POMAGAJTE MI!
Lep pozdrav!
Imam problem, kot vsi drugi.
Stara sem 22 let in tehtam 102 kg na velikost 165. Imam eno deklico staro 1 leto.
Držala sem se diete Dr.Atkinsa in sem v 1 mesecu shujšala 7 kg.
Sedaj se odrekam večerjam če se le da.
Imam pa problem JEM ČEPRAV NISEM LAČNA, včasih mi uspe, da se takrat z nečem zaposlim da nimam časa misiti na lakoto, ki je v resnici ni.
Če ima kdo izkušne s tem me zanima , da ko bom začela hoditi v službo, če bo to minilo?
Drugo leto v avgustu se s fantom misliva poročit in do takrat bi rada spravila svojo kilažo na 70-75 kg.
Prav bi mi priša kakršna koli pomoč ali podpora, ker se bojim da sama ne bom zmogla.
POMAGAJTE MI!
Anja
Draga Anja,
kot bi nam včasih radi z nasveti v revijah rekli, da je hujšanje lahka stvar, če se le držiš pravil (kaj jesti in koliko), pa to nikakor ni tako preprosta reč. Ponavadi je potrebno spremeniti še precej več reči v življenju kot je vrsta oz. količina hrane ter gibanje. In prav na to ciljam s tem odgovorom.
Med drugim si napisala da “JEM ČEPRAV NISEM LAČNA, včasih mi uspe, da se takrat z nečem zaposlim da nimam časa misiti na lakoto, ki je v resnici ni”. Prav tu mislim, da se še rabiš spopasti – s tem, kaj te gloda v življenju, pred čemer bežiš v hrano. Pomembno je, da odkriješ prav tisto, zaradi česar se oglasi lakota, ko nisi lačna. Morda začasno pomaga, če se v takih trenutkih zaposliš s čemerkoli, a na dolgi rok ne bo zaleglo, ker bodo tudi ti opravki postali način bega – osnovni problem pa bo ostal.
Za začetek ti lahko koristi, če si kaj prebereš na to temo – npr. “Ko hrana ni več hrana”, ali pa “Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ”. In skušaš kaj od prebranega upoštevati pri nadaljnih načrtih za zmanjševanje teže.
Lahko pa se oglasiš tudi na kakšnega od naslovov, kjer ti bodo nudili psihološko oz. psihosocialno podporo – nekaj naslovov je na strani Ženske svetovalnice.
Za konec morda še namig kot odgovor na vprašanje, “če bo to minilo, ko boš začela hoditi v službo” – morda se bo malo omililo, a da bi čisto prešlo le zato, ker boš zaposlena (in ne boš imela časa toliko misliti na hrano?), pa težko verjamem…
Lepo te pozdravljam,
Ana Ziherl
PS: Verjetno si ti poslala tudi nekoliko drugačno pismo 10. 6., jaz pa ti odgovarjam samo tokrat, prav?