilo, razen tistega kar ste mi napisali, ne vidim, in si jih ne morem narobe razlagat kot, glej tega luzerja, hipohonderja, karkoli, samo neke izgovore išče in trati moj čas. Odkar sem vam pisal je minil že skoraj en mesec. Ne morem verjeti, tako velikokrat sem vam hotel odpisati, pa sem prelagal na jutri, torej še prek interneta ni tako lahko.

Lep pozdrav, Matej

Pozdravljeni Matej,

tudi če iščete izgovore ali ste hipohonder, vas to v mojih očeh ne bi nič očrnilo. Karkoli v tem trenutku zmorete je dobro in to je vse kar šteje.

Slišim, da vam je težko govoriti komurkoli o svojih težavah, tudi preko interneta. Nedvomno se ni lahko odpirati drugim ljudem, še posebej če imate slabo izkušnjo sprejemanj v primarni družini. Pa vendar, odpiranje in govorjenje o naših težavah ljudem, ki jih zaupamo, nas razbremeni in ob tem se nam pojavljajo še možne rešitve.

V psihoanalitični psihoterapiji velja pravilo, da v seansah govorimo o stvareh, ki so nam najmanj prijetne oz. najbolj neprijetne. Od tega je tudi odvisen uspeh zdravljenja. Premislite kaj vam je težje, vzdrževati trenutno stanje ali govoriti psihoterapevtu o neprijetnih stvareh in doživeti morebitno izboljšanje? Razrešitev konfliktov in dobra izkušnja s terapevtom nas tako bolje pripravi na odnose v “realnem” svetu, kjer si upamo več tvegati in tudi določene stvari sprejeti (npr. prositi sošolce za zapiske, ne skrbeti za njihovo mnenje, sprejeti telesne omejitve, opustiti tekmovalnost ipd.).

Lep pozdrav,