Berem, berem, kako nekateri trpimo ob izgubi ljube osebe.
Mama, moja mama! Pokopali smo jo v ponedeljek. Iznenada.Odpovedalo ji je srce. Nevem, kako naj se tolažim. Nimam moža, otroka sta mi stala ob strani v vsej svoji moči, zdaj pa njiju ne smem več obremenjevati, premlada sta ,jaz bi njima morala biti opora.Prijatelji pomagajo, ampak bolečine ti ne more nihče odvzeti.
Sploh nevem, kaj naj napišem, pa me tako boli v prsih. Z mamo nisva imeli nič nedorečenega, vse je bilo v redu, le pogrešala jo bom tako zelo. Zdaj še ne, ker se tega še sploh ne zavedam. Nedelja bo tisti dan. Vsako nedeljo sem šla k njej.Nisva živeli prav blizu. Zdaj grem vsak dan na njen grob.Pa še vseeno ne verjamem, da leži tam notri.
Šla bom v knjižnico po knjige, zdaj še ne morem.Nevem, ali bom v njih našla kaj tolažbe.Poskusila bom. Verjamem, da me ona vidi in da noče, da jokam. Ampak jaz si ne znam pomagati.

Draga Marti,

Ne vem,če bom uspela…a lahko poizkusim.Da mi boš nekako “verjela”, da vem kaj se dogaja s Teboj naj povem,da sem izgubila sebi dva najdražja človeka-očeta in fanta,oba iznenada.Kljub temu,da je od tega sedaj že kar nekaj let,me vedno kadarkoli preberem kaj takega kot si napisala Ti, zmrazi…občutki pa me potegnejo nazaj,ko sem podobno nemoč čutila sama.
Na začetku Ti moram povedati,da je vse ampak čisto vse kar čutiš,pišeš in tudi tisto kar ne upaš nikomur povedati a vseeno razmišljaš, stanje v katerem se znajde veliko ljudi.Tudi z mano je bilo tako…
Vem kako boli,ko bi rad stegnil roko in se dotaknil,pa veš da ni ničesar kar bi stisnil,pobožal…Poznam tudi nemoč ob spoznanju,da ni ničesar v naši moči kar bi lahko vrnilo ljubljeno osebo.
In čeprav si grem na živce,ko zapisujem tako hladno banalni stavek,JE RES,da čas prinese svoje in povrne mir v naša srca.Problem je le,ker MORAŠ preživeti obdobje,da do slednjega prideš.To pa je najtežja stvar…
Ne vem koliko sta stara otroka,niti koliko pravih prijateljev te obkroža (ljudi,s katerimi se lahko pogovarjaš in ti ne dajejo občutka,da jih obremenjuješ).
Težko je,kadar človek drži v sebi bolečino,prepričan da so ljudje naveličani poslušati vedno iste stavke,se pogovarjati o eni in isti stvari.Ni jih malo,ki te bodo poizkušali zamotiti,se izogibati temi ki boli,prepričani da Ti s tem pomagajo.Nimajo slabega namena in ne smeš jim zameriti, če se to res zgodi.Le ne čutijo tako kot Ti…kako se počutiš lahko samo predvidevajo in glede na to iščejo rešitve,ki se jim zdijo najbolj učinkovite.

Če misliš,da ga ni človeka,ki bi ga lahko poklicala kadar Ti je hudo brez slabe vesti,da ga obremenjuješ,naredi slednje…
Vzemi zvezek,kuli in vso bolečino izlij na papir.Sama sem dolgo časa pisala svojemu fantu.Ja,pogovarjala sem se z njim…pa naj se sliši še tako neumno.
Ko se danes obrnem nazaj,vem da mi je pomagalo.In tudi tebi moramo najti način,da boš lažje preživela dan.Predvsem pa presegla bolečino,ki jo čutiš in spet pozdravila življenje.

In ja…
Mogoče se bo kdo zgražal,a verjamem da mama je s Teboj.Pravijo,da ima vsak človek svojega angela,ki ga varuje ko potrebuje zaščito.Jaz vem,da je moj angel oče.Ja,oče,ne fant.In zato se vedno kadar pridem tja kjer ne najdem več poti,zatečem k njem.Včasih jokam,spet drugič se jezim…nikoli pa se ga ne pozabim spomnit,kadar mi nekaj uspe in sem srečna.Vedno mi je žal,da veselja ne morem delit z njim (vsaj ne tako kot bi si želela),a vem da nekje nad mano stiska pesti kadr jih potrebujem in se veseli zmano.V to verjamem,pa nisem nevem kako verna.

Zato,draga Marti…
Ne moreš se je dotakniti,a to še ne pomeni da je ni ob tebi.Vedno bo,tega ti ne more nihče vzeti.Tudi ona je tvoj angel.

Pošiljam Ti veliko moči.Vedno Ti bom na razpolago za pogovor.Če le
želiš.

Mirno noč,

KatarinA

Draga Marti!
Vsi v življenju občutimo to bolečino. Žal! Svetujem ti, da prebereš knjigi z naslovom “Življenje po življenju” in “V objemu svetlobe”. Meni sta vsaj nekoliko pomagali, ko sem ju prebrala. Poskusi, boš videla, če bodo tudi tebi. Žal mi je, da si v taki čustveni stiski. Vendar bo tudi za tem počutjem posijalo sonce. Srčno upam! Tudi jaz sem v podobnem stanju po smrti očeta.
Želim ti veliko moči, volje, energije…
Drži se, marti!
Dita

Zdravo!
Komajda sem sposobna zahvaliti se tebi in Katarini,da mi pomagata. Meni je oče umrl, ko sem bila stara štiri leta, pa sem se zato verjetno preveč navezala na mamo. Zdaj grem vsak dan na Žale, pa mi malo pomaga. Drugače pa sem še brez volje, nimam moči, da bi se spravila k branju.Pa bom, obljubim.
Hvala, hvala, hvala za besede tolažbe.
Otroka sta študenta, stara 20 in 22 let in mi močno stojita ob strani.Vem, zdaj moram jaz nima. Saj bom, saj bom.
Pozdrav.Marti.

Draga Marti.

Najprej iskreno sožalje ob tvoji veliki izgubi.

Tudi sama sem morala skozi fazo žalovanja in počasi, res počasi sem začela gledati naprej. Najprej pa je bilo zelo hudo in te popolnoma razumem. Takrat mi je pomagalo, da so me prijatelji obiskali, mi pisali in me nikakor niso pustilli same. Najbolj pa sem hvaležna domačim za podporo!

Pojdi počasi naprej, sprejmi družbo in pomoč otrok, prijateljev in tistih, ki te razumejo in vzemi si čas za žalovanje. Ščasoma bo manj bolelo, pozabila pa ne boš nikoli.

Vse dobro ti želim in srečno!

Vidka Pitka

Vsem hvala. Zaenkrat ni še nič bolje. Pa vem, da bo čas prinesel svoje. Zdaj veliko iščem družbo prijateljev in vsi mi pomagajo. Samo , ko sem sama, je še zelo hudo. Misli mi takoj uidejo k mami.Vem, da se bom enkrat že izjokala in bo malo bolje.
Hvala vsem.NMarti.

Duša je večna in se seli iz telesa v telo. Vse nas čaka smrt in nekdo bo za nami jokal. Vendar je potrebno živeti naprej. Mati te opazuje, vendar ne smeš preveč žalovati za njo, ker tako ne bo mogla njena duša napredovati proti svojemu večnemu cilju.
Duša je večna in se seli s telesa v telo, tako nam je lahko v enem življenju mama v drugem pa sin. Duša menjava telesa, vendar ni telo. Duša je tudi večna. Ta materjalni svet je minljiv in v njem bomo vedno naleteli na rojstvo, starost, bolezen in smrt. Naša naloga je, da spoznamo kdo smo v resnici in od kot smo prišli, tako nam bo tudi lažje, ko bomo izgubili nekoga iz naše bližine. Najvažneje pa je, da spoznamo resnico, kajti materjalni svet je iluzoren, duhovni pa je resničen. Duša je življenje.
Vsevišnja Božanska Osebnost včasih pošlje nekoga v ta svet, da nas opomni kdo smo in kakšna je naša narava, te osebe pridejo kot Jezus Kristus, Mohamed, ali pa Šrila Prabhupada. Literatura, katero nam je zapustil Njegova Svetost Šrila Prabhupada nam lahko da vse odgovore in tolažbo, ki jo rabimo. Prava duhovna resnica nima nobene veze z religijo, kajti religijo ljudje vedno zlorabljajo.

Poišči si duhovno literaturo in duhovno napreduj, tako boš spoznala resnico. Postala boš srečna in neboš se več bala smrti niti svoje, niti tuje. Kajti smrt je novi začetek. Tvoja mati sedaj napreduje po svoji poti.

Hare Krišna

Mama, tako te pogrešam!

Marti!!

Vem,kako boli,vem da tvoji bolečini ni konca…
Verjemi,tvoja mati je vedno s teboj in bo pazila na vsak tvoj korak tudi v
prihodnosti…samo pomiri se in poskušaj začutiti njeno prisotnost.
Mamica je verjetno zelo žalostna,ker te je morala tako zapustiti,ampak
dejstvo je,da je ni več,ne v taki podobi kot si je vajena,tudi mojega
fanta ni več,ampak ga čutim ob sebi…
Bodi pogumna,Marti,naredi materi poslednje veselje,to si zasluži!!

Hvala, hvala, Guga.
Mogoče bi se lahko povezali preko maila, če si želiš tudi ti, mi piši. Marti.