pomagajte mi!!!
Prosila bi vas za mnenje. Sem noseča, proti koncu in sem že v porodniški. Imam 3 leta staro hčer. Zadnji mesec sem večinoma doma ker imam težave. Živim z možem. Zadnje čase je tako čuden, nikakor ni več časa zame. Vsem pomaga razna opravila, meni pa noče. Ker imam še teden dni do PDP nisem imela več časa čakati in sem mogla pripraviti vse potrebno za otročička( zbeliti sobo, sestaviti posteljco,…). Nič mi ni pomagal.Govori mi ljubim te, da bi mi pa to pokazal, pa ne. Zelo sem razočarana. Ko se počutim slabo gre raje s sodelavci pit, namesto da bi bil malo s svojo hčerko. Kaj naj si mislim. Sem čisto na tleh. Nimam staršev, ne babic da bi mi karkoli pomagale, ampak sem sama za vse. Prosim za mnenja. Zelo vam bom hvaležna.
Pozdravljeni,
iz vašega pisma veje toliko ene nemoči, zmede, nejasnosti, občutka brezizhodnosti in nezmožnosti najti pravi odgovor. Človek ne ve niti kje bi začel niti česa bi se oprijel. Veliko sporočate, pa hkrati se poraja še ogromno vprašanj.
Ste v pričakovanju novega rojstva, kar pomeni, da ste v času, ko ste zelo občutljivi in ranljivi za najmanjše malenkosti, ko bi pričakovali veliko več opore in varnosti od moža ter veliko razumevanja in naklonjenosti, kot sicer. S prihodom novega člana je treba še veliko postoriti, s strani moža pa se počutite čisto sami, nerazumljeni, negotovi in zapostavljeni. Ne vem, koliko ste tudi jezni in besni na moža, ker se ob njem počutite skrajno nepomembni in prezrti, čeprav se mu tega najbrž odkrito ne upate priznati. Koliko je sploh enega prostora in časa v vajinem domu za odkritost in iskren pogovor? In za otroka?
Pravite, da je mož zadnje čase “čuden” in da ste zadnji mesec doma zaradi težav. Če to dvoje lahko povežem, bom to vzela za izhodišče. Težko sprejmem, da je vaša trenutna stiska od nedavnega, lažje pa rečem, da je v tem času prišla bolj do izraza. Prihod novega člana od družine zahteva marsikatero novo spremembo, nenazadnje je treba pripraviti prostor zanj – zlasti čustveni prostor med staršema je pomemben. In bolj ko se bliža rojstvo, več je nemira. Kot ženska in mati ste mnogo bolj občutljivi na spremembe in mnogo več stvari opazite in začutite. Rekla bi, da so se v tem času le prebudila določena občutja, ki so bila že dolgo nekje potlačena (in pozabljena). Nerazumljenost in zapostavljenost s strani moža, osamljenost, obup in razočaranje nad življenjem so v vaši družini že ves čas prisotni, le da so bili zaradi drugih dejavnikov bolj v ozadju. Službene obveznosti, ukvarjanje in vzgoja hčerke, razne druge družinske obveznosti, morda gradnja hiše,…ipd. vselej zapolnijo in zakrijejo težke občutke. S tem ko ste imeli urnik zapolnjen, ni bilo niti prostora za ta občutja. Zdaj, ko ste doma, ko se večinoma ukvarjate s sabo, ko veliko razmišljate, mirujete in čutite, zdaj so to vrzel napolnila vaša čutenja, ki so prišla na dan. In vas utrudijo, izmučijo in vam ne dajo miru.
Ves čas se sprašujem, ali je bila odločitev za otroka skupna? Ali je bila to morda vaša skrita želja, da bi moža končno spametovali? Kot samotolažba, da “ko bodo otroci, se bo pa mož spremenil in poboljšal? Kot možna rešitev, da bo enkrat bolje? Ne želim obsojati, samo poskušam razmišljati z vami. Koliko je pri vas enega zanikanja, koliko se že dolgo slepite, da je vse v redu v zakonu, pa ni? Počutite se, kot da ste za vse sami, da vas nihče ne razume, kot nekoč, čeprav ravno tega nočete… Kako težko vam mora biti, si lahko le predstavljam. Ko gre mož v gostilno…, ko so alkohol in moževi prijatelji veliko več vredni, kot vi in kot otrok. Ko se možu niti sanja ne, kako vam je, čeprav si želite biti zanj na prvem mestu. Kot da ne štejete ali ne obstajate zanj. To je vaša bolečina. Tudi možev alkohol je način tolažbe, da bo nekoč bolje…s tem pa se drug od drugega samo oddaljujeta, čutita jezo drug do drugega in začarani krog se kar ne konča.
Razumem, da ste čisto na tleh, saj je to breme težko nositi sam. Vi ga že dolgo nositi in čutite, kot da se boste vsak čas sesuli, kot da je dovolj in da ne morete več. In krivično je do vas. Ni vam treba več. Kako to doseči? Kako se lahko vsaj malo razbremenite? Tako, da o stiski čimprej spregovorite. Da to, kar občutite, delite z možem, da se z njim čimveč pogovarjate o tem, kako vam je, česa vas je strah, kaj vas jezi. Da zaupate nekomu, ki vas bo razumel. Le to vam lahko v tem trenutku rečem. Začnite govoriti o sebi in o tem, kako vam je. To vas bo sprostilo. To si zaslužite.
Vas bom spremljala in mislila na vas. Srečno.